Jedro

Zgolj na podlagi nevčlanitve v Kulturbund in odločitve pokojne, da se ne izseli v nemški Tretji Reich ni mogoče sklepati o tem, da je bila pokojna nasprotnica nacizma. Gre za pavšalno sklepanje, ki ni podprto s prav nobenim konkretnim dokazom, ki bi podkrepil trditve, da je bila pokojna lojalna državljanka interesom narodov in narodnosti FLR Jugoslavije, ali, da je na podlagi takih dokazov tožeča stranka utemeljeno izpodbila domnevo nelojalnosti svoje matere, da bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži.

Izrek

Pritožba E.U. se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (2. točka izreka sodbe in sklepa).

Pritožba A.U. in E.U. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sektorja za upravne in notranje zadeve Upravne enote Ljubljana z dne 12.11.2001, s katero je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku po sodbi sodišča prve stopnje, opr. št. U 908/96 z dne 7.2.2001, ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije pokojna A.A., roj. 10.5.1895 v Trebnjem, od 28.8.1945 do svoje smrti dne 23.7.1984 ni štela za državljanko takratne SR Slovenije in SFR Jugoslavije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in nadalj.), 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakon o državljanstvu DFJ - ZDRŽ 1945 - Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48) ter na 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje navaja, da je Ustavno sodišče RS, ki je presojalo dopustnost določbe 2. odstavka 35. člena ZDRŽ/45 iz časa FLR Jugoslavije v sedaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije (odločba US RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, Uradni list RS, št. 23/97), ugotovilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 v postopkih ugotavljanja državljanstva, ki jih danes vodijo pristojni organi, ni v neskladju z Ustavo RS. Po mnenju sodišča prve stopnje iz citirane odločbe izhaja tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, kar pomeni, da je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Pri tem se okoliščini, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve Novele ZDRŽ 1945 (2. odstavka 35. člena) živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen pravna domneva, ki jo ima stranka pravico izpodbijati in dokazovati nasprotno.

V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča prve stopnje predmet spora ugotavljanje državljanstva tožničine pravne prednice, in sicer njene pokojne mame A.A. Navedeno pomeni, da je predmet tega postopka zgolj individualno ugotavljanje državljanskega statusa tožničine pokojne mame z ugotavljanjem individualnih okoliščin, ki so pravno relevantne za ugotavljanje izpolnjevanja predhodno navedenih zakonskih pogojev v konkretnem primeru. Zato je tožničin tožbeni ugovor, da je tožena stranka prezrla navedbe prič (V.L., T.S. in L.U.), da je mož A.A. (J.A.) pomagal preganjanim Slovencem in Židom, po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen, saj se ne nanaša neposredno na idividualno osebo (A.A.), katere državljanstvo se ugotavlja v tem primeru, ampak na ravnanje njenega moža, katerega državljanstvo se v tem primeru ne ugotavlja.

V nasprotju s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavani sporni zadevi sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožena stranka pravilno, popolno in skladno s podatki upravnih spisov ugotovila vse pravno relevantne okoliščine glede obeh (negativnih) zakonskih pogojev po 2. odstavku 35. člena ZDRŽ 1945, ki se ugotavljata po splošnih pravilih, tako glede nemške narodnosti imenovane, kot tudi glede odsotnosti imenovane z območja tedanje FLR Jugoslavije na dan 4.12.1948, ko je stopila v veljavo Novela ZDRŽ 1945. Po mnenju sodišča prve stopnje je dokazno breme glede tretjega (negativnega) pogoja po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 v zvezi s 63. členom ZDen glede lojalnosti imenovane na strani tožnice in je po presoji sodišča prve stopnje prav tako pravilno in skladno s podatki upravnih spisov tudi sklepanje tožene stranke, da je pravilna ocena organa prve stopnje na podlagi analize dokazov, izvedenih v postopku in navedenih v prvostopni odločbi (pisno podanih izjav imenovanih prič in same tožnice), da tožnica v postopku ni ponudila navedb in dokazov, ki izpričujejo lojalnost imenovane in ni dokazala obstoja okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo zakonski domnevi nelojalnosti. Na pravilnost sklepanja tožene stranke ne more vplivati niti sklepanje tožnice v tožbi o pokojni A.A. kot nasprotnici nacizma zgolj na podlagi nevčlanitve v Kulturbund in njene opcije, da ostane na ozemlju tedanje italijanske fašistične države in se ne izseli v nemški Tretji Reich z območja tako imenovane Ljubljanske pokrajine, saj razen navedenega sklepanja tožnica ni ponudila nobenega konkretnega dokaza o navzven zaznavnem ravnanju, s katerim bi podkrepila svoje trditve o lojalnosti pokojne A.A. interesom narodov in narodnosti FLR Jugoslavije. Ob tem sodišče prve stopnje pripominja, da po jezikovni, teleološki, zgodovinski in sistematični razlagi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 obstaja domneva nelojalnosti tudi v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ni bila član organizacije Kulturbund in ni optirala za nemški Tretji Reich kot pokojna A.A. (na kar opozarja tožnica s tožbeno navedbo, da je to opcijo izbralo kar 14.008 od 14.653 oseb nemške narodnosti, ki so v času ljudskega štetja 1941 prebivale na ozemlju tedanje Ljubljanske pokrajine). To pomeni, da je v vsakem primeru, ko sta tako kot pri pokojni A.A. izkazani ostali dve okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 (nemška narodnost in odsotnost z območja FLR Jugoslavije na dan 4.12.1948), potrebno izkazati lojalnost osebe, ki ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov, s konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Ob tem sodišče prve stopnje dodaja, da tožnica nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma lojalnosti sklicuje zgolj na njegovo jezikoslovno opredelitev po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, s katero smiselno uveljavlja izključno jezikovno metodo razlage navedenega nedoločnega pravnega pojma. Vendar pa se ta metoda v pravu uporablja le kot ena izmed metod in skupaj s preostalimi, ne pa kot edina metoda razlage pravnih norm, ki bi izključevala preostale metode, ki so se izoblikovale v pravni teoriji.

Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ne more sprejeti tožbenega ugovora nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, niti nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bila podana katera izmed kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS, zaradi česar je tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožbo tožnika in tožnice z dne 9.11.2002 je sodišče prve stopnje zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 26. člena ZUS je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz podatkov in listin v upravnih spisih, in sicer vročilnice pod zap. št. 46, razvidno, da je bila dne 26.9.2002 opravljena vročitev izpodbijane odločbe tožene stranke pooblaščencu tožnice kot stranke v predmetnem upravnem postopku. Rok za vložitev tožbe je tako začel teči naslednji dan po vročitvi stranki v postopku, to je 27.9.2002 in je potekel 27.10.2002 (pravilno: 28.10.2002, ker sta bili dne 26. in 27.10.2002 sobota in nedelja, ko sodišče ni delalo). Tako je tožničina tožba, ki jo je vložil njen pravni zastopnik dne 25.10.2002, pravočasno vložena pred iztekom 30 dnevnega prekluzivnega roka. Ni pa pravočasno vložena tožba z dne 9.11.2002, ki sta jo poslala tožnik in tožnica kot nepriporočeno poštno pošiljko, sodišče pa jo je prejelo dne 19.11.2002. Sodišče prve stopnje jo je zato zavrglo kot prepozno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom istega člena, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali je sploh izkazano, da izpodbijana odločba tožene stranke posega v pravico ali v tožnikovo neposredno, na zakon oprto korist (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

S sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje postopka v upravnem sporu, ki se vodita pod opr. št. U 2020/2002 in U 2160/2002, združilo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane zadeva U 2020/2002 vodilna, zadeva U 2160/2002 pa se ji pridruži. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnica ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Iz izpovedi navedenih treh prič, ki jih tožena stranka interpretira enostransko in povsem v njeno škodo, in ob upoštevanju vseh drugih navedenih okoliščin, je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je bila A.A. nelojalna oziroma da njena lojalnost ni z ničemer dokazana. Pri tem se upravičeno vprašuje, kaj naj bi sploh storila, da bi to sodišče prve stopnje štelo kot lojalno ravnanje. Bi morala žena, gospodinja in mati oditi v partizane, da bi njeno vedenje štelo kot lojalno? Mar njeno obnašanje in zadržanje med vojno, ki je bilo povsem enako kot večine slovenskih sodržavljanov, katerih lojalnost ni vprašljiva, ne zadostuje? Sodišče prve stopnje bi končno moralo konkretno obrazložiti, zakaj dobri odnosi s slovenskimi sodržavljani niso dokaz lojalnosti, zakaj dejstvo, da je družina A. doma govorila slovensko ni dokaz lojalnosti, zakaj okoliščina, da so otroci hodili v slovenske šole ni dokaz lojalnosti, zakaj izpovedi treh prič niso dokaz lojalnosti itn.? Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah (Up 293/2001 in Up 368/2001) sprejelo stališče, da kot dokaz lojalnosti zadostuje, da se prizadete osebe nemške narodnosti niso prekršile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da je lojalnost njene pravne prednice dokazana, saj ne obstaja nikakršen dokaz, ki bi izpodbijal lojalno vedenje A.A. med drugo svetovno vojno. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik in tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) ponavljata svoje tožbene navedbe iz tožbe z dne 9.11.2002 in še dodajata: Menita, da je čas, da sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče spremenita svoje stališče in odločata v zadevah ugotavljanja državljanstva oseb nemške narodnosti v skladu z veljavno slovensko ustavo in mednarodnimi konvencijami. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in odobri slovensko državljanstvo pokojni materi in tašči A.A. ali pa da potrebna navodila v tem smislu pristojnim upravnim oblastem.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbi nista odgovorila.

Tožničina pritožba zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDRŽ 1945 se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke predloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori tudi pritožbenemu sodišču ne zbujajo dvoma o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je predmet postopka ugotavljanja državljanstva tožničine pravne prednice, njene pokojne mame A.A., zgolj individualno ugotavljanje državljanskega statusa imenovane z ugotavljanjem individualnih okoliščin, ki so pravno relevantne za ugotavljanje izpolnjevanja predhodno navedenih zakonskih pogojev v konkretnem primeru. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožbeni ugovor, da za ugotavljanje lojalnosti tožničine matere ni mogoče neupoštevati ravnanje njenega moža J.A., ki kaže na to, da je bila družina dejansko nasprotnica nacizma in da je bila nasprotnica nacizma tudi tožničina mati, kar izhaja tudi iz izpovedi navedenih treh prič, nerelevanten, saj, kot to pravilno meni sodišče prve stopnje, razen navedenega sklepanja, tožnica ni ponudila nobenega konkretnega dokaza o navzven zaznavnem ravnanju, s katerim bi podkrepila svoje trditve o lojalnosti pokojne A.A. interesom narodov in narodnosti FLR Jugoslavije.

Tudi pritožbeno sodišče meni, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je prav tako pravilno in skladno s podatki upravnih spisov tudi sklepanje tožene stranke, da je pravilna ocena prvostopnega organa na podlagi analize dokazov, izvedenih v postopku in navedenih v prvostopni odločbi (pisno podanih izjav navedenih prič in same tožnice), da tožnica v postopku ni ponudila navedb in dokazov, ki izpričujejo lojalnost imenovane in ni dokazala obstoja okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo zakonski domnevi nelojalnosti. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnosti sklepanja tožene stranke, da na to ne more vplivati niti sklepanje tožnice v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo o pokojni A.A. kot nasprotnici nacizma, zgolj na podlagi nevčlanitve v Kulturbund in njene opcije, da ostane na ozemlju tedanje italijanske fašistične države in se ne izseli v nemški Tretji Reich z območja tako imenovane Ljubljanske pokrajine. Gre po mnenju pritožbenega sodišča le za pavšalno sklepanje, ki ni podprto s prav nobenim konkretnim dokazom, ki bi podkrepil te trditve, da je bila pokojna A.A. lojalna državljanka interesom narodov in narodnosti FLR Jugoslavije, ali, da je na podlagi takih dokazov tožnica utemeljeno izpodbila domnevo nelojalnosti svoje matere, da bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. Tudi podatki in listine v upravnih spisih po presoji pritožbenega sodišča na to ne kažejo.

Zato tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega ugovora, s katerim je ponovljen tožbeni ugovor o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in da je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj to očitno ne drži. Tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana katera izmed kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožničino tožbo upravičeno kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zoper izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika in tožnice zoper sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožba tožnika in tožnice z dne 9.11.2002, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 19.11.2002 kot nepriporočeno poštno pošiljko, prepozno vložena, in sicer po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (pravilno: 28.10.2002). Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom istega člena, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali je sploh izkazano, da izpodbijana odločba tožene stranke posega v pravico ali tožnikovo neposredno, na zakon oprto pravno korist (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zoper izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.