Jedro

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo z dne 24. 11. 2009 spoznalo obsojenega D. T. za krivega storitve kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) – dejanje, opisano pod točko 1 izreka, za katero mu je izreklo kazen štiri mesece zapora in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ – dejanje, opisano pod točko 2 izreka, za katero mu je izreklo kazen dva meseca zapora; zatem pa mu je izreklo enotno kazen pet mesecev zapora in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 3. 2010 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 21. 6. 2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni iz obsodilne v oprostilno oziroma izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje; obsojencu pa izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem 16. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni ter so se zagovorniki o njem pismeno izjavili dne 26. 8. 2010. B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi I Ips 56/2009 z dne 9. 7. 2009 glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ ob spremembi kazenske zakonodaje (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 7. 2008, ki velja od 1. 11. 2008) že presodilo, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja (grdo ravnanje je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1). Ker kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ med drugim stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem, je potrebno ugotoviti, ali je obdolženec s svojim ravnanjem, kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi tega kaznivega dejanja, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega (točka 7 obrazložitve); da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije enako tudi v svoji odločbi I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009 glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ ob spremembi kazenske zakonodaje (KZ-1) že presodilo, da to kaznivo dejanje ob spremembi kazenske zakonodaje ni bilo dekriminirano, saj je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca (točka 8 obrazložitve).

B-2.

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavljajo z navedbo, da je sodišče, ko je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, napačno uporabilo materialno pravo, saj je Kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. 11. 2008, za obsojenca milejši, ker več ne sankcionira kaznivega dejanja grdega ravnanja.

6. Iz opisa dejanja pod točko 2 v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 146. členu KZ, izhaja, da je obsojenec dne 14. 10. 2005 z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost oškodovanke, ko je v gostinskem lokalu proti njej vrgel steklenico pijače Bandidos, katera jo je zadela v bok in se pri tem razbila, na mestu udarca pa je oškodovanka čutila močno bolečino in imela modrico. Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe zaključilo, da je dejanje obdolžencu (ki se je zagovarjal, da se dejanja zaradi pijanosti ne spominja) dokazano na podlagi izpovedi oškodovanke in očividca dogodka – priče R. P. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca ni podana, saj je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ-UPB1), saj novi KZ-1 takega dejanja, za kakršnega je bil obsojenec obsojen, ni dekriminiral, niti ni zanj milejši. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan fizični napad obsojenca na oškodovanko na javnem kraju, ki je prizadel njeno telesno celovitost, je pomenil (tudi) ogrožanje varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prejšnjem kazenskem zakonu.

7. Pravilno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, ker se v izreku sodbe navaja, da je obsojenec še nekaznovan, v obrazložitvi pa sodišče izrek zaporne kazni utemeljuje s tem, da je bil že kaznovan za istovrstna kazniva dejanja. Neutemeljeno pa v zvezi s tem v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se to nasprotje ne nanaša na pravno relevantno dejstvo. Na glavni obravnavi dne 4. 9. 2009 je obsojenec o sebi dal osebne podatke in navedel, da še ni bil kaznovan. Osebne podatke, kot jih je o sebi navedel obsojenec, je sodišče prve stopnje korektno povzelo v izrek sodbe. Na glavni obravnavi 19. 10. 2009 pa je sodišče v nasprotju s takšnimi navedbami obsojenca z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni K 46/2000 ugotovilo, da je bil obsojenec s sodbo z dne 21. 3. 2003 obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj (kaznivih dejanj po 145. in 146. členu KZ) na škodo iste oškodovanke (I. K.), sedaj očitana kazniva dejanja pa je storil v preizkusni dobi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, kar je upoštevalo pri izbiri in odmeri kazni. Da pa bi sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojencu v škodo upoštevalo dejstvo, da je oškodovanka pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni zoper obdolženca umaknila predlog za pregon (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni K 71/2005 na glavni obravnavi 19. 10. 2009), pa iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja.

8. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očitajo, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ker da ni odgovorilo na pritožbeni očitek v zvezi z neupoštevanjem 17. člena ZKP. Te navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Tega pa zagovorniki v zahtevi niti ne zatrjujejo. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da obsojenec do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje izvedbe novih dokazov ni predlagal. Zagovorniki so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede dejanja, opisanega pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, predlagali, da „bi bilo primerno v ponovljenem postopku tudi zaslišati osebje lokala, v kolikor to ni zgolj oškodovanka, vsekakor pa tudi ponovno že zaslišano pričo (R. P.)“. Višje sodišče je v obrazložitvi (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje) pritožbene navedbe v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem obrazloženo zavrnilo ter ocenilo tudi, da ni potrebe po ponovnem zaslišanju že zaslišane priče. 9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbo, da je izrečena kazenska sankcija – to je nepogojna zaporna kazen – bistveno prestroga upoštevaje sodno prakso, ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavljajo pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije, ni posebej preizkušalo.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, je zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP) in zato tudi ni odločalo o predlogu za odložitev izvršitve kazni.

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno tako kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.