Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevani diskrepanci med ugotovitvami lečečih avstrijskih specialistov in ugotovitvami izvedenskega organa, saj v Avstriji in v Sloveniji obstaja različna pravna podlaga opredelitve začasne nezmožnosti za delo in trajne nezmožnosti za delo (invalidnost). Gre zgolj za navidezno razhajanje. Izvedenski organ je pojasnil, da v primerih, ko je zavarovančeva nezmožnost opravljati delo samo prehodne narave oziroma v okviru zdravljenja, ki lahko pripomore k povrnitvi zdravstvenih sposobnosti, gre za priznanje bolniškega staleža in ni mogoče govoriti o trajni izgubi delazmožnosti, na kar se nanaša invalidnost. Zato je pritožbeni očitek o dve leti trajajajočem bolniškem staležu potrebno umestiti v kontekst, da ta čas zajema tudi fizioterapije, ki bi tožnici povrnile in izboljšale zdravstveno stanje do te mere, da bi lahko normalno funkcionirala oziroma opravljala ustrezno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 9. 12. 2020, spremembo odločbe z dne 13. 7. 2020 in priznanje I. kategorije invalidnosti oz. II. kategorije invalidnosti s pripadajočimi pravicami; primarni podredni tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, ki naj pridobi vso zdravstveno in delovno dokumentacijo tožnice, jo osebno pregleda in ugotovi kategorijo invalidnosti in drugi podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 9. 12. 2022 ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugostopenjskemu upravnemu organu, ki naj pridobi vso zdravstveno in delovno dokumentacijo tožnice, jo osebno pregleda in ter tožnici prizna II. stopnjo invalidnosti. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba le pavšalno povzame in citira vsebino navedenih mnenj izvedenskega organa ter se osredotoča na navedbe o degenerativnih spremembah vratne in ledvene hrbtenice, zožitvi kanalov hrbtenice, artrozi malih sklepov na vretencih, spondilozi, spondiloartrozi, delni rupturi rotatorne manšete desne strani in z njo povezani artroskopiji ter porušenem ritmu med lopatico in nadlahtnico, omejitvi notranje rotacije. Poškodbo oceni kot lažjo po Fischerju, ki naj bi zahtevala zdravljenje največ do štirih tednov. Ni bil ugotovljen razlog močnega tremorja, kronično razširjene bolečine, fibromialgije. Ni prepričljivo obrazloženo, zakaj tožnica komaj hodi ter ne more skrbeti normalno zase, sposobna pa bi morala biti za delo s polnim delovnim časom in z manjšimi omejitvami. Iz izvedenskega mnenja bi na prvi pogled lahko sklepali, da si je tožnica težo svojega zdravstvenega stanja enostavno izmislila, saj se na več mestih navaja atipično razhajanje, neusklajenost med opisi težav in objektivnim statusom, neujemanje med pregledom leže in stoje, odsotnost objektivnih okvar v statusu, po drugi strani pa se citira isto izvedensko mnenje, da bo treba še raziskati nastajajočo fibromialgijo ter nepojasnjen tremor okončin in izvesti obravnave pri nevrologu, psihologu in Inštitutu A. Ne drži, da so se šele pri zadnjih izvidih po datumu ocenjevanja delazmožnosti pojavili zapisi o kronično razširjeni bolečini. Zapis o fibromialgiji se je pojavil s strani avstrijskih izvidov z dne 5. 12. 2019, ki poleg poškodbe rame navaja tudi diagnozo bolečine po celotnem telesu. Izvedensko mnenje se sklicuje na izvid z dne 11. 3. 2021, osebni pregled je izvedenski organ opravil dne 9. 9. 2021. Gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnice v upravnem postopku pred invalidsko komisijo niso osebno pregledali, temveč so se le sklicevali na mnenje avstrijskega zdravnika, ki je sporno zaradi tožničine jezikovne bariere ob pregledu, celotne medicinske dokumentacije zdravljenja tožnice v Avstriji pa na IK niso imeli. Šele z osebnim pregledom dne 9. 9. 2021 se je prvič vzpostavila relevantna časovna točka presoje zdravstvenega stanja. Izvedenski organ trdi, da tožničino zdravstveno stanje nima osnove v dejanskih okvarah, istočasno pa ugotavlja, da je treba zdravstveno stanje še raziskati. Izkazano je evidentno protislovje, do katerega se sodišče ni opredelilo.

Izvedenski organ tudi v dopolnitvi ni odgovoril na grajo, da je nemogoče pripisovati tožničino zdravstveno stanje začetnim in blagim degenerativnim spremembam. Od tega dne dalje pa je bila v Avstriji na skoraj dveletni bolniški in to zaradi poškodbe, za katero izvedenski organ ugotavlja, da praviloma ne bi mogla nastati zaradi padca table. Napačna je ugotovitev izvedenskega organa, da poškodba ramenske rotatorne manšete nima povezave s padcem 50 kg težkega predmeta na tožnico. Vsa avstrijska dokumentacija govori, da je šlo za poškodbo pri delu. Izvedenski organ brez sodelovanja strokovnjaka za nerakavo bolečino ne more zavrniti vsebinske presoje fibromialgije pri tožnici. Tožnica je imenovanje izvedencev večkrat predlagala, izpodbijana sodba pa se v 10. točki obrazložitve osredotoči samo na del teh dokaznih predlogov za multidisciplinarni tim za kronično nerakavo bolečino Inštituta A. O ostalih dokaznih predlogih tožnice - postavitev izvedenca psihiatra in nevrologa, pa sodba nima razlogov, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenski organ je izpostavil potrebnost sodelovanja nevrologa, psihiatra, kliničnega psihologa in Inštituta A. To potrjuje, da so izvedenci opazili pri tožnici dodatno simptomatiko s področja drugih medicinskih področij, za katera niso izvedenci. Ker sodišče ni imenovalo izvedenca s področja ustrezne specialnosti so kršena pravila postopka dokazovanja z izvedenci (pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 243. člena ZPP). Zaslišani član izvedenskega organa se je brez psihiatričnega specialističnega znanja pavšalno opredeljeval do osebnostne strukture tožnice, ki naj bi sprožila nastanek fibromialgije. To bi moral ugotoviti specialist s področja psihiatrije in multidisciplinarni tim Inštituta A. za nerakavo bolečino. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenski organ ni razumel bistva pripomb tožnice, saj so potrdilo o skoraj 2 letnem bolniškem staležu napačno presojal le kot dokaz, ki kaže na začasno nezmožnost za delo namesto, da bi šteli kot dokaz o tožničini trajni nezmožnosti za delo. Tožnica trpi za težkimi kroničnimi bolečinami po celem telesu, saj je utrpela več poškodb. Ko se je bolniški stalež zaključil, je podala vlogo za invalidsko upokojitev.

Pri tožnici gre za neposredno fizično stanje od dneva poškodbe na delovnem mestu. Tožnica je odločna osebnost, ki zelo rada dela. Sklepanje nespecialista psihiatrije, da je tožničina osebnostna struktura pripomogla k takšnemu zdravstvenemu stanju, je žaljivo. Za nastanek fibromialgije pri tožnici je odgovorna fizična poškodba, kar bi lahko ocenil psihiater ob pomoči Inštituta A. Upoštevajoč, da je sodni izvedenec s področja MDPŠ ne pomeni, da je specializiran za področje psihiatrije in kronične nerakave bolečine, zato ne more podajati mnenja v tem smislu. Potrdil je, da dopušča možnost, da sta do nastanka fibromialgije kumulativno pripeljala tako fizični kot psihološki dejavnik, vendar na tem mestu izvedenec sklepa samo na ravni verjetnosti ne pa na ravni gotovosti. Sodba povzema, da dejanskega stanja glede vprašanj s področja nevrologije, psihiatrije, klinične psihologije in kronične nerakave bolečine izvedenski organ ni uspel zadostno raziskati, zato je napačna obrazložitev v 10. točki obrazložitve, da v izvedenskem mnenju ni kontradiktornosti. Tožnica ima od dogodka težke bolečine po vsem telesu, ki niso zgolj lokalizirane. Pri tožnici je šlo za padec na cel bočno-hrbtni del telesa, posledice te poškodbe pa so razvidne iz zdravniškega izvida z dne 5. 12. 2019, ki navaja še ostale diagnoze. Utemeljeno je imenovanje nove komisije skupaj z izvedencem psihiatrom in nevrologom. Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi, dopolni dokazni postopek z imenovanjem novih izvedencev ter ugodi prvotno postavljenemu tožbenemu zahtevku, upoštevajoč razlog poškodbe pri delu in tožencu naloži plačilo vseh stroškov tožnice. Podredno naj se izpodbijana sodba razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej za napako tehnično prenosne narave. Za protispisnost ne gre, kadar se očitek o napaki nanaša na vrednostno oceno sodišča. V izvidu z dne 11. 3. 2021 ni navedene diagnoze fibromialgije, niti tega ne navaja izvedensko mnenje. Fibromialgija je bila navedena v izvidu ortopeda z dne 7. 9. 2021, pri čemer gre za mnenje ortopeda. Dejstvo, da je bil osebni pregled tožnice pri članih izvedenskega organa opravljen dva dni po pregledu, potrjuje le, da ne morejo biti upoštevne tožničine zdravstvene težave morebitne fibromialgije. Pri tožnici do dokončne odločbe (9. 12. 2020) ni bila izvedena diagnostika oziroma morebitno zdravljenje fibroamialgije. Ta diagnoza je bila samo izpostavljena, ne pa potrjena. V izvidu z dne 7. 9. 2021 ortoped med drugim ugotavlja, da je tožnica opravila vrsto preiskav, ki razen obrabnih sprememb na vratni hrbtenici niso pokazali drugih večjih odstopanj.1 Ker pri tožnici ni bilo izkazanih jasnih patoloških sprememb, ji tudi ni bila svetovana operativna intervencija. Ortoped je izpostavil potrebo po pritegnitvi psihiatra, da bi tožnici lahko pomagal zmanjšati intenziteto generalizirane bolečine, ki je osnovni problem fibromialgije.

6. Neumestno je sklicevanje pritožnice na ugotovitve avstrijskega zdravnika,2 katere hkrati izpodbija kot nemerodajne,3 ko jih toženec upošteva pri presoji. Toženec je imel v 35. členu Pravilnika zaradi prisotnosti tujega elementa pravno podlago, da osebnega pregleda tožnice ni opravil. Kljub temu je upošteval vso avstrijsko dokumentacijo in v njej opisan klinični status tožnice, kar je ključno. Tudi pritožbeno sodišče ne zasledi zatrjevanega protislovja v 10. točki obrazložitve sodbe.4 V tem sporu je potrebno razmejiti med tožničinim zdravstvenim stanjem oziroma v tej povezavi izkazano preostalo delovno zmožnostjo, ki je predmet izpodbijanih odločb in morebitnimi zdravstvenimi težavami, glede katerih tožnica še ni izvedla diagnostike in zdravljenja.

7. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Sodni izvedenci so invalidnost dolžni ocenjevati na podlagi objektiviziranih sprememb zdravstvenega stanja, izkazanih z medicinskimi izvidi v povezavi z delovno dokumentacij in uveljavljenimi standardi ocenjevanja invalidnosti. In ravno to, s strani izvedenskega organa zatrjevano, atipično razhajanje je potrebno pripisati tožničini zdravstveni težavi,5 diagnoza katere še ni bila potrjena, niti ni potekala diagnostika in ustrezno zdravljenje.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevani diskrepanci med ugotovitvami lečečih avstrijskih specialistov in ugotovitvami izvedenskega organa, saj v Avstriji in v Sloveniji obstaja različna pravna podlaga opredelitve začasne nezmožnosti za delo in trajne nezmožnosti za delo (invalidnost). Gre zgolj za navidezno razhajanje. Izvedenski organ je pojasnil, da v primerih, ko je zavarovančeva nezmožnost opravljati delo samo prehodne narave oziroma v okviru zdravljenja, ki lahko pripomore k povrnitvi zdravstvenih sposobnosti, gre za priznanje bolniškega staleža in ni mogoče govoriti o trajni izgubi delazmožnosti, na kar se nanaša invalidnost. Zato je pritožbeni očitek o dve leti trajajajočem bolniškem staležu je potrebno umestiti v kontekst, da ta čas zajema tudi fizioterapije, ki bi tožnici povrnile in izboljšale zdravstveno stanje do te mere, da bi lahko normalno funkcionirala oziroma opravljala ustrezno delo.

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedencev, zgoraj citiranih specialnosti, vpliva na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.6 Sodišče je v 7. točki pravilno obrazložilo, da gre upoštevajoč slikovno diagnostiko pri tožnici za lažje degenerativne spremembe brez nevrološkega deficita. V tem sporu, kot pravilno izpostavlja sodišče, niso pomembne diagnoze bolezni, temveč klinično stanje in funkcijske sposobnosti tožnice ob predpisani terapiji.7

10. Sodišče je v 9. točki pravilno ugotovilo, da je bila pri tožnici predlagana nadaljnja obravnava pri nevrologu, psihologu in Inštitutu A. Vendar ne v smislu kot skuša prepričati pritožnica, da bi bilo potrebno že v sodnem postopku pritegniti sodne izvedence teh specialnosti,8 temveč v smislu tožničinega nadaljnjega zdravljenja.9 Cilj sodnega postopka ni v izvajanju diagnostike in zdravljenju, temveč do referenčnega datuma ugotoviti tožničino (preostalo) delovno zmožnost.10 Potrebno je ločiti postopek zdravljenja11 in postopek ocenjevanja delazmožnosti, ki se lahko presoja samo glede na zdravstvena stanja, ki so bila že obravnavana in zdravljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugih izvedencev niso bili izpolnjeni pogoji iz določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP.

11. Ni naloga sodišča, da namesto strank išče zanje morebitne ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi in to obrazloži, kar je sodišče storilo v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe.12

12. Pritožbeni očitek, da naj bi padec table pri tožnici povzročil invalidnost ovrže dopolnjeno izvedensko mnenje, da zaradi odsotnosti objektivnih okvar, razen omejene gibljivosti v desni rami, pri tožnici ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti, ki naj bi jo povzročila zatrjevana poškodba. Posledice, ki bi jo takšna poškodba pustila bi zagotovo pokazale tudi objektivne preiskave. Le-te so pri tožnici potrdile zgolj degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice. Zdravstveno stanje, zaradi katerega je bil tožnici v Avstriji priznan bolniški stalež, se je nanašalo na zdravljenje sporne poškodbe, ki glede na aktivne preiskave ni pustila trajnih posledic. Zaradi navedenega tudi ni mogoče invalidnosti, ki je bila priznana zaradi degenerativnih (bolezenskih) sprememb, priznati vzroka poškodbe pri delu.

13. Dejstvo, ki ga je izpostavil član izvedenskega organa ob zaslišanju, da pri tožnici osebnostna struktura predstavlja ugodno podlago za razvoj fibromialgije, ni bilo izpostavljeno v smislu nepriznanja te zdravstvene težave ali žaljivega konteksta, temveč zgolj kot pojasnilo geneze tožničinega zdravstvenega stanja.

14. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP potrebno odločiti, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

1 Ostale objektivne preiskave so pokazale normalne rezultate. Tudi MR tako hrbtenice kot kolenskih sklepov ne kaže večjih posebnosti, le blage degenerativne spremembe. 2 Ko skuša izkazati slabo zdravstveno stanje z dve leti trajajočim bolniškim staležem. 3 Zaradi zatrjevane jezikovne bariere tožnice ob pregledu, pri čemer ni odveč ugotovitev, da je tožnica v Avstriji opravljala dela povezana z nego starostnikov. 4 Da tožničine zdravstvene težave nimajo osnove v dejansko izkazanih okvarah, bo pa potrebno tožničino zdravstveno stanje še raziskati. 5 Generalizirane bolečine po vseh sklepih, ki je lahko odraz fibromialgije. 6 Ker naj ne bi bile v zadostni meri raziskane posledice drugih težav na tožničino delazmožnost. 7 Ocena delovne zmožnosti je tehtanje med zdravstvenim stanjem oziroma funkcijo ali okvaro funkcije z zahtevami delovnega mesta, za kar je najbolj usposobljen specialist MDPŠ. V sodni praksi je zato ustaljeno stališče, da so ravno izvedenci takšne specialnosti najbolj primerni za podajo mnenj o delovni zmožnosti (VSRS sodba VIII Ips 257/2015 z dne 5. 4. 2015). 8 Ki bi presojali tožničino delazmožnost tudi glede na izpostavljene zdravstvene težave. 9 Pri citiranih specialistih opraviti diagnostiko in zdravljenje. 10 Priznati razbremenitve (časovne ali stvarne), ki jih zavarovanec potrebuje pri opravljanju svojega dela ali pa ugotoviti, da zavarovanec ne zmore opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (63. člena ZPIZ-2). 11 In za to potrebno predhodno izvedeno diagnostiko. 12 Sodišče je pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga po imenovanju novega izvedenskega organa, kamor je šteti tudi specialista psihiatra. Posebej je obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga po pritegnitvi Inštituta A., ker gre za poseben multidisciplinaren organ na terciarni ravni.