Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.5.2008 obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter ji izreklo kazen osem let zapora. V izrečeno kazen ji je vštelo čas odvzema prostosti od 27. do 29.6.2004. Po določbi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojenki odvzelo pištolo. Oprostilo jo je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.12.2008 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenko pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 15.4.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbi obrambe, katere bistveni očitek je bil, da sta bila postavljena dva izvedenca, ki sta dala različni mnenji glede obsojenkine prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja ter v sodbi zaključilo, da je sodba sodišča prve stopnje logična, prepričljiva in zunaj razumnega dvoma. Prav razumni dvom je po mnenju obrambe bistveni očitek sodišču prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in sodbi spremeni tako, da obsojenko kaznuje v skladu s tretjim odstavkom 127. člena KZ ali 128. členom KZ, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 15.5.2009, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Obsojenka in njen zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer; zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov, ter njihove verodostojnosti; če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je sklicevanje obsojenkinega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Takega dvoma pa Vrhovno sodišče v konkretni zadevi ni ugotovilo; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah (I Ips 107/2004 z dne 17.6.2004, I Ips 852/2006 z dne 18.10.2007) glede protispisnosti (kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) že presodilo, da je protispisnost podana le takrat, kadar sodišče povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo pravo vsebino.

B.-2

6. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbo, da bi bil glede na vse, v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine, kot tudi zagovor obsojenke, utemeljen izrek kazenske sankcije obsojenki po tretjem odstavku 127. člena KZ. Meni tudi, da je izrečena kazen previsoka ter da odstopa od sodne prakse, pri čemer se sklicuje na „sodbo VSC 140/00 in I Kp 1019/99“, ki pa zahtevi nista priloženi.

7. Za kaznivo dejanje umora je po določbi prvega odstavka 127. člena KZ predpisana kazen zapora najmanj petih let. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojenki za kaznivo dejanje po prvem odstavku 127. člena KZ izrečena kazen osem let zapora, kar je v mejah z zakonom predpisane kazni za to kaznivo dejanje in ki po presoji Vrhovnega sodišča ne odstopa od sodne prakse oziroma izrekom kazni storilcem enakih kaznivih dejanj. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Tega pa zagovornik v zvezi z obsojenki izrečeno kaznijo v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer izpostavlja, da je izrečena kazen zapora glede na ugotovljene olajševalne okoliščine previsoka, niti ne zatrjuje. Kolikor pa zagovornik v zahtevi navaja, da bi bil utemeljen izrek kazni po določbi 3. odstavka 127. člena KZ, ki določa, da če je bilo dejanje iz prvega odstavka istega člena storjeno v posebnih olajševalnih okoliščinah, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let, pa drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje (posebne olajševalne) okoliščine, ki so spremljale samo dejanje in ki so vplivale na izrek kazni. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

8. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za dopolnilno mnenje dr. F.R. kljub temu, da je bilo njegovo mnenje nasprotno mnenju dr. M.V., da sodišče ni obrazložilo zakaj se je sploh odločilo za dopolnilno mnenje dr. R. in ne dr. V., ki je vzpostavil dvom in zakaj se ni odločilo imenovati tretjega izvedenca.

9. Zakon določa, kaj mora vsebovati izrek in obrazložitev pisno izdelane sodbe (364. člen ZKP). Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, navesti mora zlasti kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj (zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost storilca), in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP obe izvedenski mnenji izvedencev psihiatrov ocenilo in opirajoč se na izvedensko mnenje dr. F.R. glede obsojenkine sposobnosti razumevanja in obvladovanja v času storitve dejanja ter v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi zaključilo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v prištevnem stanju ter svojo presojo tudi obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje, str. 4 do 6, sodba sodišča druge stopnje, str. 2 do 5). Sodišču pa seveda ni potrebno navesti razlogov o neizvedbi dokaza, katerega nobena od strank v postopku sploh ni predlagala.

10. Z navedbami, da po mnenju obrambe ni izključena protispisnost v sodbi sodišča prve in druge stopnje, ko je sodišče zaključilo, da depresije kot bistvenega elementa pri presoji disociativne reakcije pri obsojenki ni bilo, zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. V tej kazenski zadevi je, kot je zlasti razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče povzelo vsebino dokazov (tudi izvedenskih mnenj izvedencev dr. F.R. in dr. M.V.) v skladu z njuno dejansko vsebino (obrazložitev prvostopenjske sodbe na straneh 4 do 8). Na podlagi presoje teh dokazov je zaključilo, da pri obsojenki v času storitve očitanega ji kaznivega dejanja, glede na odsotnost tipičnih simptomov ni mogoče govoriti o možganski prizadetosti in (ali) o depresiji ter da ima obsojenki očitano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 127. člena KZ in da ji je storitev le tega dokazana. Protispisnost je podana, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Tega pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Ni mogoče sklepati na protispisnost, če so posamezni dokazi glede odločilnih dejstev po vsebini različni, saj takšna situacija nalaga sodišču le njihovo presojo. To pa je sodišče v konkretni zadevi tudi storilo ter svojo oceno in presojo izvedenskih mnenj tudi obrazložilo. Zagovornik, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti s presojo sodišča o neobstoju depresije pri obsojenki v času storitve kaznivega dejanja ne strinja, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

12. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev 258. člena ZKP v zvezi z 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. S tem v zvezi navaja, da sta bila postavljena dva izvedenca v različnih vlogah, ki sta oba podajala mnenje tudi glede sposobnosti razsojanja obsojenke v času storitve dejanja, ki da sta diametralno nasprotni. Pri presoji pa je sodišče upoštevalo v pretežnem delu mnenje dr. F.R., ki je mnenje v postopku dopolnil in ga je sodišče zaslišalo na obravnavi, čeprav je dr. M.V. v svojem mnenju vzpostavil dvom v pravilnost mnenja dr. F.R. Zato bi moralo sodišče izvesti dokaz z novim izvedencem.

13. Kot pravilno navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sta bila v postopku postavljena dva izvedenca psihiatrične stroke, v različnih vlogah. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je preiskovalni sodnik dne 20.5.2005 odredil izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi ugotovitve, kakšna je bila obsojenkina sposobnost razumevanja in obvladovanja ob kritičnem dogodku dne 28.6.2004 ter izdelavo mnenja poveril dr. F.R. Izvedenec je obsojenko pregledal dne 9.6.2005 in dne 12.6.2005 podal sodišču pisno izvedensko mnenje, da je bila obsojenka ob storitvi kaznivega dejanja sposobna opredelitve, da je odvzem življenja kaznivo dejanje in je svoje vedenje tudi v celoti obvladovala.

14. Na glavni obravnavi dne 1.2.2008 pa je sodišče, glede na reakcijo obsojenke na prvem soočenju s hčerko po dejanju in ob njenem zaslišanju na tej glavni obravnavi, odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi ugotovitve obsojenkine sposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi ter ga poverilo dr. M.V. Izvedenec je obsojenko pregledal dne 7.2.2008 in dne 12.2.2008 podal pisno izvedensko mnenje o dejavnikih, ki so vplivali na sprožitev obsojenkine reakcije na glavni obravnavi dne 1.2.2008 ter da se je obsojenka sposobna zagovarjati, aktivno sodelovati na glavnih obravnavah in spremljati potek kazenskega postopka ter razumeti vsebino obtožbe; zaslišan na glavni obravnavi dne 4.4.2008 pa pojasnil, da zaradi nerazpolaganja z zadostnimi podatki ne more podati zaključka o obstoju velike verjetnosti, da so bile razumske sposobnosti obsojenke in njene sposobnosti obvladovanja v kritičnem času izključene.

15. Izvedenec dr. F.R. je zaslišan na glavni obravnavi dne 14.3.2008 pri pisno podanem mnenju vztrajal ter izključil, da bi obsojenka dejanje storila v patološkem afektu. Sodišče je dne 4.4.2008 (po zaslišanju dr. M.V. na tej glavni obravnavi) odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja z nalogo izvedencu dr. F.R., da po pregledu zdravstvene dokumentacije obsojenke poda mnenje, ali je v kritičnem času pri obsojenki obstajalo kakšno patološko čustveno stanje (depresija), ali organska možganska prizadetost ter vpliv tega na obsojenkine takratne sposobnosti razumevanja in ravnanja. Izvedenec je dne 12.4.2008 podal dopolnitev mnenja, da niti prometna nesreča niti moževo nasilje v letu 1977 nista mogla imeti posrednega vpliva na obsojenkino ravnanje v letu 2004; zgolj diagnoza „depresivni sindrom“ postavljena pri splošnem zdravniku dne 17.6.2004 ob izostanku ostalih simptomov, v zadostni meri ne opredeljuje depresivne motnje, temveč kvečjemu tesnobnost, saj iz zapisa splošne zdravnice v zdravstveni dokumentaciji ne izhaja, da bi bila potrebna napotitev obsojenke k psihiatru ali njena hospitalizacija ter da je bila obsojenka v času storitve dejanja sposobna zavedanja svojega dejanja in imela v oblasti svoje vedenje; utesnjeno stanje zavesti je pri obsojenki prvič nastopilo šele med sodno obravnavo (štiri leta po kritičnem dogodku), ko je s hčerkine strani namesto pričakovane pomoči naletela na obsojanje. Ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 22.5.2008 je pri svojem mnenju vztrajal. Stranki predloga za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke do konca postopka pred sodiščem prve stopnje nista podali.

16. Po določbi 258. člena ZKP se zahteva mnenje drugih izvedence, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca dr. F.R. in njegovim ponovnim zaslišanjem na glavni obravnavi dne 22.5.2008 je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku odpravilo (navidezno) neskladje v mnenjih dveh izvedencev o obsojenkini zmožnosti razumevanja in obvladovanja v času storitve dejanja in svoje dokazne zaključke o obsojenkini prištevnosti v času storitve očitanega ji kaznivega dejanja umora, oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. F.R. Pravilnosti takšne presoje sodišča prve stopnje je v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb zagovornika ocenilo tudi, da za to tudi ni potrebe po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, za kar se je v pritožbi zavzemal zagovornik. Zagovornik, ki v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno razčlenjuje izvedenski mnenji in meni, da ni bilo z gotovostjo ovrženo, da obsojenka v času storitve dejanja ni bila bistveno zmanjšano prištevna, s temi navedbami ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka (258. člen ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obsojenkine prištevnosti sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko, ki je brez premoženja oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.