Jedro

Subsidiarno sodno varstvo po tretjem odstavku 1. člena, v zvezi s prvim odstavkom 62. člena ZUS je dovoljeno samo v primerih, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zoper procesni sklep ni dovoljena pritožba, sodno varstvo zoper ta sklep pa je zagotovljeno v upravnem sporu zoper dokončno odločbo, s katero bo v upravnem postopku odločeno o glavni stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr.št. U 671/99-4 z dne 28.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil proti toženi stranki na podlagi 1.odstavka 62. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopni upravni organ je v postopku inšpiciranja pravilnosti poslovanja za leti 1997 in 1998, na podlagi 9., 13., 17. in 19. člena Zakona o davčni službi in 1. in 27. člena Zakona o davčnem postopku, ter 138. in 220. - 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) izdal sklep z dne 14.4.1999, s katerim je tožeči stranki naložil, da mora do 22.4.1999 do 9.00 ure davčnemu uradu predložiti kartice glavne knjige za leti 1997 in 1998, delovne naloge, normative, dobavnice, prejemnice in podobno za leti 1997 in 1998 za proizvodnjo sladkornega sirupa, fakture ter uvozne in izvozne dokumente v zvezi z nabavo in prodajo sladkorja in sladkornega sirupa, ter dokumente za uvoz sladkorja zaradi proizvodnje v letih 1997, 1998 in certifikate o poreklu in kakovosti sladkorja. Proti izdanemu sklepu po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP ni dovoljena pritožba, zato je tožnik vložil tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, v zvezi z določbo 1. odstavka 62. člena zakona, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odsotnost drugega sodnega varstva je po tej zakonski določbi pogoj za uveljavitev sodnega varstva v upravnem sporu.

Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je upravni organ odločil o vprašanju procesne narave, saj je sklep izdal v postopku ugotavljanja pravilnosti celotnega poslovanja tožeče stranke za leti 1997 in 1998. Tudi po določilu 1. odstavka 220. člena ZUP se s sklepom odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Prvostopni organ ni odločil o kakšni pravici ali obveznosti, temveč je tožeči stranki samo naložil, da dostavi listine, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti pravilnost njenega poslovanja. Vzpostavlja se le dejanska podlaga za odločanje o višini davčne obveznosti. Zoper tak akt upravnega organa ZUS ne dopušča tožbe zaradi sodnega varstva. Ta akt je mogoče izpodbijati v upravnem sporu šele s tožbo zoper dokončni posamični upravni akt, to je akt, s katerim bi bile tožniku naložene obveznosti materialne in procesne narave, kolikor bo takšen akt v sporni zadevi sploh izdan. Sodno varstvo zaradi zatrjevane kršitve ustavnih pravic v upravnem postopku je tožniku zagotovljeno v upravnem sporu, katerega predmet je dokončni posamični akt. Zato sklepa ni mogoče obravnavati kot posamični akt (še manj pa kot posamično dejanje, kot smiselno izhaja iz tožbenih predlogov) v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS. Ker tožba nima zakonske podlage, jo je sodišče na podlagi 3. točke 1.odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z veljavnim pravnim redom. Sodišče prve stopnje je napačno razložilo pomen 3. odstavka 1. člena ZUS, v zvezi s 1. odstavkom 62. člena tega zakona. Bistvo varstva ustavne pravice po 2. odstavku 157. člena Ustave RS je preprečitev poseganja v ustavne pravice posameznika. Poseg ni dopusten, če je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave RS) in ni utemeljen na zakonu, ki je skladen z ustavo.Tudi, če ima posamični akt pomen procesnega vodstva, to ne izključuje sodnega varstva, če naloži poseg v ustavno pravico in pri tem nastopijo hude, praviloma nepopravljive posledice. Tožniku je bilo z izpodbijanim sklepom naloženo ravnanje, ki ga ustava ne dovoljuje, saj dejansko predstavlja samoovadbo in mu nalaga izročitev listin, ki nimajo nobene zveze z inšpekcijskim pregledom. Zato bi moralo sodišče za naprej preprečiti taka ravnanja s sprejemom načelnega pravnega mnenja in s sprožitvijo ustavnega spora.

Ukrep davčnega urada pomeni hud poseg v ustavno svoboščino. Ob odklonitvi tega, kar tožniku nalaga izpodbijani sklep, bi upravni organ lahko nadaljeval postopek s protiustavno hišno preiskavo, ki jo dovoli davčni inšpektor po 19. členu Zakona o davčni službi, kar napoveduje že izpodbijani sklep in je to v direktnem nasprotju z 2. odstavkom 36. člena ustave. Tudi vmesni sklepi v postopkih so lahko usodni in odločilne narave, da jih ni mogoče proglasiti enostavno le za sklepe procesne narave. Ob hudem posegu v ustavne pravice prizadetega mora biti dopustna intervencija upravnega sodišča, kljub določilu 1. odstavka 220. člena ZUP. Davčni organ lahko naloži predložitev le tistih dokumentov, ki jih je tožeča stranka dolžna voditi in za katere je pristojen. Zahteva za predložitev nekih dokumentov, za katere presojo ni pristojen upravni organ, je protipravno ravnanje. Neomejenost poseganja v dokumente lahko pomeni tudi poseg v zasebno sfero. Akti, ki presegajo pristojnosti (so lahko v pristojnosti carine) so nični (nepristojni organ). Zato predlaga,da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi njegovo nezakonitost ter prepove njegovo izvajanje oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče vloži zahtevo za ustavno presojo izpodbijanih določb obeh zakonov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen.

Pritjuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvo sodišče in tudi zanjo uporabljeni pravni podlagi. Sodišče je tožniku odreklo sodno varstvo ustavnih pravic, ki ga zagotavlja 3. odstavek 1. člena v zvezi z 1. odstavkom 62. člena ZUS. To varstvo je subsidiarno varstvo, saj je možno le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pa je v konkretnem primeru zagotovljeno. Zoper sklep tožene stranke, ki je procesni sklep, res ni dopustna pritožba, vendar pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj bo upravni spor lahko sprožil zoper dokončno upravno odločbo, s katero bo šele odločeno o pravilnosti njegovega poslovanja. Takrat bo lahko uveljavljal vse ugovore zoper izpodbijani sklep, vključno z ugovori glede zatrjevanega posega v ustavne pravice. Ne morejo pa biti predmet tega upravnega spora odločitve, ki še niso bile sprejete. Zato uveljavljani pritožbeni razlogi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnikovemu predlogu za sprožitev postopka za oceno ustavnosti 27.in 32.člena Zakona o davčnem postopku in 19. člena zakona o davčni službi, na podlagi katerih mu je bila naložena obveznost predložitve listin, pritožbeno sodišče ni sledilo, saj mu takega ravnanja ne nalaga noben predpis. Sporne zakonske določbe lahko tožnik sam izpodbija s pobudo pred Ustavnim sodiščem, kar je, kot sam navaja, tudi storil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (člen 73, v zvezi s členom 68 ZUS).