Jedro

Tožnik je v vlogi v predsodnem upravnem postopku navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je našel v stari personalni mapi in ki dokazujejo, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je predlagal, da se to upošteva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Tožnik res ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca po 183. členu ZPIZ-2, vendar mu pravne podlage tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa. Skladno z načelom materialne resnice (7. člen ZUP) mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2015 in sklep št. ... z dne 8. 4. 2015 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Z drugo točko izreka pa je tožbo v delu na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 8. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 1. 2014 in popravnim sklepom z dne 21. 3. 2014, zavrglo.

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje in uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), ker iz razlogov sodbe ni jasno, ali je sodišče presodilo, da je bila nepravilna odločitev tožene stranke o predlogu za obnovo postopka, ali pa meni, da bi bilo potrebno namesto o predlogu za obnovo postopka odločati na podlagi inštituta 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki ga tožnik sploh ni uveljavljal. Po drugi strani pa je sodišče toženi stranki naložilo, da preveri vse podatke glede pokojninske osnove in predložene listine ter odloči po določbi 183. člena ZPIZ-2, pri čemer ni niti ugotavljalo pogojev za uporabo te določbe in ni jasno, ali je sodišče sploh preizkusilo izpodbijani odločbi z vidika obnove postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Citira prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1 in poudarja, da je ne glede na to, da je po ZDSS-1 sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je tožnik dne 16. 12. 2014 vložil ponovni predlog za obnovo postopka v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 1. 2014, ker je zahteval, da se v obnovi postopka za čas od 1. 1. 1994 do 30. 11. 1994 ponovno odmeri pokojnina. Obseg sodne presoje je bil določen z dokončno odločbo z dne 31. 7. 2015, ki pa ni vsebovala odločitve o spremembi oziroma razveljavitvi dokončne odločbe z dne 19. 8. 2014 po določbi 183. člena ZPIZ-2. Da gre za vlogo, v kateri je tožnik zahteval ponovno obnovo postopka po določbah ZUP, je razvidno tudi iz prilog. Ni pa navajal, da je tožena stranka pri izračunu njegove pokojninske osnove storila očitno napako, niti ni toženi stranki očital napak. Sklicuje se na svoje stališče, ki ga je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Psp 165/2016 z dne 25. 8. 2016. Meni, da je sodišče prve stopnje s prvo točko izreka preseglo okvir odločanja. Sodišče torej ni odločalo o zakonitosti tiste in take odločbe, kakršna je bila predmet spora in o kakršni bi moralo odločati v skladu s 63. členom ZDSS-1. Citira prvi odstavek 183. člena ZPIZ-2 in navaja, da je namen te določbe odprava posledic napak pri odločanju zaradi očitno napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju oziroma priznavanju drugih pravic. Le v tem primeru bi bilo mogoče zakonito spremeniti dokončno in pravnomočno odločbo. Da za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ne gre, izhaja že iz ponovne vloge tožnika z dne 16. 12. 2014. Meni, da če stranka uveljavlja pravno sredstvo, mora navesti vsaj katero pravno sredstvo uveljavlja in na kateri pravni podlagi. Tožnik je to v svoji ponovni vlogi z dne 16. 12. 2014 tudi storil in ponovno uveljavljal obnovo postopka, ne pa razveljavitev ali spremembo odločbe z dne 19. 8. 2014. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 94/2014 z dne 22. 9. 2014. Povzema dejansko stanje in meni, da v kolikor se je sodišče postavilo na stališče, da je potrebno uporabiti določbo 183. člena ZPIZ-2, bi o tem moralo samo odločiti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj tožnik na ugotovljeno dejansko stanje ne bi mogel dobiti višje odmerjene pokojnine, kot jo prejema po odločbi z dne 2. 1. 2014 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 21. 3. 2014. Sklicevanje prvostopnega sodišča na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 184/2016 z dne 7. 7. 2016 je nepravilno, ker ne gre za identičen primer.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Predmet sodne presoje sta v obravnavani zadevi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2015, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopni sklep št. ... z dne 8. 4. 2015. S slednjim je toženec predlog za obnovo postopka zavrnil. 7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 16. 12. 2014 vložil predlog za obnovo postopka. Takšen predlog je toženec obravnaval po določbah ZUP in zaradi ugotovitve, da tožnik ni predlagal novih dejstev, niti novih dokazov, ki še niso bili ocenjeni v prejšnjem postopku in ki bi pripeljali do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, na podlagi 1. točke 260. člena ZUP predlog za obnovo postopka zavrnil. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik v vlogi z dne 16. 12. 2014 ni navedel, na kateri pravni podlagi uveljavlja obnovo postopka oziroma ni navedel, da jo uveljavlja po 260. členu ZUP. V svoji vlogi je navedel, da tožena stranka ni razpolagala z dokumenti, ki jih je sedaj našel v stari personalni mapi in sicer napoved za odmero dohodnine za leto 1994, potrdilo o pravočasni predaji le-tega Republiški upravi za javne prihodke, ki dokazujeta, da je bil plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Predlagal je, da se upoštevajo navedena dejstva ter pravilno izračuna višina pokojnine oziroma se ga pozove na še dodatno dopolnitev.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo za tožnika sporno dejansko stanje. Kot pravilno ugotavlja tudi pritožba, pa res tožnik ni navedel, da uveljavlja spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 19. 8. 2014 po 183. členu ZPIZ-2. Pravne podlage tožniku tudi ni bilo potrebno navesti oziroma, če bi jo navedel, toženec nanjo ne bi bil vezan. Katero pravno podlago oziroma materialno pravo se uporabi oziroma upošteva pri odločitvi, je stvar upravnega organa.

10. Skladno z načelom materialne resnice, ki zahteva ugotovitev resničnega dejanskega stanja stvari, se doseže z dognanjem vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev v konkretni upravni zadevi (7. člen ZUP). Pri ugotavljanju materialne resnice ima aktivno vlogo upravni organ. Ta mora med drugim zasledovati interes, da stranka izkoristi pravice, ki jih ima v upravnem postopku.

11. Skladno z navedenim načelom, mora tožena stranka dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo ali ni jasno, kaj stranka uveljavlja, je potrebno to vprašanje s stranko razčistiti in ji omogočiti, da svoje pravice na čim lažji način uveljavi.

12. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka ni postopala na tak način in ni tožnikovega predloga presodila še po 183. členu ZPIZ-2, o njegovem smiselnem uveljavljanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku, pač pa le pogoje za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, je sodišče skladno s 1. alinejo 82. člena ZDSS-1, vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Torej, da tožena stranka tožnikov predlog z dne 16. 12. 2014 preizkusi še na podlagi 183. člena ZPIZ-2 in ugotovi, ali je njegov predlog morda utemeljen na tej pravni podlagi ob zatrjevanju, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani podatki, da ima za obdobje od 1. 1. 1994 do 30. 11. 1994 plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

13. Sodišče prve stopnje tega vprašanja prav iz razloga, ker ni bilo razčiščevano v predsodnem postopku, ni bilo dolžno razčiščevati. S tem ni preseglo okvira, določenega z izpodbijanima odločbama in odločilo v nasprotju z določbo 63. člena ZDSS-1, kot zmotno navaja pritožba.

14. Čeprav sodišče, na kar pritožba utemeljeno opozarja, ni posebej ugotavljalo, ali so pogoji za obnovo postopka po prvem odstavku 260. člena ZUP izpolnjeni in ali je toženec v tem obsegu pravilno odločil, pa sta izpodbijani odločbi že iz tega razloga, ker toženec zadeve ni presodil na vseh pravnih podlagah, ki pridejo glede na sporno vprašanje v poštev, nepravilni in nezakoniti, saj se z odločbo, ne glede na različne pravne podlage, ki se upoštevajo pri odločitvi o sporni zadevi, o isti zahtevi odloči le enkrat. 15. Ker bo toženec glede na vse navedeno preizkusil tožnikov predlog z dne 16. 12. 2014 še v okviru določbe 183. člena ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.