Jedro

Tožnik je kot varnostnik odpotoval v Republiko Hrvaško, da bi pri komitentih tožene stranke prevzel gotovino in jo pripeljal na sedež tožene stranke. S strani državnih organov Republike Hrvaške so bili na meji zadržani. Zoper njih so bili sproženi prekrškovni postopki, ker so kot tujci opravljali delo brez ustreznih dovoljenj za delo. Tožena stranka je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški, odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR in 131. členu OZ, saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Takšno ravnanje je najmanj malomarno, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani. Zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za vtoževano nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zviša na 305,92 EUR (z zneska 126,79 EUR).

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višji zahtevek za znesek 2.000,00 EUR je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 126,79 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, na fiduciarni TRR njegovega pooblaščenca (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 179. člena OZ, saj odmerjena odškodnina v zvezi s posameznimi odškodninskimi naslovi ne ustreza vrsti in obsegu škodnih posledic tožnika ter pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Dosojeni zneski odškodninskih zahtevkov so prenizki. Tožniku je bila na mejnem prehodu s strani hrvaških policistov javno odvzeta prostost, temu je sledil odvoz tožnika v policijskem vozilu od meje do bližnjega sodišča za prekrške, kjer je postopek trajal dlje časa, od tam pa je policija tožnika vrnila nazaj do meje in registrirala izrečeno sankcijo o izgonu iz države v informacijski sistem policije. Glede na sorazmerno dolgotrajnost tovrstnega poseganja v čast in dobro ime tožnika in intenzivnost teh posegov, na podlagi katerih je bil tožnik mimoidočim predstavljen kot kriminalec v uniformi varnostnika, je dosojeni znesek odškodnine v višini 800,00 EUR prenizek tako glede vrste in obsega duševnih bolečin tožnika zaradi posega v njegovo čast in dobro ime kot tudi glede pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Enako pritožba meni tudi o dosojenem znesku odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, saj predstavlja odvzem prostosti posamezniku enega izmed najhujših posegov v njegove osebnostne pravice. V konkretnem primeru pa je šlo celo za odvzem prostosti v tujini, kar je pri tožniku povzročilo večjo zaskrbljenost in strah in s tem povezane duševne bolečine, saj tožnik prava te države ni poznal, sam si ni znal pomagati, druge pomoči pa ni bil deležen. Tako po stališču pritožbe sodišče prve stopnje, ki je tožniku iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 600,00 EUR, tudi v tem delu ni pravilno ocenilo stopnje in trajanja duševnih bolečin zaradi posega v to njegovo pravico. Prenizka pa je, po stališču pritožbe, tudi denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve tožnikove osebnostne pravice do svobode gibanja v višini 1.600,00 EUR. Ob sicer pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ki so vplivale na vrsto in obseg škodnih posledic zaradi tožniku izrečenega ukrepa izgona tujca iz Republike Hrvaške za obdobje šestih mesecev, sodišče ni upoštevalo nadaljnje okoliščine, da je tožnik zaradi tega ukrepa, ki je evidentiran v elektronski bazi državnih organov sosednje države, prikrajšan tudi za vsakršno delo na območju te države. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da Republika Hrvaška vstopa v Evropsko skupnost, katere sestavni del je tudi prost pretok delovne sile, zato je tožnik omejen tudi v svojih možnostih zaposlitve oziroma izvajana dela. Njegove duševne bolečine pa so bile toliko večje, ker je zaradi tega dogodka prizadel tudi svojo družino, ki se je morala prilagoditi omejitvam njegovega gibanja in je tudi še po preteku izrečenega ukrepa deležna strožjih pregledov na mejnih prehodih. Tako je njegov odškodninski zahtevek iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR v celoti utemeljen. Tožeča stranka pa se protivi tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, ko je toženi stranki priznalo potne stroške pooblaščenca v znesku 288,60 EUR. Ti so po njenem mnenju nepotrebni, saj bi se jim tožena stranka z izbiro pooblaščenca na sedežu sodišča lahko izognila. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zviša dosojene zneske posameznih odškodninskih zahtevkov, o stroških postopka pa odloči ob upoštevanju ugovora tožeče stranke, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev povzročenih pritožbenih stroškov tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je zaključilo, da je ravnanje toženke, ki ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja del na območju Republike Hrvaške in je tožnika in njegova sodelavca kljub temu napotila na izvajanje teh del, nedopustno. Njeno ravnanje je štelo najmanj kot hudo malomarno. Ker je kot podlago vzelo zgolj sodbo opr. št. Pp 4. G-276/11 z dne 17. 10. 2011, ki sploh ne vsebuje obrazložitve, ta po mnenju pritožbe sploh ne more biti podlaga za takšen zaključek. Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji pojasnila, da ni opravljala dela varovanja in spremstva denarja, saj je to delo opravljala hrvaška družba A. zaščita, ki ima potrebna dovoljenja za to delo. Tožena stranka je izvajala le prevoz denarja (brez orožja) za družbo B., zato posebna dovoljenja niso bila potrebna. Ker pa so njeni delavci in med njimi tudi tožnik priznali prekršek in se odpovedali pravici do pritožbe, tožena stranka ni imela nobene možnosti pred hrvaškim sodiščem dokazovati, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Ker se toženka ni zavedala in se tudi ni mogla zavedati, da naj bi bilo njeno ravnanje protipravno, ni jasno od kod naj bi izhajala njena malomarnost v zvezi s temi dogodki. Hrvaško sodišče je namreč izhajalo iz napačnih predpostavk, kaj je toženka delala in za koga je delala. Toženka pa je takoj, ko je za dogodek izvedela, poskrbela za to, da so bili njeni delavci izpuščeni, kar tudi za sodišče prve stopnje ni bilo sporno. Se pa sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke v zvezi s soglašanjem tožnika z nastalo škodo oziroma z njegovim prispevkom k nastali škodi, saj je prekršek priznal in se odpovedal pravici do pritožbe, ob tem pa tudi ni upoštevalo dejstva, da bi tožnik delo na Hrvaškem lahko tudi odklonil. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov.

Tožena stranka pa nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki je bistveno previsoka. Ob samem dogodku na meji ni bilo prisotnih veliko ljudi, saj je C. manjši prehod, tam pa tudi ni bilo ljudi, ki bi tožnika poznali. Tožnik ni imel razloga, da bi se počutil šokiranega, saj uvedba prekrškovnega postopka ni nekaj posebej hudega in neobičajnega. Postopek je bil zaključen v istem dnevu po sedmih urah in torej ni trajal prav dolgo. Iz tega razloga je odškodnina v višini 600,00 EUR previsoka, pri čemer tožena stranka opozarja, da je tožnik za ta dan dobil plačilo za delo. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi omejitve pravice do svobode gibanja pa tožena stranka poudarja, da tožnikova družina ni udeležena v postopku kot tožeča stranka, zato njena morebitna prizadetost ne more biti merilo za višino odškodnine. Ker je izgon trajal v hladnejšem delu leta, ko dopusta na Hrvaškem ni mogoče preživljati (od 17. 10. 2011 do 17. 4. 2012), to ne pomeni posebno hude omejitve in je prisojena odškodnina v višini 1.600,00 EUR občutno previsoka. Ob tem tožena stranka še poudarja, da sodišče ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki bi bil zmožen ugotavljati obstoj takšne škode, čeprav samo nima potrebnega znanja za ugotavljanje obstoja duševnih bolečin. Tudi iz tega izhaja zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka pa opozarja tudi na sodno prakso, in sicer na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2596/2011 z dne 28. 3. 2012, iz katere izhaja, da je za en dan neupravičenega odvzema prostosti za vso nepremoženjsko škodo dosojena odškodnina v višini 20,34 EUR. Ker tožnik ni bil pridržan niti en cel dan, mu je prisojena močno pretirana odškodnina.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse bistvene dokaze, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in posledično utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku zaradi prekrškovnega postopka v Republiki Hrvaški odškodninsko odgovorna po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj ni poskrbela za legalizacijo in zakonitost izvajanja svojih del na ozemlju te države, s tem pa je opustila dolžnost, ki ji jo zakon nalaga. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je kot podlago za svojo odločitev vzelo zgolj sodbo opr. št. Pp 4. G-276/11 z dne 17. 10. 2011, ki ne vsebuje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo na podlagi listinskih dokazov v spisu in dokazov z zaslišanjem prič in strank v postopku. Na podlagi izpovedi tožnika in prič D.D. in E.E. je ugotovilo, da so hrvaški inšpektorji toženo stranko že opozarjali, da nima dovoljenja za prevoz gotovine na Hrvaškem in dali F.F. rok, da nepravilnosti odpravi in uredi vse pravne zadeve, kar pa do tega dne ni storil. Tako so bili delavci tožene stranke tj. tožnik, D.D. in E.E. spoznani za krive, ker je bilo pri inšpekcijskem nadzoru opravljanem dne 17. 10. 2011 na mednarodnem prehodu G. ugotovljeno, da so od 1. 1. 2010 brez potrebnega delovnega ali poslovnega dovoljenja opravljali delo v Republiki Hrvaški (priloga A8). Za legalizacijo in zakonitost izvajanja del na ozemlju Republike Hrvaške, je bila dolžna poskrbeti tožena stranka. Takšno ravnanje je najmanj malomarno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posledica tega ravnanja pa je, da je bil zoper njene delavce v Republiki Hrvaški uveden prekrškovni postopek, v katerem so bili spoznani za krive in kaznovani.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da ni imela možnosti pred hrvaškim sodiščem dokazovati, da njeno ravnanje ni bilo nezakonito, ker so se njeni delavci in med njimi tudi tožnik odpovedali pravici do pritožbe in so prekršek priznali. Tožena stranka ni bila stranka postopka, ki je bil izveden zoper tožnika, zato v postopku tudi ne bi mogla dokazovati, da njeno ravnanje ni protipravno. Tožniku je bilo namreč v postopku očitano, da za delo ni imel ustreznega dovoljenja, za kar pa bi morala poskrbeti tožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec. Razlog, zakaj so se tožnik in sodelavca odpovedali pritožbi je bil v tem, da z odgovorno osebo F.F. niso mogli vzpostaviti stika, s seboj pa niso imeli dovolj denarja za plačilo izrečene kazni, zato jim je grozil uklonilni zapor. Logično je, da so se odpovedali pravici do pritožbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik sam pripomogel k škodi, ki mu je nastala, saj bi delo na Hrvaškem lahko odklonil, kar pa ni storil, prekršek je tudi priznal in se odpovedal pravici do pritožbe. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. Zoper tožnika je bil uveden postopek o prekršku, saj ni imel ustreznih dovoljen za delo, ki ga je opravljal za toženo stranko. Sodba ni bila sprejeta na podlagi njegovega priznanja, ampak na podlagi izjav, ki jih je v postopku dal. Ker je bil postopek uveden v drugi državi, je tožnik zaradi nepoznavanja postopka in dejstva, da niso mogli vzpostaviti stika z F.F., s tujimi organi sodeloval, kar je logično, saj bi mu lahko grozila še večja kazen. Tožena stranka ves čas postopka poudarja, da bi lahko delavci delo tudi odklonili, a ga tožnik ni. Iz izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev izhaja, da niso bili seznanjeni s tem, da bi lahko šlo pri delu na Hrvaškem kaj narobe. Tako tožena stranka ne more tožniku upravičeno očitati, da bi delo lahko odklonil, kakor tudi ne, da je k škodi pripomogel s tem, ko se je odpovedal pravici do pritožbe. Sodišče prve stopnje je razloge, zaradi katerih je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke navedlo in jih tudi obrazložilo, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, tako da so pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z višino tožniku odmerjene odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo skladno z določbo 179. člena OZ, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine na strani oškodovanca in tudi sodno prakso v podobnih primerih. Tako je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nematerialne škode za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti dosodilo znesek 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do svobode gibanja) znesek 1.600,00 EUR. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni skupni znesek 3.000,00 EUR za tožnika primerna odškodnina. V presežku je sodišče prve stopnje (za znesek 2.000,00 EUR) tožnikov zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina previsoka, tožeča stranka pa, da je prenizka. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožniku na mejnem prehodu javno odvzelo prostost, pri čemer ni pomembno, koliko ljudi je na mejnem prehodu videlo odvzem prostosti. Tožnik je bil zagotovo šokiran, saj tega ni pričakoval, do odvzema prostosti pa je prišlo v tuji državi, katere pravni red mu ni bil poznan. Uvedba prekrškovnega postopka za prekršek, za katerega tožnik ni mogel pričakovati, da ga je storil, glede na to, da je delal po navodilih delodajalca, je zanj predstavljala šok. Tako so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni imel razloga, da bi se počutil šokiranega, saj uvedba prekrškovnega postopka ni nekaj posebej hudega in neobičajnega, neutemeljene. Zagotovo je neobičajno in hudo, da je bila tožniku odvzeta prostost zaradi malomarnega ravnanja delodajalca. Prav tako je sodišče v zadostni meri upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik z mejnega prehoda odpeljan v policijskem vozilu na sodišče, kjer je postopek trajal kar nekaj časa, nato pa ga je policija odpeljala nazaj do meje, kjer mu je izrečeno sankcijo o izgonu iz države registrirala v policijski informacijski sistem. Glede na navedeno je dosojeni znesek odškodnine iz naslova nematerialne škode za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 800,00 EUR primeren in pravičen.

Primerna in pravična je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode v višini 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo dejstvo, da je odvzem prostosti v tujini pri tožniku povzročil večjo zaskrbljenost in strah, saj prava te države ni poznal, sam si ni znal pomagati, druge pomoči pa ni bil deležen, saj z delodajalcem dalj časa ni bilo možno navezati stika. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi posega v to njegovo pravico. Glede na navedbe tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova previsoka, saj je tožnik za ta dan prejel plačilo za delo, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnik ta dan dejansko bil na delu, ki pa ga zaradi razlogov na strani tožene stranke ni mogel opraviti, zato je upravičen do plačila za delo, dosojena odškodnina pa predstavlja denarno odmeno za duševne bolečine in s plačilom za delo nima nobene zveze. Zadeve, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo. V zadevi opr. št. II Cp 2596/2011 z dne 28. 3. 2012 je bila odškodninsko odgovorna država zaradi neutemeljenega pripornega razloga, v obravnavani zadevi pa so tožnika utemeljeno pridržali organi druge države, da so zoper njega izvedli postopek o prekršku, ki ga je povzročila s svojim malomarnim ravnanjem tožena stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe strank v zvezi z dosojenim zneskom odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve tožnikove pravice do svobode gibanja v višini 1.600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine na strani tožnika, ni pa upoštevalo prizadetosti tožnikove družine, zaradi tožniku izrečenega ukrepa izgona tujca iz države. Tako je upoštevalo tožnikovo prizadetost, ker tožnik na Hrvaško v tem obdobju ni mogel z družino in ne prizadetosti družine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi čas in obdobje veljavnosti izrečenega ukrepa.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi strank glede odškodninske odgovornosti tožene stranke in glede višine dosojene odškodnine za nematerialno škodo neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odškodninsko odgovornost tožene stranke in ji naložilo, da tožniku iz naslova nematerialne škode izplača odškodnino v višini 3.000,00 EUR, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina, za višji znesek (2.000,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zavrnilo in v točki I izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa opozarja pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo potne stroške pooblaščenca v znesku 288,60 EUR, saj ti stroški niso potrebni. Sodišče o stroških postopka odloča tudi skladno s 155. členom ZPP, po katerem pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni in o njih odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožena stranka bi si za zastopanje lahko izbrala odvetnika iz kraja sedeža sodišča, s tem pa bi imela manjše sodne stroške. Ker tega ni storila, so stroški, ki so ji nastali s prihodom pooblaščenca iz Ljubljane v Maribor nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in znesek potrebnih stroškov tožene stranke znižalo za 288,60 EUR, tako da je po medsebojnem pobotu priznanih stroškov, glede na uspeh v pravdi tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto zneska 126,79 EUR, povrniti znesek 305,92 EUR.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, zato sama krije svoje stroške pritožbe (3. odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa s pritožbo ni uspela v celoti, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.