Jedro

Če vrednost spornega predmeta ni navedena, se pravdni stroški odmerijo od najnižje vrednosti po tarifi.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki plačati 261,62 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe prve stopnje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 70 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o zahtevkih proti prvotoženi stranki in drugotoženi stranki odločilo že s sodbo istega sodišča z dne 13.2.2006. Sodba je bila predmet pritožbenega preizkusa. Z odločitvijo pritožbenega sodišča z dne 14.3.2007 je v celoti postala pravnomočna odločitev o zahtevkih proti prvotoženi stranki, pravnomočna pa je postala tudi odločitev o primarnem zahtevku proti drugotoženi stranki. Ta je bil zavrnjen. Zadeva je bila zato vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje še zaradi odločitve o podrednem zahtevku proti drugotoženi stranki in zaradi odločitve o stroških postopka. Z izpodbijano sodbo je sodišče tudi podredni zahtevek proti drugotoženki zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo, naj drugotoženki povrne 2.443,00 EUR pravdnih stroškov.

Proti odločitvi o stroških vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj stroškovno odločitev spremeni tako, da je druga tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno, naj naloži tožeči in drugotoženi stranki plačilo pravdnih stroškov na podlagi uspeha in stroške med seboj pobota, povsem podrejeno pa predlaga odločitev, po kateri bi vsaka stranka krila svoje pravdne stroške. Pritožba opozarja,da je sodišče odmerjalo pravdne stroške od očitno previsoke vrednosti spora. Pravi, da je v naslovni pravdi tožeča stranka določila vrednost spora 37.556,33 EUR. Ta vrednost pa zajema vse zahtevke. Zahtevek, s katerim po sedaj izpodbijani sodbi tožeča stranka proti drugotožencu ni uspela, predstavlja le manjšo vrednost celotnega spora. Sedaj v pritožbi jo določa z vrednostjo 1.000,00 EUR. Nazadnje pa pritožba še opozarja, da je sodišče v izreku določilo napačen paricijski rok.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka vrednosti spornega predmeta (44. člen ZPP (1)) ni navedla ne v prvotni tožbi in tudi ne v spremenjeni tožbi z dne 18.1.2006. Ob spremembi tožbe bi to morala storiti in od te vrednosti bi bilo nato mogoče obračunati stroške. Navedla ni niti skupne vrednosti in še manj specificirane vrednosti za vsak zahtevek posebej. Tožena stranka svoje korekcijske pravice tudi ni izkoristila. To pa pomeni, da je odločitev sodišča, ki je stroške obračunavalo od vrednosti 37.556,33 EUR, brez podlage. Tako je ne le zato, ker tožeča stranka opozarja, da je sporni predmet med tožečo in drugotoženo stranko manjši del celote glede na tisto, o čemer je bilo odločeno s prejšnjo sodbo in ki se nanaša na pravno razmerje med tožečo stranko in prvotoženo stranko, marveč predvsem zato, ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ni določena.

Res je, da tudi sodišče ni opravilo svoje obveznosti iz 1. odstavka 108. člena ZPP. Vendar pa je odločilnega pomena to, da sta bili pasivni tudi obe stranki. Tako kot sta si s tem stranki zaprli pot do morebitnega revizijskega preizkusa, sta tudi onemogočili obračun stroškov zastopanja, ki bi presegal najnižjo vrednost iz tar. štev. 18 Odvetniške tarife. Če vrednost spornega predmeta ni navedena se stroški odmerijo od najnižje vrednosti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je stroške znižalo v skladu z opisanim pravilom. Pritožbeno sodišče je tako drugotoženi stranki priznalo 100 točk za odgovor na tožbo, 100 točk za prvo pripravljalno vlogo, 75 točk za drugo pripravljalno vlogo, 100 točk za prvi narok, po 50 točk za drugi in tretji narok, kar skupaj znesek 475 točk. K temu je prištelo še 20% za DDV in tako tožeči stranki naložilo, naj drugotoženi stranki plača 261,62 EUR njenih pravdnih stroškov.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na napačno uporabo pravil o paricijskem roku. Ta v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP znaša ta 15 dni. Pritožbeno sodišče je zato sodbo tudi v tem delu ustrezno spremenilo.

Pritožba pa se neutemeljeno zavzema za odločitev, po kateri bi bila drugotožena stranka dolžna tožeči stranki kriti njene pravdne stroške. Tožeča stranka je v razmerju do drugotoženke namreč v celoti propadla. Zahtevki, s katerimi je uspela, se nanašajo namreč na pravno razmerje med tožečo stranko in prvotoženo stranko.

Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

Tožeča stranka je z bistvom pritožbe uspela. Stroške zanjo ji je zato pritožbeno sodišče priznalo ter jih v skladu s pravilom tretjega odstavka 154. člena ZPP naložilo v breme drugotoženi stranki. Tudi ti stroški so odmerjeni od najnižje vrednosti po tarifni številki 18 Odvetniške tarife v povezavi s tarifno številko 21 ter obsegajo stroške za pritožbo, materialne stroške in DDV.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).