Jedro

V obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.

Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213‑475/2022/19 (133‑06) z dne 7.11.2022 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 27.c člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) odpravilo zagotovilo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju organ prve stopnje) številka 213‑784/2021-43 z dne 17.2.1022 (1.točka izreka) in ni ugodilo tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2.točka izreka). Ugotovilo je še, da niso nastali posebni stroški postopka (3.točka izreka).

2.Iz uvodnih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je organ prve stopnje izdal navedeno zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovina (v nadaljevanju BiH) in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Odločil je še, da zagotovilo velja dve leti od dneva vročitve soglasja Ministrstva za notranje zadeve, izdanega v postopku revizije; če v tem roku ne bodo predloženi navedeni dokazi, je treba po presoji organa prve stopnje šteti, da tožnik umika vlogo za sprejem v državljanstvo RS.

3.Po mnenju tožene stranke je organ prve stopnje nepravilno uporabil 4. točko prvega odstavka 10.člena ZDRS, posledično pa nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je tožena stranka v skladu s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS odpravila zagotovilo in sama odločila o upravni zadevi.

4.Tožnik je 14. 9. 2021 vložil vlogo na podlagi 10. člena ZDRS, h kateri je priložil pisno izjavo z dne 24. 10. 2021, da je dolžan preživljati ženo in dva otroka. Tožena stranka je ugotovila, da je v obdobju od 1. 8. 2019 do 31.3.2022 višina osnovnega zneska minimalnega dohodka 402,18 EUR ter da ima štiričlanska družina zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima v tem obdobju zagotovljena mesečna sredstva v višini najmanj 1.608,72 EUR. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje pravilno upošteval otroški dodatek in tožnikove prejemke, saj je prejemke prejemal dve leti pred vložitvijo vloge. Vendar se v izračunu zadostnih sredstev za preživljanje ne morejo upoštevati ženini prejemki, ker se je v RS zaposlila 1. 7. 2020 in tako ni bila zaposlena neprekinjeno dve leti pred vložitvijo vloge. Na podlagi podatkov o tožnikovi plači in regresu od marca 2021 do decembra 2021 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik povprečno mesečno prejel 1.215,54 EUR in da ne izpolnjuje obravnavanega pogoja.

5.Po seznanitvi je tožnik predložil še dodatna dokazila o osebnih vozilih in lastništvu nepremičnine v BiH ter potrdilo o šolanju za hči, ki je novembra 2021 postala polnoletna. Osebno vozilo, ki je v lasti tožnikove žene, tožena stranka ni upoštevala v premoženje družine, saj glede na informativno prodajno vrednost vozila v višini 2.276,00 EUR ne dosega 28-kratnika zneska minimalnega dohodka. Prav tako ni upoštevala osebnega vozila, ki ga uporablja tožnik, saj ga uporablja na podlagi sklenjene leasing pogodbe in ni v njegovi lasti. Tožnikove nepremičnine v BiH, kljub predloženi cenitvi tržne vrednosti nepremičnine z dne 22. 10. 2022, pa ni upoštevala kot sredstvo za zagotavljanje materialne in socialne varnosti, ker tožnik pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) dve leti pred vložitvijo prošnje do izdaje zagotovila ni navajal, da je lastnik nepremičnine, kar bi lahko vplivalo na višino prejetega otroškega dodatka na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS).

6.V zaključnem delu tožena stranka ugotavlja, da višina prejetih sredstev tožnika, ki se upoštevajo v skladu z Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), ni dosegala štirikratne višine osnovnega minimalnega dohodka, ki jo mora imeti tožnik za preživljanje štirih oseb, tj. 1.608,72 EUR, saj so tožnikova neto plača, regres za leto 2021, otroški dodatek in vračilo preveč plačane dohodnine za leto 2021, v obdobju od marca 2021 do decembra 2021, znašali 1.302,72 EUR. Tožnik torej ni izkazal, da razpolaga z zadostnim premoženjem, ki bi se upoštevalo pri izpolnjevanju navedenega pogoja.

Povzetek tožbenih navedb

7.Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil upravnega postopka, kršitve 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, obdrži v veljavi zagotovilo organa prve stopnje, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša stroške sodnega postopka.

8.Trdi, da sta organ prve stopnje in tožena stranka neupravičeno prekoračila zakonski rok za sprejem odločitve, s čimer sta kršila drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave. Tožena stranka ni vestno in skrbno presodila dokazov v zvezi s tožnikovimi prihodki. V revizijskem postopku sta kršena 8. in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožena stranka tožnika ni seznanila z vsebinski ugotovitvami in mu mu ni omogočila pravice do izjave.

9.V nadaljevanju tožnik nasprotuje razlogom tožene stranke, zaradi katerih ni upoštevala njegove nepremičnine v BiH v tožnikovo premoženje, saj je sporočil CSD, da je lastnik nepremičnine in mu v zvezi s tem tudi predložil darilno pogodbo. Sklicuje se na istovrstni primer A. A., pri katerem je tožena stranka upoštevala dokazilo o lastništvu nepremičnine v BiH, kljub temu da ta nepremičnina ni bila nikoli izpostavljena pri pristojnem CSD v postopku pridobitve otroškega dodatka. Po tožnikovem mnenju bi morala tožena stranka pri razlagi materialnega predpisa o izpolnjevanju pogoja zadostnih sredstev za preživljanje upoštevati celoten tožnikov premoženjski položaj. Ne bi smela upoštevati izkazanega premičnega premoženja ločeno od dohodkovnega premoženja.

10.Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik dolžan preživljati sebe, svojo ženo in otroka. Tožnik svoje žene ni dolžan preživljati, zato bi jo morala tožena stranka izločiti iz izračuna cenzusa družinskih članov tako, da bi ugotovila cenzus za tri osebe, pri tem pa preračunati in upoštevati višino zneska za preživljanje skupnih otrok, ki ga je zmožna prispevati tožnikova žena. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi dohodek tožnikove žene. Stališče tožene stranke o dohodku tožnikove žene ni v skladu z ZDRS in Uredbo ter posega v načelo zakonitosti, saj s tem določa dodaten pogoj, ki ga ni v materialnem predpisu. Pri izračunu višine tožnikove plače pa tožena stranka ni upoštevala nadomestila in povračila stroškov z delom v skladu z ZUJPS. Iz odločbe CSD z dne 18. 12. 2021 o otroškem dodatku izhaja, da je dohodek štiričlanske družine 22.835,02EUR.

Odgovor na tožbo

11.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno navaja, da velja enak dokazni standard kot za prosilca tudi za prejemke tretjih oseb, zato se prejemki zakonca upoštevajo le v primeru, če jih neprekinjeno prejema dve leti pred vložitvijo prošnje. Način upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka se razlikuje od načina upoštevanja prejemkov v postopku sprejema v državljanstvo RS. Tožnika je seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in mu dala možnost, da se izjavi, nato pa ponovno izračunala višino zagotovljenih sredstev, vendar kljub temu ni izkazal, da izpolnjuje obravnavani pogoj. V zvezi z lastništvom nepremičnine v BiH pa je pojasnila, da je ne bo upoštevala, ker tožnik od leta 2019 pri CSD ni navajal, da je lastnik te nepremičnine.

Presoja sodišča

Tožba je utemeljena.

12.V skladu s 3. točko 3. člena ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva RS določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo se torej izvede v dveh fazah. V prvi se ugotavlja izpolnjevanje zakonsko predpisanih pogojev. Naštevanje teh pogojev veže državni organ v negativnem smislu na način, da ne sme dodeliti naturalizacije, če pogoji niso izpolnjeni. Če so, nastopi druga faza, to je odločanje o sprejemu v državljanstvo po prostem preudarku. Navedeno pooblastilo upravnemu organu za diskrecijsko odločanje pomeni, da oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo torej ne obstoji. Povedano drugače: izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.

13.Pristojni organ lahko torej osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati v nadaljnjih točkah prvega odstavka 10. člena ZDRS naštete pogoje, med drugim, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4.točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). 

Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu, kar izhaja iz ZUJPS in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZSVarPre). Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno daje podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (to pa niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da s svojim premoženjem ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu določbe iz prvega odstavka 10. člena ZDRS. Vrhovno sodišče pa je v sodbi X Ips 41/2021 še izpostavilo, da iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost.

Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne. V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo v 28. členu ZDRS, da Vlada Republike Slovenije določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, torej merila, ki jih bo mogoče uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogoja v različnih življenjskih situacijah prosilcev za sprejem v državljanstvo. Po presoji Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 41/2021 Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja.

Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 ugotovilo, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov. Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da se določba o dveletnem neprekinjenem prejemanju izplačil v obdobju dveh let pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Kot opozori Vrhovno sodišče pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva.

V sklepu X Ips 37/2022 z 7. 12. 2022 se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali prejemek, ki nima podlage v zakonu ali sodni odločbi, zagotavlja prosilcu za državljanstvo materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V 30. točki je ugotovilo, da ne, saj so upoštevni le prejemki, do izplačila katerih je oseba upravičena zaradi obstoječe pravne podlage. Obrazloženo izključuje, da bi se v smislu Uredbe kot zagotovljeni obravnavali prejemki, ki jih prosilec za državljanstvo dobi od drugega na prostovoljni, pravno nezavezujoči podlagi.

Predmet obravnavane presoje je odločitev tožene stranke, da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo ne ugodi, ker tožnik ni izkazal pogoja zagotovljenih sredstev, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS). Sodišče je zato preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe opravilo ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določil in razlag 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ter 3. člena Uredbe, kot jih je podalo Vrhovno sodišče.

Med strankama ni sporno, da: (1) je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije 14. 9. 2021; (2) ima ženo in dva otroka; (3) ima zakonsko dolžnost preživljati svoja otroka; (4) je zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 8. 2018 dalje; (5) je prejemal prejemke več kot dve leti pred vložitvijo vloge; (6) se kot prejemek upošteva tudi otroški dodatek; (7) je tožnik lastnik nepremičnine v BiH; (8) te nepremičnine CSD ni upošteval pri izdaji odločbe o upravičenosti tožnika do otroških dodatkov; (9) se je tožnikova žena zaposlila 1. 7. 2020 in ni bila zaposlena neprekinjeno dve leti pred vložitvijo vloge ter (10) da je znesek osnovnega minimalnega dohodka v pravno pomembnem obdobju 402,18 EUR mesečno.

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja zagotovljenih sredstev iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS je spornih več vprašanj glede: (1) višine tožnikovega dohodka; (2) števila oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati in glede na število upoštevnih oseb najmanjša višina zagotovljenega osnovnega dohodka; (3) ali bi tožena stranka morala upoštevati tudi ženin dohodek in (4) ali je v obravnavani zadevi kot tožnikovo premoženje upoštevna tudi njegova nepremičnina v BiH.

Tožnik nasprotuje izračunu višine njegovega prejemka, ki ga prejema iz naslova dohodka na podlagi pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka poleg njegove plače ni upoštevala še nadomestila in povračila stroškov v zvezi z delom. V postopku izdaje upravnega akta na prvi stopnji je tožnik predložil plačilne liste, iz katerih izhaja, da so izplačani prejemki iz naslova pogodbe o zaposlitvi drugačni od ugotovljenih prejemkov v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v odločbi sklicuje na podatke, ki jih je organ prve stopnje po uradni dolžnosti pridobil od Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) o višini njegovih prejemkov. Na tej podlagi je tožniku priznala plačo, regres in vračilo dohodnine. Iz plačilnih list pa je razvidno, da so bili dohodki, nakazani na tožnikov račun višji, ker so k plači prišteti še nadomestila in povračila stroškov v zvezi z delom. Do teh zneskov se tožena stranka ni opredelila, čeprav so bile plačilne liste predložene v postopku na prvi stopnji. Iz 3. člena Uredbe pa izhaja, da se upoštevajo prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa pojem prejemkov ni opredeljen. V nasprotju z ZUPJS in ZSVarPre Uredba prejemkov iz naslova pogodbe o zaposlitvi ne omejuje le na obdavčljive dohodke, ki so razvidni iz evidenc FURS. Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni upoštevala nadomestil in povračila stroškov v zvezi z delom, je odločba v tem delu pomanjkljivo obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je v tem delu obrazložitve podana bistvena kršitev postopka na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka kot osebo, ki jo je tožnik dolžan preživljati, na podlagi njegove izjave upoštevala tudi njegovo ženo, čeprav je zaposlena od 1. 7. 2020. Tako je tožena stranka pri izračunu višine sredstev zagotovljenega osnovnega minimalnega dohodka upoštevala celotno tožnikovo družino (tožnika, njegovo ženo in dva otroka) in ugotovila, da mora tožnik razpolagati najmanj z 1.608,72 EUR mesečno. Hkrati pa ni upoštevala prejemkov tožnikove žene, ker ni bila neprekinjeno zaposlena dve leti pred vložitvijo vloge.

Za presojo navedenih ugotovitev in stališč tožene stranke je treba izhajati iz 4. točke prvega odstavka 10. člena in devetega odstavka 10. člena ZDRS, v skladu s katero se pri ugotavljanju zagotovljenih sredstev in pri izračunu najnižje višine osnovnega minimalnega dohodka upoštevajo prosilec za sprejem v državljanstvo in osebe, ki jih mora preživljati. Za presojo vprašanj o številu oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati, o najmanjši višini zagotovljenega osnovnega dohodka glede na število upoštevnih oseb ter o upoštevanosti prejemkov tožnikove žene, je treba ugotoviti okoliščine v zvezi z dolžnostjo preživljanja med tožnikom in njegovo ženo. Iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da pri izračunu najnižje višine osnovnega minimalnega dohodka, ki ga mora imeti prosilec, in dejanskem izračunu prosilčevih sredstev, s katerimi razpolaga, ni nujno, da se upoštevajo vsi družniski člani prosilca za sprejem v državljanstvo, temveč le tiste osebe, ki jih je dolžan preživljati. Vrhovno sodišče pa je v zvezi z vprašanjem upoštevnosti prejemkov tožnikove žene v 33. točki obrazložitve sklepa X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 sprejelo stališče, da je normodajalec v ZDRS in Uredbi kot relevantno opredelil, da gre za sredstva, ki jih prejema prosilec (in ne druga oseba, razen če je dolžna preživljati prosilca) in ki se mu izplačujejo na podlagi določene pravnega temelja, npr. na podlagi sodne ali druge odločbe pristojnega organa, po posebnem zakonu, na podlagi pogodbe. Obstoj pravne podlage je pomemben, ker se z njo prejemnikom na strani osebe vzpostavlja značaj terjatve, ki je iztožljiva oziroma izterljiva, če ima podlago v izdanem aktu pristojnega organa. V tem pogledu daje pravna podlaga za izplačilo prejemnikom lastnost zagotovljenih sredstev, pri čemer se tovrstni prejemki druge osebe obravnavajo kot prosilčeva zagotovljena sredstva le, če je oseba dolžna preživljati prosilca.

Vprašanja, katere so tiste upoštevne osebe, ki jih je prosilec za sprejem v državljanstvo dolžan preživljati, in dolžnosti medsebojnega preživljanja med zakonci ne urejata ZDRS in Uredba, temveč so urejena v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ). V obravnavani zadevi pa je sporno preživljanje med zakoncema v času zakonske zveze, kar DZ ureja v prvem odstavku 62. člena, v skladu s katerim lahko zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, zahteva, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je v njegovi moči. Iz navedene zakonske določbe je razvidno, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da se lahko ugotovi preživninska obveznost med zakoncema. Teh pogojev pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, zato ni mogoče preizkusiti njenih ugotovitev o tem, da je treba tožnikovo ženo šteti kot osebo, ki jo je tožnik dolžan preživljati. To pa pomeni, da v obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako je izpodbijana odločba pomankljiva v delu, ki se nanaša na ugotovitve tožene stranke glede upoštevanja prejemkov tožnikove žene, saj ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.

Glede na ugotovljeno izpodbijana odločba nima sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP, v skladu s katerim mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati določbe predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.

Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu glede višine tožnikovih prejemkov iz naslova pogodbe o zaposlitve, najnižjem znesku prejemkov, s katerimi mora tožnik razpolagati, in o (ne)upoštevanju prejemkov tožnikove žene. Zato je ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti uporabe 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče v zvezi s stališčem tožene stranke o neupoštevanju prejemkov tožnikove žene, ker ni bila neprekinjeno zaposlena dve leti pred vložitvijo vloge, še pojasnjuje, da iz 3. člena Uredbe jasno izhaja, da se pogoj neprekinjenega prejemanja dveh let pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo velja le za prosilca, ne pa tudi za druge osebe. Tudi v primeru, ko je druga osebna dolžna preživljati prosilca, se ta sredstva namreč štejejo kot zagotovljena sredstva prosilca. Tako je utemeljena tožnikova trditev, da tožena stranka z razlago 3. člena Uredbe, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, določa dodaten pogoj, ki nima podlage v predpisu, zato je v tem delu tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke o izključitvi tožnikove nepremičnine v BiH iz njegovih sredstev za zagotavljanje materialne in socialne varnosti, saj za to stališče ni imela pravne podlage. V 18. členu ZUPJS je določeno, da se v premoženje posameznika med drugim ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Torej dejstvo, da CSD v odločbi o odmeri otroškega dodatka ni upošteval tožnikove nepremičnine ni razlog, zakaj se ta ne upošteva kot tožnikovo premoženje, temveč so razlogi za (ne)upoštevanje tožnikove nepremičnine v BiH izrecno navedeni v 18. členu ZUPJS. Tako je tožena stranka z navedenim stališčem zmotno uporabila materialno pravo, posledično pa v zvezi s tem ni ugotavljala pravno relevantnega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala tožena stranka odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Tožena stranka je v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb strank ni opredelilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Ocena, ali je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj zagotovljenih sredstev, je primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, zato sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega tožnik ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

O stroških postopka

Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik) v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo brez opravljene glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR (pooblaščenec je zavezan za DDV), skupaj torej 347,70 EUR.

Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačano sodno takso za postopek bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).-------------------------------

1Glej Lovro Šturm, Državljanstvo, v: Upravni zbornik, Inštitut za javno upravo, 1996, str. 99.

2Prav tam, str. 99.

3Pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDRS so: (1) da je oseba dopolnila 18 let; (2) da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije; (3) da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; (4) da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; (5) da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni; (6) da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; (7) da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji; (8) da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; (9) da ima poravnane davčne obveznosti; (10) da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije.

4Tako Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021 (29. točka obrazložitve).

5Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS‑D), EPA 979-IV z dne 21. 7. 2006, obrazložitev k 3. členu sprememb.

6Tako Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 41/2021 (15. in 17. točka obrazložitve).

7Prav tam (19. točka obrazložitve).

8Gre za: prejemke iz pogodbe o zaposlitvi; pokojnino, ne glede na to, kje je bila določena; prejemke iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; štipendijo, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji; prejemke družbenikov zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe; prejemke kmetov, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; prejemke vrhunskih športnikov in šahistov; rento, najemnino ali zakupnino; prejemke, priznane s sodno odločbo; prejemke verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; prejemke družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

9Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2021 (20. točka obrazložitve).

10Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in posebej sodnega varstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 443, 1. točka).

11Glej sodbi tega sodišča I U468/2021 z dne 11. 3. 2024 (36. točka obrazložitve) in I U 1513/2020 z dne 28. 5. 2024 (23. točka obrazložitve).