Jedro

(Opuščeno) ravnanje, ki zagotavlja pridobitev pravice ali preprečuje nastanek obveznosti ima lahko oporo v materialnem ali procesnem pravu. Izpodbijajo se torej lahko tudi opustitve procesnih dejanj. Tožbe, s katero se izpodbija opustitev tega procesnega dejanja, ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da procesnega dejanja zaradi zamujenega roka ni mogoče več opraviti – ravno pridobitev ponovne pravice opraviti procesno dejanje kljub zamudi roka, je cilj, ki ga izpodbojna tožba v tem primeru zasleduje. Tožnik mora v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni materialni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno materialno korist.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe z zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve in plačilo zneska 475.593.401,19 SIT v stečajno maso tožeče stranke.

V preostalem delu, to je glede odločitve o zavrženju tožbe z zahtevkom za izpodbijanje pravnega dejanja, se reviziji ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje v tem delu razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo tožbo z zahtevkom na izpodbijanje njenega pravnega dejanja (opustitve vložitve tožbe), na ugotovitev, da obstaja terjatev tožeče stranke v višini 475.593.401,19 SIT ter na plačilo tega zneska v njeno stečajno maso.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je kot upnik v stečajnem postopku nad toženo stranko pravočasno prijavila terjatev v višini 475.593.401,19 SIT (sporna terjatev); stečajni upravitelj tožene stranke je terjatev prerekal, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je tožečo stranko s sklepom dne 16. 10. 2003 napotilo, naj v 15 dneh začne oziroma nadaljuje postopek zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve pred sodiščem ali drugim organom; v določenem roku tožeča stranka ni začela postopka za ugotovitev obstoja sporne terjatve; nad tožečo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 30. 8. 2004 začet stečajni postopek.

B

Revizijske navedbe

6. Revidentka kot pravno zmotno izpodbija stališče pritožbenega sodišča, da bi bil na strani tožene stranke lahko legitimiran le prednik tožeče stranke, ne pa tožena stranka.

7. V izpodbijani odločbi naj bi ne bilo utemeljitve, zakaj je sodišče druge stopnje štelo, da pritožbene navedbe temeljijo predvsem na napačni uporabi 125. člena ZPPSL. Pritožbeno sodišče naj bi se tudi ne bilo opredelilo do pravnega stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi III Ips 5/2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka.

C

Presoja utemeljenosti revizije

8. Stališče pritožbenega sodišča, da bi bil na strani tožene stranke lahko legitimiran le prednik tožeče stranke, ne pa tožena stranka, je napačno. Drugi odstavek 129. člena ZPPSL določa, da se izpodbojna tožba vloži proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Logika in smisel te določbe utemeljuje razlago, da je pri opustitvah (ne-storitvah) izpodbojni nasprotnik tista oseba, ki ima (lahko) korist od tega, da opuščeno dejanje ni bilo storjeno. To, da tožeča stranka ni vložila tožbe za ugotovitev, da obstaja njena terjatev do tožene stranke, je lahko koristilo ravno toženi stranki. Zato je ta legitimirani izpodbojni nasprotnik.

9. Prvi odstavek 125. člena ZPPSL določa, da imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico … zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Po drugem odstavku 125. člena ZPPSL je s pravnim dejanjem mišljena tudi opustitev tega dejanja, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno materialno pravico ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost. 10. Iz navedenega izhaja, da gre za opustitve v pravnih položajih, ko se stečajni dolžnik v razmerju do izpodbojnega nasprotnika pojavlja bodisi kot upnik (v tem primeru bo zaradi opustitve izgubil pravico) bodisi kot dolžnik (posledica opustitve je nastanek njegove materialne obveznosti). Materialno je treba razumeti kot premoženjsko (pravico oziroma obveznost). (Opuščeno) ravnanje, ki zagotavlja pridobitev pravice ali preprečuje nastanek obveznosti, pa ima lahko oporo v materialnem ali procesnem pravu. Izpodbijajo se torej lahko tudi opustitve procesnih dejanj. Kot izpodbojne opustitve se v teoriji navajajo npr. opustitev dejanja, s katerim stečajni dolžnik ne stori tega, kar bi lahko storil, da pretrga zastaranje svoje terjatve, ne ugovarja zastaranja, ne protestira menice, ne izpodbija odplačnega pravnega posla, ne uveljavlja njegove ničnosti, ne graja napak, ne vloži odgovora na tožbo, se ne udeleži naroka, ne ugovarja zoper sklep o izvršbi, zoper sklep o izdaji plačilnega naloga, ne vloži pravnega sredstva, ne zahteva vrnitve v prejšnje stanje.

11. Tožeča stranka bi bila skladno z napotitvenim sklepom lahko vložila zoper toženo stranko tožbo na ugotovitev pravočasno prijavljene sporne terjatve, ki jo je tožena stranka prerekala, vendar v določenem roku take tožbe ni vložila – takšno ravnanje ustreza opisanemu pojmu opustitve. Uspešno izpodbitje (učinkov)(1) opustitve pravočasne oprave procesnega dejanja v razmerju do izpodbojnega nasprotnika lahko pomeni le vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je obstajalo, preden so nastale posledice takšne opustitve. Neposredna pravna posledica (učinek) tega, da tožeča stranka v roku, določenem v napotitvenem sklepu, ni vložila tožbe za ugotovitev obstoja terjatve, je v izgubi pravice vložiti tožbo. Tožbe, s katero se izpodbija opustitev tega procesnega dejanja, zato ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da tožbe zaradi zamujenega roka ni mogoče več vložiti – ravno pridobitev ponovne pravice vložiti tožbo kljub zamudi roka, je cilj, ki ga izpodbojna tožba v tem primeru zasleduje. Pravnega sredstva (v tem primeru izpodbojne tožbe), s katerim vložnik skuša odpraviti posledice zamude, ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da je posledica zamude že nastala: to dejstvo je ravno podlaga za vložitev pravnega sredstva. Dokler rok iz napotitvenega sklepa ni iztekel, nevložitve tožbe sploh še ni bilo mogoče šteti za pravno relevantno (izpodbojno) opustitev.

12. Ne glede na to, ali ta rok predstavlja procesni rok ali prekluzivni rok materialnega prava(2), pa sama izguba pravice vložiti tožbo še ne pomeni izgube materialne – premoženjske – pravice. Ali je zato, ker ni pravočasno vložil tožbe, stečajni dolžnik izgubil kakšno materialno pravico, bi se izkazalo šele, ko bi bil tožnik tožbo vložil. Z drugimi besedami: izpodbijanje opustitve procesnega dejanja je dopustno, če(tudi) je rok za njegovo opravo pretekel, uspešno pa bo le, če se v izpodbojni pravdi izkaže, da bi oprava opuščenega procesnega dejanja lahko privedla do pridobitve materialne pravice. Vrhovno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo:(3) Da bi bilo izpodbijanje opustitve procesnega dejanja uspešno, mora tožnik dokazati, da je bil dolžnik zaradi tega obsojen na izpolnjevanje neke obveznosti ali da je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica po rednem teku postopka ni bila nujna. To pomeni, da mora tožnik v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil določeni materialni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno materialno pravico.

13. Glede na povedano je odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za izpodbijanje pravnega dejanja (opustitve vložitve tožbe na ugotovitev obstoja terjatve) pravno zmotna. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter temu vrnilo zadevo v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo ugotovilo, ali je bila izguba terjatve tožeče stranke (ne sicer pravice do polnega plačila, pač pa do tega, da se njen obstoj upošteva v stečajnem postopku tožene stranke) „po rednem teku postopka nujna“.(4) Z drugimi besedami: ali bi vložitev ugotovitvene tožbe sploh imela kakšen izgled za uspeh. Pri tem bo moralo upoštevati, da je tožeča stranka – drugače kot v zadevi III Ips 5/2005,(5) navedla pravni temelj in predložila dokaze za obstoj sporne terjatve. Če bo sodišče ugotovilo, da bi vložitev pravočasne ugotovitvene tožbe (pravnega dejanja, ki ga je tožeča stranka opustila), v konkretnem primeru lahko preprečila izgubo sporne terjatve, bo ugodilo tožbenemu zahtevku in izreklo, da opustitev vložitve ugotovitvene tožbe nima učinkov proti stečajni masi. S tem bo stečajni upravitelj pridobil pravico, da v 15 dneh po prejemu takšne odločbe vloži tožbo za ugotovitev obstoja sporne terjatve.

14. Pač pa sta sodišči pravilno odločili, ko sta zavrgli tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja sporne terjatve in njeno plačilo. Procesne predpostavke za vložitev ugotovitvene tožbe namreč zaradi izteka prekluzivnega roka (še) ni. Potek prekluzivnega roka je posledica sporne opustitve tožeče stranke. Šele ko (če) bo ta opustitev (v tej pravdi) izpodbita, bodo v razmerju med strankama prenehali njeni učinki (prekluzija), s čimer bo prenehala procesna ovira za vložitev ugotovitvene tožbe. Glede na to, da je tožena stranka v stečaju, pa tudi v primeru uspešnega izpodbijanja opustitvenega dejanja in nato uspešnega uveljavljanja zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve, tožeča stranka ne more uveljavljati še dajatvenega zahtevka za njeno plačilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Četudi je o „učinkih“ opustitev težko govoriti. Opustitve niso vzrok dogodkov. Pasivnost ne more biti vzrok ničemur. Pravno upošteven učinek opustitve je lahko le pravna konstrukcija. Posledice, ki jih določa pravo za nekatere opustitve, se lahko pojavljajo le v polju pravnega. Pravne posledice opustitve nekaterih procesnih dejanj so neposredne in lahko ugotovljive: izgube procesnih pravic. Ali je imela izguba procesne pravice za posledico tudi izgubo materialne (premoženjske) pravice, pa je lahko že zapleteno vprašanje, odvisno od številnih okoliščin dejanske in pravne narave, ki šele določijo materialne posledice izgube procesne pravice.

Op. št. (2): Za potrebe tega spora se revizijskemu sodišču ni treba opredeljevati glede vprašanja, ali je v takšnem primeru treba tožbo zavreči ali zavrniti tožbeni zahtevek.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 5/2005 z dne 13. 12. 2005. Op. št. (4): Primerjaj 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 5/2005. Op. št. (5): Glej 9. točko obrazložitve III Ips 5/2005.