Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa z dnem, ko mu je vročena odločba drugostopenjskega organa delodajalca, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor zoper prvostopenjski sklep.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se 1. odst. sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi 2. odst. izreka sodbe (plačilo stroškov postopka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je predlagal, da se kot nezakonit razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdala disciplinska komisija N. dne ....1995 in da se ugodi njegovemu ugovoru z dne ...1995 za vrnitev na delovno mesto in da se mu hkrati povrne nadomestilo osebnega dohodka v višini 100% osnove, kot bi ga prejemal, če bi delal, za čas od 10.3.1995 dalje. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 10.972,50 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je disciplinska komisija tožene stranke bistveno kršila pravila postopka, ker je disciplinski postopek izvedla v njegovi odsotnosti kljub temu, da je zaradi bolnega očeta imel opravičljiv razlog za odsotnost. Bistveno kršitev postopka je storilo tudi sodišče prve stopnje, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. in 22. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št. 52/94) in ne po 21. točki 66. člena kolektivne pogodbe, kot je to ugotovila disciplinska komisija. Na ta način je sodišče samo uvrstilo posamezne kršitve v posamezne točke kolektivne pogodbe in s tem dejansko razširilo krog kršitev, mimo kršitev, navedenih v sklepu disciplinske komisije tožene stranke z dne ....1995. V nadaljevanju pritožbe tožnik obširno razlaga in utemeljuje, zakaj po njegovem mnenju ni dokazano, da je storil očitane kršitve delovnih obveznosti.

Poudarja, da je opravil vsa dela, ki so mu bila naložena s strani direktorja tožene stranke. Poleg tega meni, da zgolj ugotovitev sodišča, da pri toženi stranki ni bila praksa koristiti proste dneve za čas dela preko polnega delovnega časa, še ne more biti zadosten razlog za utemeljitev, da je s koriščenjem prostih dni storil disciplinski prekršek. Nadalje ne priznava, da je dne 28.2.1995 odklonil nadomeščanje dveh nenadno obolelih delavcev, saj je pedagoškemu vodji A. A. pojasnil, da za delo, ki se od njega zahteva, ni strokovno usposobljen. Poleg tega navaja, da se sodišče tudi ni izjasnilo glede njegovega ugovora zoper sklep o odstranitvi z dela, ki ga je naslovil na svet centra dne 15.3.1995 in o katerem svet centra ni razpravljal. O tem sklepu je disciplinska komisija le odločila, da ostane sklep o njegovem suspenzu v veljavi do pravnomočnosti sklepa disciplinske komisije. Zaradi vsega navedenega je mnenja, da niti disciplinska komisija tožene stranke niti sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za izrek oz. potrditev najhujšega disciplinskega ukrepa.

Tožena stranka se pritožuje le zoper sklep o stroških v izpodbijani sodbi in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških razveljavi ter odloči, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da so tožniku vse očitane kršitve delovnih obveznosti, kot jih je ugotovila disciplinska komisija tožene stranke v sklepu z dne 26.4.1995, dokazane. Da tožnik ni izvrševal nalog v zvezi z vzdrževanjem objekta v kritičnem obdobju izhaja iz skladnih izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E.. Poleg tega so te priče tudi povedale, da pri toženi stranki ni bilo mogoče koristiti prostih dni kot kompenzacijo za delo preko polnega delovnega časa brez pismenega soglasja direktorja. Zato je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik s tem, ko si je obračunal 11 dni dopusta kot kompenzacijo za nadurno delo, ravnal samovoljno. Tudi glede ostalih očitanih kršitev delovnih obveznosti, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da so te kršitve tožniku dokazane. Zato sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je v mesecu novembru 1994, januarju in februarju 1995 opustil izvrševanje nalog v zvezi z vzdrževanjem objekta in ker je dne 28.2.1995 kljub zahtevi pedagoškega vodje odklonil nadomeščanje dveh odsotnih delavcev ter kljub pisni zahtevi tožene stranke z dne 10.2.1995 ni poslal delovnega poročila z obrazložitvijo koriščenja ur, huje kršil delovne obveznosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji - Ur.l. RS št. 52/94 (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti) in da je s tem, ko je v novembru in decembru 1994 koristil samovoljno 11 prostih dni, do katerih ni bil upravičen, huje kršil delovne obveznosti po 22. točki 66. člena kolektivne pogodbe (neopravičeni izostanek z dela več kot tri dni v obdobju treh mesecev), za kar mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem res spremenilo pravno kvalifikacijo kršitev, vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da je sodišče pri presoji ugotavljanja zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa vezano le na dejanski stan kršitve, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo kršitve. Pritožbene navedbe, da je sodišče z drugačno kvalifikacijo opisanih kršitev razširilo obseg kršitev, so zaradi tega neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, ker se je disciplinska obravnava vršila v odsotnosti tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik na obravnavo disciplinske komisije pravilno vabljen in v kolikor zaradi očetove bolezni na obravnavo ni prišel, bi nanjo lahko poslal svojega pooblaščenca, česar pa ni storil. Zaradi tega v tem primeru ne gre za bistvene kršitve disciplinskega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nezakonitosti postopka glede tožnikovega suspenza je potrebno opozoriti, da je tožnik s tožbo predlagal, da se kot nezakonit razveljavi le sklep disciplinske komisije z dne 26.4.1995 o izrečenem disciplinskem ukrepu, ne pa tudi sklep tožene stranke o suspenzu. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato brezpredmetne.

Pač pa je pritožba tožnika delno utemeljena iz razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka odločilo le o nedokončnem sklepu disciplinske komisije tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu in v posledici tega ni ugotovilo obstoja delovnega razmerja tožnika do dokončnosti sklepa. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožnik zoper sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 26.4.1995 ugovarjal, vendar tožena stranka o ugovoru ni pravočasno odločila. Zaradi tega je tožnik v skladu s 1. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) dne 24.6.1995 pri sodišču prve stopnje s tožbo uveljavljal sodno varstvo pravic. V teku postopka pa je tožena stranka sporočila sodišču, da je o tožnikovem ugovoru odločila 4.7.1995, vendar tožnik sklepa tožene stranke o ugovoru ni prejel. Šele na obravnavi dne 25.9.1996 je sodišče med strankama nesporno ugotovilo, da je tožnik zoper sklep disciplinske komisije vložil ugovor, ki ga je tožena stranka prejela 25.5.1995 in o katerem je odločila na seji sveta zavoda dne 4.7.1995. Sklep disciplinske komisije tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 26.4.1995 je na ta način postal dokončen in izvršljiv šele z vročitvijo sklepa o ugovoru, za dan vročitve pa pritožbeno sodišče šteje 25.9.1996, ko je bil tožnik na obravnavi nedvomno seznanjen z odločitvijo tožene stranke o njegovem ugovoru. Ker ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih po določbi 1. odst. 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju te določbe odločiti tudi o sklepu tožene stranke z dne 4.7.1995, s katerim je bil tožnikov ugovor zavrnjen ter v zvezi s tem o obstoju delovnega razmerja tožniku do dokončnosti sklepa disciplinske komisije, česar pa ni storilo.

Zaradi navedenega je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da je pristojni organ tožene stranke odločil o tožnikovem ugovoru, pozvati tožnika, da ustrezno preoblikuje tožbeni zahtevek, v nasprotnem primeru pa bo to moralo napraviti sodišče samo, za kar ima podlago v 1. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Po omenjeni določbi sodišče namreč ni vezano na zahtevek delavca, če ta uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Sodišče prve stopnje bo nato moralo o tožbenem zahtevku ponovno odločiti, pri čemer bo potrebno odločiti tudi o obstoju delovnega razmerja tožniku do dneva dokončnosti sklepa disciplinske komisije z dne 26.4.1995 in mu do tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbo tožene stranke pa je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka pravilna. Kot izhaja iz razpravnega zapisnika z dne 13.11.1996, tožena stranka listin, ki bi jih morala predložiti sodišču v roku 15 dni, ni pravočasno predložila. Zaradi tega se nadaljnji dokazi na obravnavi niso mogli izvajati in je bil narok po krivdi tožene stranke preložen. V skladu z določbo 1. odst. 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženi stranki povrnitev separatnih stroškov tožniku za prihod na obravnavo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).