Jedro

Iz pooblastila odvetniku izhaja, da je tožena stranka naročila storitve v svojem imenu in za svoj račun. Zato niso pomembne pritožbene navedbe o tem, komu je bil prej poslan račun, marveč vsebina pogodbe o naročilu (člen 749 in naslednji Zakona o obligacijskih razmerjih), katere tožena stranka ne izpodbija in ne ponuja drugačnega zapisa pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi plačilni nalog z dne 6.1.1993, opr. št. Plg ....., kar pomeni, da mora tožena stranka plačati tožniku glavnico 63.200 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 dalje do plačila ter ji povrniti stroške mandatnega postopka v znesku 8.660 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.1.1993 dalje. Poleg tega je še odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku nadaljnje pravdne stroške v znesku 15.200 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlaga razveljavitev sodbe ali njeno spremembo. Navaja, da je bilo na zadnji glavni obravnavi ugotovljeno, da je bil račun za storitve poslan najprej na K. p.o. in šele po njegovi zavrnitvi, toženi stranki. Sodišču očita, da ni zavzelo stališča o računovodski dokumentaciji, ki mu je bila predložena na vpogled, in ki to potrjuje. Trdi, da je bil račun poslan najprej podjetju K. p.o. zato, ker je bilo tako dogovorjeno in pojasnjuje, da je pooblaščenec tožene stranke podpisal ustrezna pooblastila tožniku zato, ker so bila potrebna za vpis firme v register, sodišče pa jih je zmotno štelo kot nalog za plačilo stroškov. Tožniku očita, da se ni potrudil dobiti plačila pri naročniku, marveč je ubral krajšo pot. Ob koncu se pritožuje tudi v zvezi s plačilom zakonitih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, češ da so bile zahtevane le od stroškov mandatnega in ne tudi pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na to pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi je navedlo razloge, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku in da ne bo ponavljanja, se pritožbeno sodišče sklicuje nanje.

V zvezi s pritožbo dodaja, da iz pooblastila odvetniku B. G. z dne 2.9.1992, ki ga je podpisal direktor A. M., v.d. direktorja družbe K. d.o.o., izhaja, da naj odvetnik opravi določene storitve v imenu in na račun zgoraj navedene družbe; iz dopisa z dne 25.9.1992 izhaja, da je odvetnik o svojem delu in o obveznostih za plačilo taks obveščal toženo stranko; ki ji je 26.11.1992 tudi izstavil račun za opravljeno delo. Zato niso pomembne pritožbene navedbe o tem, komu je bil prej poslan račun, marveč vsebina pogodbe o naročilu (749. člen in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih), katere tožena stranka ne izpodbija in ne ponuja drugačnega zapisa pogodbe. Zato v tej zadevi tudi ni pomemeben morebitni dogovor med toženo stranko in podjetjem K. p.o. ali kom tretjim, temveč pisna pogodba med pravdnima strankama.

Tudi obresti od pravdnih stroškov je tožnik zahteval že v tožbi, na glavni obravnavi dne 6.7.1993 pa je pojasnil, da zahteva povrnitev stroškov kot dotlej in sodišče mu jih je priznalo od dneva izdaje sodbe dalje.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem popstopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pri tem je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).