Jedro

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Za pritožbeno rešitev zadeve je upoštevno le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z listinskimi medicinskimi izvidi, izdanimi do konca predsodnega upravnega postopka. Vsa morebitna poznejša poslabšanja, izkazana z novejšo medicinsko dokumentacijo, so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbo št. ... z dne 1. 8. 2012 in št. ... z dne 24. 4. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnila upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

V laični pritožbi navaja, da je kot invalid III. kategorije iskal delo, vendar ga ni dobil. Sedaj čaka na operacijo križa, ki je tvegana in se mu lahko stanje še bistveno poslabša. Meni, da je utemeljena razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ima na voljo medicinske izvide, ki bi jih na obravnavi 11. 6. 2014 predložil, če bi ga sodišče k temu pozvalo.

Predlaga ugodno rešitev pritožbe in hkrati poudarja, da ne more plačati sodne takse zaradi nizkega mesečnega prejemka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, ker bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitosti izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbo dodaja predvsem naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je zato podana v 163. členu v zvezi z 1. alineo 2. odstavka 60. člena in 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Glede na 163. člena ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila določena pravica pridobljena, če pa nastanejo v invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V skladu z 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovanca, pri katerem je izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da več sploh ni zmožen za organizirano pridobitno delo, ali je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa glede na pravilno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, v obravnavani zadevi ni podano.

V skladnih mnenjih IK I. in IK. II. z dne 8. 3. 2012 oz. 26. 11. 2012 so namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku zaradi okvare medvretenčne ploščice ledveno in v drugih delih hrbtenice ter neopredeljene astme, od 1. 11. 1997 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Še vedno je s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen za drugo, fizično lahko delo, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kjer ni fibrogenega prahu v zraku. Obe navedeni mnenji sta oprti na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvid osebnega pregleda na IK.I.. Ugotovljeno je, da so pri tožniku prisotne kronične degenerativne spremembe hrbtenice in astma, zdravstveno stanje oz. klinična slika pa se ni bistveno spremenila. Tako je bil tožnik za potrebe ocene invalidnosti pri pulmologu obravnavan 10. 5. 2011, iz izvida pa izhaja, da gre za stanje po pljučni TBC, da je kajenje zmanjšal, da spirometrija izkazuje zmerno restriktivno motnjo ventilacije, kontrola čez 13 dni ob boljšem sodelovanju, pa boljše spirometrične vrednosti. Iz izvida specialista ortopeda nadalje izhaja s pondilolisteza

L5-S1, z zamikom L5 naprej za 12 mm, pri čemer je funkcionalni posnetek ledvene hrbtenice sicer pokazal moteno anti in retrofleksijo, vendar brez nestabilnosti hrbtenice.

Ob takšnim medicinskih izvidih seveda ni objektivizirane podlage za ugotovitev tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsakršno pridobitno delo. Navedeno pa pomeni, da ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično niti pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, kot je pravilno razsodilo prvostopenjsko sodišče in je pred njim odločila že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku.

Ker je glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, pritožnikove navedbe o slabšanju zdravstvenega stanja in predvidenem operativnem posegu, ne morejo biti odločilne. Za pritožbeno rešitev zadeve je upoštevno le dejansko zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z listinskimi medicinskimi izvidi, izdanimi do konca predsodnega upravnega postopka. Vsa morebitna poznejša poslabšanja, izkazana z novejšo medicinsko dokumentacijo, so lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka. Drugačne odločitve od izpodbijane ne pogojuje niti dejstvo, da pritožnik kot invalid III. kategorije ni dobil drugega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, čeprav ga je iskal. Nezaposlenost namreč ni pravno odločilno dejstvo za razvrščanje v kategorijo invalidnosti, niti v okoliščinah konkretnega primera ni relevantna za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

V zvezi z zatrjevano nezmožnostjo plačila sodnih taks, je potrebno na koncu le še pojasniti, da glede na 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004; v nadaljevanju:ZDSS-1), v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz obveznih socialnih zavarovanj, ni taksne zavezanosti. Pomeni, da se v teh sporih sodne takse sploh ne plačujejo. To velja tudi za predmetno zadevo, saj pritožnik iz navedenega naslova nima nikakršnih obveznosti.

Ker je izpodbijana zavrnila sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.