Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke o pravočasnem plačilu sodne takse njeno vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka materialnopravno zmotno pripisuje delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi pomen odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, na podlagi katere bi bilo mogoče predlagati predhodno odredbo. Tovrstna sodna praksa se je vzpostavila na podlagi v pritožbi tožeče stranke omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, vendar pa je bila ta presežena z razlogi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, objavljeni 28. 7. 2014, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Čeprav je bila z izrekom odločbe Ustavnega sodišča RS razveljavljena zgolj 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, so njeni razlogi pomenili tudi spremembo materialnopravnega razlogovanja, kaj se šteje za odločbo domačega sodišča, oziroma da se delno razveljavljen sklep o izvršbi ne more šteti za odločbo domačega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2014:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvim navedenim sklepom dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo sklep z dne 5. 5. 2014, s katerim se je štel predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo za umaknjen. Ugotovilo je, da je 5. 5. 2014 izdalo sklep, s katerim je štelo predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo za umaknjen. Tožeča stranka je zoper sklep vložila ugovor, ki se je štel za predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje skladno s 6.c členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Tožeča stranka je opravila plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev, ki je prejel nalog za plačilo v roku, določenem v plačilnem nalogu, denarna sredstva pa so na njegov podračun prispela po poteku treh delovnih dni po izteku tega roka, 13. 5. 2014, kot izhaja iz priloge.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni zahtevala vrnitve v prejšnje stanje, niti ni v tem delu podala pravno relevantnih trditev. Sodišče prve stopnje je preko trditev tožeče stranke štelo njen ugovor za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. S tem je prekoračilo trditveno podlago, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je sedaj v slabšem položaju. Tožeča stranka bi morala sklep, s katerim je sodišče prve stopnje štelo njen predlog za zavarovanje za umaknjen, pritožbeno izpodbijati. Ne verjame in dvomi, da je tožeča stranka za svoje trditve podala ustrezne dokaze, zato predlaga, da pritožbeno sodišče to preveri. Sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja, temveč sklep, da je predlog umaknjen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je po dikciji zakona možen le v primerih, ko je izdan sklep o ustavitvi postopka ali sklep o zavrženju zasebne tožbe.

Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vlogo z dne 12. 5. 2014, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje po 6.c členu ZST-1, res naslovila kot “Ugovor”, kar pa ne pomeni, da ni zahtevala (posebne) vrnitve v prejšnje stanje, da v tem delu ni podala pravno relevantnih trditev in da je sodišče prve stopnje preko njenih trditev štelo vlogo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter s tem prekoračilo trditveno podlago, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost njegovega izpodbijanega sklepa, s tem pa naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke o pravočasnem plačilu sodne takse njeno vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje. Tudi ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da bi morala tožeča stranka zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje štelo predlog za zavarovanje za umaknjen, pritožbeno izpodbijati. Institut posebne vrnitve v prejšnje stanje je v ZST-1 urejen prav zato, da se s tem ne obremenjuje sodišča druge stopnje in da sodišče prve stopnje samo odloči o zadevi.

6. Posebna vrnitev v prejšnje stanje je v zakonski dikciji sicer res možna samo zoper sklep o ustavitvi postopka ali sklep o zavrženju zasebne tožbe, ki je bil izdan zaradi nepravočasnega plačila takse, kot določa prvi odstavek 6.c člena ZST-1. Vendar pa to ne pomeni, da ni možno vložiti predloga zoper sklep o fikciji umika predloga stranke, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Sklep o ustavitvi postopka je z vidika posebne vrnitve v prejšnje stanje po “procesni teži” enak sklepu o fikciji umika predloga.

7. Posebna vrnitev v prejšnje stanje je po prvem odstavku 6.c člena ZST-1 dopustna v 15 dneh od vročitve sklepa, če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred potekom roka, določenega v plačilnem nalogu in iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona. Po drugem odstavku 6.c člena ZST-1 je treba predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložiti dokazilo, da je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred potekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo prejema ali odtegnitve s plačnikovega računa zneska sodne takse. Pravi zgolj, da navedbam tožene stranke ne verjame in dvomi, da je za svoje trditve podala ustrezne trditve, ter predlaga, da pritožbeno sodišče to preveri. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse za predhodno odredbo 14. 4. 2014, kar dokazuje podpisana vročilnica v spisu (pripeta listni št. 41 spisa). V plačilnem nalogu je bil določen rok za plačilo 15 dni od vročitve naloga za plačilo. Iz potrdila Z., priloženega “Ugovoru” tožeče stranke z dne 12. 5. 2014, je razvidno, da je ta prejela odredbo tožeče stranke za odtegnitev s plačnikovega računa znesek sodne takse 23. 4. 2014, kar je bilo pravočasno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo sklep, s katerim je štelo njen predlog za zavarovanje s predhodno odredbo za umaknjen.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ji jih tožeča stranka ni neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ), in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2014:

10. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugim navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe, ki se glasi: […] (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka v predlogu podala le trditve, da razpolaga s sklepom o izvršbi VL 197469/2013 z dne 10. 12. 2013, zoper katerega je bil pravočasno vložen ugovor, zaradi česar je bil v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavljen s sklepom z dne 7. 1. 2014, na podlagi katerega predhodne odredbe ni mogoče izdati. Obstoja morebitne druge odločbe domačega sodišča ali drugega organa, na podlagi katere bi bilo dopustno izdati predhodno odredbo, pa tožeča stranka ne navaja.

11. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je podala predlog za izdajo predhodne odredbe, sklicujoč se na 257. člen ZIZ. Torej sta za izdajo predhodne odredbe podana oba pogoja. Prvi je ta, da je bil 28. 11. 2013 vložen predlog za e-izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se vodi pod VL 197469/2013, in v katerem je 10. 12. 2013 Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnik oziroma tožena stranka 3. 1. 2014 vložila ugovor. Posledično izdan sklep izvršilnega sodišča z dne 27. 1. 2014, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen (zgolj) v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, pa je v preostalem delu - v delu plačilnega naloga tista odločba domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ (sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 129/2009 in II Ips 14/2010). To pomeni, da je Okrajno sodišče v Ljubljani razveljavilo le drugi del - sklep o izvršbi, prvi del pa predstavlja odločbo domačega sodišča, ki še ni izvršljiva (ker je bil proti njej vložen ugovor). V tem se 257. člen ZIZ razlikuje od 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ (ki je zdaj razveljavljen zaradi svoje protiustavnosti), ker je potrebno za predhodno odredbo po 257. členu ZIZ upniku dokazovati nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, za predhodno odredbo po 258. členu ZIZ pa to dokazovanje ni potrebno, ker to predpostavko ugotavlja in določa sam zakon.

12. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščencu.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Po materialnopravni določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi pogoj) […]. Tožeča stranka v pritožbi pravzaprav pritrjuje sodišču prve stopnje, da razpolaga le s sklepom o izvršbi z dne 10. 12. 2013, zoper katerega je dolžnik pravočasno vložil ugovor, zaradi česar je bil v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavljen s sklepom izvršilnega sodišča z dne 7. 1. 2014. Delno razveljavljen sklep o izvršbi se sedaj obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tožeča stranka tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne navaja obstoja morebitne druge odločbe domačega sodišča ali drugega organa (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

15. Tožeča stranka materialnopravno zmotno pripisuje delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi pomen odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, na podlagi katere bi bilo mogoče predlagati predhodno odredbo po prvem odstavku 257. člena ZIZ. Tovrstna sodna praksa se je vzpostavila na podlagi v pritožbi tožeče stranke omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, vendar pa je bila ta presežena z razlogi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, objavljeni 28. 7. 2014, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Čeprav je bila z izrekom odločbe Ustavnega sodišča RS razveljavljena zgolj 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, so njeni razlogi pomenili tudi spremembo materialnopravnega razlogovanja, kaj se šteje za odločbo domačega sodišča, oziroma da se delno razveljavljen sklep o izvršbi ne more šteti za odločbo domačega sodišča po prvem odstavku 257. člena ZIZ (zlasti 16.-18. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

16. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.