Jedro

Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 9. 2024.

2.S sodbo je v točki II izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da so nična določila v izreku naštetih točk prodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15. 3. 2023 za prodajo nepremičnine ID parcela 0000 1401/10 tožeči stranki; (2) za plačilo 12.421,58 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.216,58 EUR od 13. 3. 2019 naprej ter od zneska 11.205 EUR od vložitve tožbe naprej in (3) za plačilo pravdnih stroškov z obrestmi.

2.V točki III je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek (1) za spremembo navedene pogodbe tako, da se točka 4.1. pogodbe glasi: "Kupnina za Nepremično znaša 4.120 EUR (v nadaljevanju Kupnina); (2) da v ostalem ostane pogodba v veljavi; (3) za plačilo 6.507,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in (4) za plačilo pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2.Tožniku je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v znesku 1.185,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

3.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 . Predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo (prav: spremeni) in ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku. Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s plačilom pritožnikovih stroškov postopka.

3.Pojasnjuje, da je s primarnim zahtevkom zahteval ugotovitev delne ničnosti prodajne pogodbe, s podrednim zahtevkom pa uveljavljal oblikovalni zahtevek za spremembo kupnine v točki 4.1. pogodbe. Zmotna je ocena o nesklepčnosti tožbe. Primarni zahtevek je zavrnjen ob napačni uporabi 86. in 88. člena OZ2 . Na prvi stopnji je konkretno pojasnil okoliščine, ki utemeljujejo delno ničnost. Navedel je vsa pravno relevantna dejstva (- da je tožencu izročil kupnino za nepremičnino že 1. 2. 1998; - da je toženec po parcelaciji parcelne št. 1401/5 s prodajno pogodbo z dne 5. 6. 2019 prenesel le parcelno št. 1401/9 v izmeri 230 m2, pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 15. 3. 2023 za parcelno številko 1401/10 za 10.500 EUR pa izkoristil tožnikovo stisko in položaj, ki ga je toženec poznal) in predlagal dokaze za utemeljenost delne ničnosti pogodbe. Sodišče jih ni upoštevalo. Zmotno je zaključilo, da se je le pavšalno skliceval na kršitev načela vestnosti in poštenja. Toženec je ravnal nemoralno, nelojalno, nepošteno, v nasprotju z moralo. Pritožniku je skrival, da je 28. 2. 1999 sklenil prodajno pogodbo za prenos lastninske pravice na parc. št. 1401/5. Ne gre za zmoto pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 25. 3. 2023, ampak za vprašanje nepoštenosti toženca pri urejanju civilnopravnih razmerij.

3.Podredni zahtevek je zavrnjen ob napačni uporabi 119. člena OZ. Sodišče je prezrlo, da tožbeni zahtevek ni glasil na ugotovitev ničnosti pogodbe na podlagi 119. člena OZ. Podredni oblikovalni in dajatveni zahtevek sta bila oblikovana pravilno ob upoštevanju upravičenja iz tretjega odstavka 119. člena OZ (znižanje kupnine). Trditve o subjektivnem elementu oderuštva so bila zadostne. Navedena so bila vsa relevantna dejstva (tožnikova stiska, za katero je toženec vedel in jo izkoristil, da si je izgovoril nesorazmerno korist - nerealno visok znesek kupnine). Zato je bilo sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze.

3.Podane so bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ker je obrazložitev glede utemeljevanja subjektivnega elementa nejasna; ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov; ker tožniku na naroku ni dovolilo poleg odvetnika samostojno podajati dodatnih pojasnil, pomembnih za zadevo. Kršilo je ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS (do enakega varstva pravic) in pravico do poštenega obravnavanja v sodnem postopku (6. člen EKČP), ker se ni opredelilo do vseh relevantnih tožnikovih navedb.

4.V laični dopolnitvi pritožbe z dne 30. 10. 2024 pritožnik dodatno utemeljuje pritožbo. Ponovno opisuje celotni potek zadeve.

4.Po izteku pritožbenega roka je tožnik laično vložil še eno dopolnitev pritožbe z dne 14. 11. 2024. Pritožbeno sodišče je ni upoštevalo, ker je bila prepozna.

5.Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in tožniku naloži v plačilo njegove stroške pritožbenega postopka.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Tožeča stranka je z ugotovitveno tožbo uveljavljala delno ničnost prodajne pogodbe (v določbah o plačilu kupnine), ki sta jo pravdni stranki sklenili 15. 3. 2023 za prodajo parc. št. 1401/10. Z dajatvenim zahtevkom je zahtevala vračilo kupnine in odškodnino - povračilo določenih stroškov. Trdila je, da je toženec pri sklenitvi pogodbe ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Za parcelo, ki je bila predmet pogodbe, je ponovno zahteval plačilo kupnine, čeprav jo je že prejel, izkoristil je tožnikovo stisko, saj je vedel, da tožnik brez parcele št. 1401/10 ne bo mogel prodati svoje parcele št. 1401/11, ki jo je prodajal zaradi vračanja posojila. Tožnik je bil s plačilom kupnine, ki je enormno presegala tržne cene primerljivih zemljišč, nedopustno oškodovan. Z enako trditveno podlago je utemeljeval podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval spremembo pogodbenega določila o kupnini (zmanjšanje kupnine na 4.120 EUR) ter plačilo razlike do zneska plačane kupnine (6.380 EUR).

8.Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, potem ko je ugotovilo, da iz v tožbi zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ter da je tožba ostala nesklepčna kljub ugovoru tožene stranke v odgovoru na tožbo in tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu za popravo tožbe, ki ga je opravilo sodišče na prvem naroku glavne obravnave.

9.Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, niti s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.O procesnih kršitvah in kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic

11.Pritožbeni očitki o kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 86. in 286. členom ZPP, po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter o kršitvah 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic in pravice do poštenega obravnavanja iz 6. člena EKČP so neutemeljeni.

12.Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se v obrazložitvi odločbe opredeli (le) do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Do navedb in dokazov, ki za obravnavani spor niso relevantne, se sodišču ni treba opredeljevati.

13.Vse relevantne tožbene navedbe, ki jih pritožnik ponavlja v pritožbi in neupravičeno trdi, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, so pravilno povzete v točkah 1., 6. in 13. sodbe. Do bistvenih tožbenih navedb o vsebini primarnega tožbenega zahtevka se je sodišče obrazloženo opredelilo v točkah 9 do 10 sodbe, o vsebini podrednega zahtevka pa v točkah 13 do 16 sodbe. Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča, da se opredeli do pravno relevantnih dejstev in navedb tožeče stranke, sta bili torej pravilno upoštevani.

14.Glavna obravnava je najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti. Voditi jo je treba tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Po vpogledu v zapisnik glavne obravnave na red. št. 18 pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri vodenju obravnave tožniku ni bila kršena pravica do izjave niti pravica do izvajanja dokazov. S prekinitvijo naroka mu je bilo omogočeno, da se seznani in izjavi o na naroku vročeni pripravljalni vlogi tožene stranke, na katero tudi sicer sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve. Na poziv sodišča za dopolnitev tožbenih navedb v zvezi z nesklepčno tožbo je na naroku obrazloženo odgovoril tožnikov pooblaščenec. Ponovil je opis dogodkov kot v tožbi (kar je ponovno povzeto v pritožbi in laični dopolnitvi pritožbe). Iz zapisnika ne izhaja, da je tožnik osebno poleg odvetnika želel podajati dodatne navedbe, kot trdi v pritožbi (ko uveljavlja procesni kršitvi drugega odstavka 86. člena ZPP ter 286.člena ZPP), pač pa, da je bil obrazloženo zavrnjen njegov dokazni predlog za zaslišanje tožnika kot stranke. Zapisnik je javna listina, ki potrjuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ugovora zoper sestavo zapisnika o poteku glavne obravnave ni bilo. Tudi pritožba ne ponudi trditev in dokazov, da je bila tožnikova izjava, podana na naroku, napačno zapisana ali razumljena. Zato ugotovitve zapisnika, iz katerih izhaja, da pri vodenju glavne obravnave nista bili kršeni tožnikova pravica do izjave in načelo kontradiktornosti, niso z ničemer omajane.

15.Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena. Iz upravičenih razlogov lahko sodišče dokazni predlog stranke obrazloženo zavrne. Med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili za ugotovitev dejstev, ki po pravni presoji sodišča za obravnavani tožbeni zahtevek niso pravno relevantna. Za tak primer je šlo po pravilni oceni sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, kar je pravilno obrazložilo na naroku, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika.3 Očitane bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri izvajanju dokaznega postopka oziroma pri zavrnitvi dokaznih predlogov tožnika ni zagrešilo.

16.Sodba ima pravilne, jasne in popolne razloge o nesklepčnosti primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Pravilni in popolni so tudi dejanski in pravni razlogi o subjektivnem elementu oderuštva. Razlogi sodbe omogočajo vsebinski preizkus sprejetih materialnopravnih odločitev, torej tudi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

O ugotovljenem dejanskem stanju in pravni odločitvi

17.Drži, da se je tožeča stranka pri uveljavljanju (delne) ničnosti pogodbe (88. člen OZ) opirala na splošno določbo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), pri podrednem zahtevku, ki ga je utemeljevala na 119. členu OZ, je smiselno nakazovala še na zlorabo položaja v odnosu do tožnika (7. člen OZ) in na kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Navedena splošna moralna načela so v OZ upoštevana in konkretizirana z nekaterimi posebnimi inštituti ničnosti, ko zakon izrecno prepoveduje določena nemoralna ravnanja. Med njimi je oderuška pogodba (119. člen OZ), na katero se je glede na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke pri odločanju pravilno naslonilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki v tožbi ni treba navesti pravne podlage tožbenega zahtevka. Če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Samo mora ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza dejanskemu stanu katerekoli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev za obravnavani primer.4 Prav to je sodišče v obravnavanem primeru storilo, ko je glede na trditveno podlago o okoliščinah sklepanja obravnavanega pravnega posla, ki so po tožbenih in pritožbenih navedbah nasprotovala načelu vestnosti in poštenja, ugotavljalo in presojalo, ali je v obravnavanem primeru podan dejanski stan kvalificirane prevare, ki bi skladno s sodno prakso lahko vodila tudi do ničnosti pogodbe.5 Pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava so neutemeljeni.

18.Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in presoji sodišča prve stopnje, da ga tožnik v obravnavanem primeru, s sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ni zmogel. Že sodišče prve stopnje je povedalo, da so temeljna načela obligacijskega prava (prvo poglavje in členi 1 do 14 OZ) (le) usmeritev za razlago splošnih in posebnih določb zakona, v katerih so konkretizirana in v katerih so predpisane tudi sankcije za njihovo kršitev. Brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, v katerih so konkretizirana, temeljna načela obligacijskega prava niso samostojna pravna podlaga za odločanje o spornem razmerju med strankama.

19.Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi bilo mogoče izreči ničnostno sankcijo za očitano nemoralno ravnanje toženca pri sklepanju pogodbe, kot ga je zatrjeval tožnik. 86. člen OZ med drugim določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi očitano nelojalno in nepošteno ravnanje toženca (zamolčanje dejstva, da je bila kupnina za parc. št. 1401/10 že plačana) lahko presojali kot prevaro, to je kot ravnanje, ki bi ob sklepanju posla lahko pri tožniku povzročilo relevantno napako volje. Vendar nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje (zvijača, prevara, dolus), ki resda pomeni tudi kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodb (5. člen OZ), v zakonu ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe. Sankcija zanj je izpodbojnost pogodbe (49. člen OZ). Tožnik takega zahtevka ni postavil. Ker OZ v primeru hibe pravnega posla, ki je posledica ravnanj, kot jih tožnik očita tožencu, predpisuje milejšo sankcijo - izpodbojnost, ni mogoče uveljavljati ničnosti pod plaščem domnevnega nemoralnega ravnanja sopogodbenika. Zatrjevana dejstva, ki so navedena v tožbi, torej ne utemeljujejo primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev delne ničnosti pogodbe. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožba nesklepčna.

20.Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage o okoliščinah sklepanja pogodbe, ki so ponovljene v pritožbi, presojalo tudi, ali očitano ravnanje ustreza kvalificirani obliki prevare, ki po stališčih sodne prakse, pravilno upoštevane in navedene v točki 10, izjemoma lahko vodi do ničnostne sankcije. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in ne s pritožbo. Zatrjevane in pravilno obravnavane okoliščine ne presegajo dejanskega stanu izpodbojnosti pogodbe. Tudi po tej pravni podlagi torej ne utemeljujejo tožbenega predloga na ugotovitev delne ničnosti pogodbe. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnjen ob pravilni uporabi 86. in 88. člena OZ.

21.Odločitev o zavrnitvi (oblikovalnega in dajatvenega) podrednega tožbenega zahtevka je prav tako pravilna.

22.Za oderuško pogodbo se smiselno uporabljajo določbe OZ o posledicah ničnosti in o delni ničnosti pogodb. Če oškodovani zahteva, da se njegova obveznost zmanjša na pravičen znesek, sodišče takemu zahtevku ugodi, če je to mogoče. V takem primeru ostane pogodba z ustrezno spremembo v veljavi (drugi in tretji odstavek 119. člena OZ). Predpostavka za tak zahtevek pa je predhodna ugotovitev, da je pogodba po prvem odstavku 119. člena OZ oderuška, kar je sodišče pravilno upoštevalo.

23.Za oderuško pogodbo morata biti kumulativno izpolnjena objektivni element (očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) in subjektivni element (posebne osebne okoliščine/stanje šibkejše in ranljive druge pogodbene stranke) ter zveza med težkim osebnim stanjem in nesorazmerjem.

24.Pravilna je ocena in ugotovitev v točki 13 sodbe, da dejanske tožbene navedbe pravno ne utemeljujejo subjektivnega elementa oderuštva. Bistveno zanj je izkoriščanje posebnih osebnih okoliščin na strani šibkejše pogodbene stranke za dosego očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo (objektivni element). Pritožba ne more z ničemer omajati pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik, ne predstavljajo pravno upoštevne stiske, ki naj bi jo toženec izkoristil za pridobitev nesorazmerne koristi. Dejstvo, da je kupil toženčevo nepremičnino zaradi izboljšanja prodajnih pogojev (zvišanja prodajne cene) za prodajo svoje nepremičnine, da bi poravnal obveznosti po posojilni pogodbi, ki mu je omogočila njen nakup, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pravnemu standardu stiske, težkega premoženjskega stanja tožnika in njihovega poznavanja ali izkoriščanja s strani toženca v smislu prvega odstavka 119. člena OZ. Na svojo neizkušenost ali lahkomiselnost pri sklepanju pravnega posla s tožencem pa se tožnik niti ni skliceval.

25.Končno je treba odgovoriti še na pritožbene navedbe o očitnem nesorazmerju. S pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi v točki 14 sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zatrjevani nerealno visok znesek kupnine, ki naj bi občutno presegal realno tržno ceno primerljivih nepremičnin, bi lahko predstavljal zgolj podlago za razveljavitev pogodbe (118. člen OZ), torej za izpodbojni tožbeni zahtevek, ne pa za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma za oblikovalni in dajatveni zahtevek, kot ga je za spremembo pogodbe postavil tožnik.

26.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z napakami in kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

3Zapisnik na list. št. 51 spisa.

4Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-108/04 z dne 8. 9. 2005.

5VS RS II Ips 281/2017 z dne 1. 2. 2018, VS RS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, VS RS II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019, VS RS, II Ips 41/2020 z dne 4. 9. 2020.

6VS RS II Ips 5/2013 z dne 9. 4. 2015.

7VSL II Cp 3405/2014 z dne 1. 4. 2015.