Jedro

Izpodbijani akt z napačno obrazložitvijo in napačno pravno podlago očitno ne posega v nobeno tožničino pravico, ali v njeno, na zakon oprto korist. Kajti napačna obrazložitev in pravna podlaga v izpodbijanem aktu nikakor in v ničemer ne veže tožene stranke, da na nezakonit način uporabi določbe X. poglavja ZBPP v zvezi s tožnico v hipotetičnem primeru v prihodnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka odločila, da se prosilki A.A. dodeli brezplačno pravno pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, določitve preživnine in stikov. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči se določi Odvetniška družba B. o.p., d.o.o. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je naslovno sodišče dne 17. 6. 2020 prejelo prošnjo za brezplačno pravno pomoč prosilke, v kateri je prosila za pravno zastopanje in svetovanje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, določitve preživnine in stikov. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni pogoj ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZBPP so za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka relevantne določbe Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre) o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravic do denarne socialne pomoči. Socialno stanje je ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dva-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ta pa od 1. 8. 2019 dalje znaša 804,36 EUR.

3. Ne glede na te določbe se na podlagi 27. člena ZSVarPre brezplačne pravne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma njeni družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 19.304,64 EUR. Glede na navedeno organ ugotavlja, da povprečni mesečni dohodek na člana prosilkine družine ne presega zgoraj navedenega zakonskega cenzusa, zato le-ta izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot materialni pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno — ekonomski položaj. Upoštevaje navedeno organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, da je prosilkina prošnja utemeljena. Ker je prava neuka stranka in je nevešča navajanja relevantnih dejstev in zbiranja procesnega gradiva, potrebnega za zastopanje svojih stališč pred sodiščem, prosilka utemeljeno potrebuje pomoč kvalificiranega pooblaščenca. Organ opozarja, da v skladu z drugim odst. 11. čl. ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena.

4. V tožbi tožnica pravi, da je priložila potrdilo pristojnega CSD o visoki stopnji ogroženosti, saj je tožnica žrtev nasilja v družini. Z odločbo z dne 19. 6. 2020 je upravni organ tožnici sicer dodelil brezplačno pravno pomoč, pri čemer pa ni upošteval določb 26. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), pač pa je o njeni prošnji odločil ob upoštevanju določb ZBPP tako, da je presojal materialni položaj tožnice kot prosilke. Takšna odločba je kljub temu, da je tožničini prošnji ugodeno, nezakonita, saj tožnici ni bila priznana pravica iz 26. člena ZPND, da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli ne glede na njen materialni položaj. Takšna nezakonitost odločbe tožnico postavlja v neugodnejši položaj v primeru, da bo prišlo do spremenjenega materialnega položaja tožnice in zahtevka za vračanje sredstev na podlagi določb 41. — 49. člena ZBPP, čeprav določba 26. člena ZPND ob tem, da žrtvi nasilja pripada brezplačna pravna pomoč ne glede na njen materialni položaj, izključuje tudi pravico organa za naknadno presojo materialnega položaja prosilke ter zahtevke oziroma spremembo odločb na podlagi določb 41. — 49. člena ZBPP. Glede na obrazloženo tožnica predlaga, da Upravno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje z navodilom organu, da o tožničini prošnji za odobritev BPP odloči na podlagi 26. člena ZPND. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene stroške upravnega spora, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnica ne nasprotuje obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči, ampak zgolj pravni podlagi za njeno dodelitev. Tožena stranka je prepričana, da tožeča stranka za predmetno tožbo nima pravnega interesa, zaradi česar sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Tožena stranka najprej poudarja, da je tožeča stranka v prošnji z dne 17. 6. 2020 zaprosila za pravno pomoč v zadevi „razvezni postopek", pri čemer je pri vrsti, obliki in obsegu brezplačne pravne pomoči navedla „Redna, pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi stopnji, celoten obseg.“ Navedeni prošnji je tožena stranka v celoti ugodila, saj ji je dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, določitve preživnine in stikov. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka v prošnji izrecno določila, ne le obseg, pač pa tudi vrsto brezplačne pravne pomoči. Prosilka se je sama odločila in prosila za redno brezplačno pravno pomoč. Ker je bilo torej njeni prošnji za brezplačno pravno pomoč v celoti ugodeno, tožeča stranka pravnega interesa za predmetno tožbo nima.

6. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da v izreku izpodbijane odločbe vrsta odobrene brezplačne pravne pomoči oziroma pravna podlaga za njeno dodelitev ni navedena. Navedeno je bistveno, saj postane dokončen, izvršljiv in pravnomočen izrek odločbe ter le slednji prinaša pravne posledice in učinkuje navzven. V kolikor torej tožeča stranka meni, da so zaradi izdelanega mnenja CSD o ogroženosti osebe in določb ZPND izključeni pravica organa za BPP za naknadno presojo materialnega položaja prosilke ter zahtevki za vračanje sredstev na podlagi določb 41. - 49. člena ZBPP, bi oziroma bo lahko te argumente uveljavljala s tožbo zoper morebitne sklepe, s katerimi bi tožena stranka odločila o takšni njeni dolžnosti. Izpodbijana odločba zato tožeče stranke z ničemer ne postavlja v neugodnejši položaj. Tožeča stranka torej svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s trditvami o neugodnejšem položaju v primeru, da bo prišlo do njenega spremenjenega materialnega položaja in zahtevka na podlagi določb 41. - 49. člena ZBPP. Nenazadnje pa tožena stranka meni, da določbe ZPND ne izključujejo pravice organa za BPP za naknadno presojo materialnega položaja prosilke ter zahtevkov za vračanje sredstev na podlagi določb 41. - 49. člena ZBPP, kot to trdi tožeča stranka. ZBPP v 3. členu določa, da je lahko z zakonom brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. ZPND ureja brezplačno pravno pomoč žrtvam nasilja v družini v četrtem delu. Gre za skopo ureditev zgolj štirih členov (25. do 28. člen ZPND). Prvi od njih določa, da se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč (to je ZBPP), kolikor ni v tem zakonu drugače določeno (subsidiarna uporaba ZBPP). Naslednja člena določata pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (26. člen) in obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči (27. člen). Zadnji, 28. člen pa določa prednostno obravnavo prošenj, vloženih po tem zakonu. ZPND torej drugače kot ZBPP ureja zgolj pogoje za dodelitev BPP in obseg dodeljene BPP. Ker se glede (vseh) ostalih vprašanj, kot to izrecno določa 25. člen ZPND, uporabljajo določbe ZBPP, to pomeni tudi določbe 41. - 49. člena ZBPP. Tožena stranka pri tem poudarja, da je namen ZPND varstvo družinskih članov pred fizičnim, spolnim, psihičnim in/ali ekonomskim nasiljem, pri čemer so ti postopki nujni in prednostni (22.a člen ZPND). Ravno zato je po mnenju tožene stranke zakonodajalec v 26. členu ZPND določil, da se brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja dodeli, ne da bi se presojalo pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP (torej finančni in vsebinski pogoj). Žrtev je s tem razbremenjena dokazovanja svojega premoženjskega stanja (organ za BPP številnih poizvedb) in dobi takojšnjo pravno pomoč. Tožena stranka pa meni, da namen zakonodajalca ni bil, da se dohodkovno oziroma premoženjsko stanje žrtve tudi kasneje ne upošteva. Na to kaže že sam naslov 26. člena ZPND - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Poleg tega pa to izhaja tudi iz 22a. člena ZPND, v skladu s katerim je žrtev v postopkih po tem zakonu oproščena (le) plačila sodnih taks. Plačila preostalih stroškov postopka (stroškov predujma, stroškov lastnega odvetnika, stroškov prič) torej žrtev nasilja ni oproščena, prosi lahko zgolj za BPP v obliki oprostitve teh stroškov. Če bi bil namen zakonodajalca žrtve nasilja privilegirati v primerjavi z ostalimi prosilci za BPP (do BPP bi bile namreč upravičene tudi žrtve z zelo visokimi plačami ali obsežnim premoženjem, ki sicer do brezplačne pravne pomoči po ZBPP nikakor ne bi bile upravičene), bi moral biti večji obseg njihovih upravičenj v ZPND izrecno določen. Nenazadnje pa bi ZPND v tem primeru izključil uporabo določb ZBPP o spremembi okoliščin in vračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, česar pa, kot že rečeno, ni storil. Zaradi vsega navedenega tožena stranka meni, da je bil namen zakonodajalca žrtvi nasilja zaradi nujnosti postopka omogočiti takojšno brezplačno pravno pomoč, ne pa izključiti naknadno preverjanje premoženjskega stanja žrtve nasilja. Primarno predlaga, da tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, podrejeno pa, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Čeprav je sodna praksa Upravnega sodišča glede interpretacije in razmerja med določbo 26. člena (v zvezi z 25. členom) Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS. št. 16/08, 68716, 54/17- ZSV-H) in ZBPP ustaljena1 in bi morala biti tudi toženi stranki znana,2 je tožena stranka v predmetni zadevi podelila tožnici brezplačno pravno pomoč na podlagi ZBPP namesto na podlagi 26. člena ZPND.3 Če je v predmetni zadevi mnenje o ogroženosti zaradi družinskega nasilja za vlagateljico prošnje za brezplačno pravno pomoč podal pristojni center za socialno delo, potem je vlagateljica prošnje upravičenka do brezplačne pravne pomoči po ZPND ne glede na določbe ZBPP. Upravno sodišče je namreč v navedenih zadevah že zavzelo stališče, da določbe 26. člena ZPND ni mogoče razlagati v tem smislu, da ta določba cilja zgolj na to, da je takšni upravičenki zgolj olajšana pot do čim hitreje dobljene brezplačne pravne pomoči, ker se ob vložitvi prošnje ne ugotavlja premoženjsko stanje žrtve nasilja, in da določba 26. člena ZPND ne izključuje, da v nadaljevanju postopka in po zaključku postopka v določenih časovnih okvirih tudi za takšno upravičenko veljajo enaki pogoji, kot za druge prosilce za brezplačno pravno pomoč, za katere veljajo določbe o vračanju sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči iz X. poglavja ZBPP. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju ZPND4 namen in razlaga, ki jo zagovarja tožena stranka ni razviden niti ga mogoče izpeljati iz jezikovne razlage, kakor tudi ne iz teleološke razlage zakona, saj je imel zakonodajalec lahko legitimen namen, da žrtve nasilja v družini ne obremenjuje z naknadnim pridobivanjem dokazil ali z vračanjem brezplačne pravne pomoči, če se premoženjsko stanje na primer spremeni, ali če premoženjsko stanje sicer minimalno ali zaznavno presega določeno višino. Zakonodajalec je morda hotel žrtvi nasilja v družini bistveno bolj in še drugače olajšati dostop do sodnega varstva, kot to zagovarja tožena stranka. Ravno to je razvidno iz Predloga zakona o preprečevanju nasilja v družini in sicer, da je namen določb o brezplačni pravni pomoči v ZPND zagotavljanje varnosti in dolgoročnejšega reševanja življenjskih razmer. Zato je predlagatelj zakona predvidel ureditev, po kateri dolžnost do zagotavljanja brezplačne pravne pomoči ne bi bila vezana na vpliv nasilja na finančno stanje žrtve in da „ni bistven finančni položaj žrtve,“ ampak samo dejstvo, da je oseba žrtev nasilja, ki ga država želi zmanjšati oziroma omejiti in obsoditi. Tega cilja pa ni mogoče zagotavljati z ZBPP, ki temelji izključno na finančnem stanju prosilca. V obrazložitvi predloga zakona je izpostavljen tudi 3. člen ZBPP, po katerem se brezplačna pravna pomoč lahko drugače uredi, kot z ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. „ZPND za razliko od ZBPP kot kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa intenzivnost nasilja (torej ogroženost žrtve) in ne njeno premoženjsko stanje.“5 Iz tako opredeljenega namena zakonodajalca tudi sledi, da je določba o možnosti prednostnega obravnavanja prošenj po ZPND (28. člen) povsem samostojna določba in ni vezana na določbo 26. člena ZPND. Tožena stranka ne more drugačne razlage izpeljati iz določil, da je po sedmem odstavku 22.a. člena ZPND žrtev nasilja oproščena plačila sodnih taks in da se naslov določila 26. člena ZPND glasi „pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči“. Jezikovna in teleološka razlaga 26. člena ZPND sta namreč dovolj jasni, zato ni potrebno, da bi za razlago, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča, moral zakonodajalec izrecno predpisati, da se določila 41. do 49. člena ZBPP za žrtve nasilja v družini ne upoštevajo. Za takšno pozitivno diskriminacijo določenih vlagateljev oziroma vlagateljic prošenj za brezplačno pravno pomoč, je zakonodajalec imel objektivno in upravičeno podlago v varstvu žrtev nasilja v družini kot posebnem družbenem problemu in v čim večji zaščiti žrtve oziroma odpravljanju negativnih posledic v sferi žrtve nasilja.

9. Vendar pa opisani vidik nezakonitosti obrazložitve izpodbijanega akta ni dovolj za to, da bi sodišče ugotovilo, da tožnica izkazuje pravni interes za to, da bi sodišče tožbo obravnavalo po vsebini in da bi izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Kljub temu, da ima ZBPP določbe o vračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči (v zvezi z 25. členom ZPND), da je med strankama sporno, ali lahko ob spremenjenih okoliščinah, ki zadevajo premoženjsko stanje tožnice, pride tudi do spremembe odločitve glede upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, in upoštevajoč, da tudi v tem primeru ne gre za to, da bi tožena stranka lahko uporabila več alternativnih, enako zakonitih, pravnih podlag za odločitev v predmetni zadevi, sodišče v argumentih tožeče stranke ni našlo dovolj podlage za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo in za odpravo izpodbijanega akta. Izpodbijani akt z napačno obrazložitvijo in napačno pravno podlago očitno ne posega v nobeno tožničino pravico, ali v njeno, na zakon oprto korist. Kajti napačna obrazložitev in pravna podlaga v izpodbijanem aktu nikakor in v ničemer ne veže tožene stranke, da na nezakonit način uporabi določbe X. poglavja ZBPP v zvezi s tožnico v hipotetičnem primeru v prihodnosti. Nespoštovanje ustaljene sodne prakse sodišča v upravnih zadevah s strani organov, ki odločajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku in po drugih predpisih s področja upravnega prava, pomeni namreč hudo kršitev načel vladavine prava in vloge neodvisnosti sodišč (2. člen, drugi odstavek 3. člena Ustave RS) pri zagotavljanju varstva in uresničevanja človekovih pravic (prvi in četrti odstavek 15. člena Ustave RS).

10. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo kot nedopustno (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1 Sodbe Upravnega sodišča v zadevah II U 71/2014 z dne 19. 3. 2014, II U 8/2015 z dne 11. 2. 2015, III U 356/2015 z dne 12. 2. 2016. 2 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 658/2014 z dne 13. 5. 2014, v kateri je izpodbijani akt izdala tožena stranka v tem upravnem sporu. 3 Tožena stranka se v podporo svojemu stališču ne sklicuje na nobeno interpretacijo Vrhovnega sodišča RS ali Ustavnega sodišča RS. 4 Poročilo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND-A), druga obravnava, EPA 1409-VII, št. 542-08/16-9/, 4. 10. 2016; Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o preprečevanju nasilja v družini - prva obravnava, EVA 2016-2611-0006, št. 00711-772016/10, 28. 7. 2016; Predlog zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) - tretja obravnava - EPA 1654-IV; EVA: 2006-2611-0097, št. 00711-9/2007/22, 9. 1. 2008; Poročilo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) - druga obravnava - EPA 1654-IV, 542-08 /07-04 /01, 5. 12. 2007. Predlog zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) - prva obravnava - EPA 1654-IV, EVA: 2006-2611-0097, št.: 00711-9/2007/14, 20. 9. 2007. 5 Predlog zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) - prva obravnava - EPA 1654-IV, EVA: 2006-2611-0097, št.: 00711-9/2007/14, 20. 9. 2007; k 22. in 23. členu.