Jedro

Finančne težave in nesolventnost delodajalca ne morejo vplivati na obstoj obveznosti delodajalca, da delavcu poravna denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona in kolektivnih pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini bruto 183,54 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati neto 154,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v višini bruto 374,05 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati neto 314,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 314,20 EUR za 1. 7. 2011 pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 108,00 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega rok do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da ima družba finančne težave in posledično zaprte vse poslovne račune, zato predlaga mediacijo med strankama.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede na pravilno in popolno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je v obravnavni zadevi plačilo regresa za leto 2010 in 2011. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala, tožnica pa je glede na čas zaposlitve pri toženi stranki upravičena do sorazmernega dela regresa tako za leto 2010 kot za leto 2011. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 131. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami). Pravilna in skladna z zakonom je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Izpodbijana odločitev je pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Tožena stranka že med postopkom na prvi stopnji svoji obveznosti do tožnice ni oporekala, sklicevala se je le na likvidnostne težave, zaradi katerih ji regresa ni izplačala. Finančne težave in zaprtje poslovnih računov kot razlog, da terjatev ni poravnana, zaradi česar naj bi ji sodišče omogočilo mediacijo, tožena stanka izpostavlja tudi v pritožbi. Niti za mediacijo niti za sklepanje morebitne poravnave v tej fazi postopka, v katerem je bilo že odločeno, ni več možnosti, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Finančne težave in nesolventnost delodajalca ne morejo vplivati na obstoj obveznosti delodajalca, da delavcu poravna denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona in kolektivnih pogodb.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).