Jedro

Vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena (naslovljena) kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR. Izredna odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov, ni izredna odpoved po navedeni določbi, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer odpovedi 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 2. 2007 in 26. 3. 2007 ter priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, in sicer od dneva prenehanja delovnega razmerja pri družbi V. d. o. o., to je od 17. 11. 2006 dalje v posameznih bruto zneskih, od katerih se po obračunu davkov in prispevkov tožniku izplačajo neto zneski z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 17. 11. 2006, ni spoštoval določbe 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj o kršitvah, ki jih je očital svojemu delodajalcu, predhodno ni pisno obvestil inšpektorja za delo, temveč se je k temu prišel le pozanimat, kakšne so njegove pravice v zvezi z omejitvami dela na podlagi odločbe o njegovi invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da je bistveno, ali je bil tožnik res prisiljen odpovedati pogodbo o zaposlitvi, saj je bil varovan kot invalid. Opozorilo je na določbi 199. in 200. člena ZDR ter določbo petega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), po kateri v primeru, ko zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost, meni, da predlagano delo ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, lahko zahteva mnenje invalidske komisije. Delavec ima tudi možnost, da delodajalca prijavi inšpektorju za delo, česar tožnik ni storil. Prav tako inšpektorja ni pisno obvestil, da bo podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je to izrecno določeno v prvem odstavku 112. člena ZDR. Namen te določbe je ravno v tem, da se s posredovanjem inšpektorja za delo zagotovi, da delodajalec spoštuje pravice delovnega invalida in mu zagotovi delo v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi iz odgovora delodajalca z dne 6. 11. 2006 izhaja njegova zaveza, da bo tožniku zagotavljal vse pravice tako, da se njegovo zdravstveno stanje ne bo poslabšalo. Kljub takšnemu odgovoru je tožnik posredoval delodajalcu pisno obvestilo oziroma zahtevo, da ga razporedi na drugo delovno mesto, ki ne bo fizične narave in pri katerem bo delo opravljal več ali manj v sedečem položaju ter brez kakršnegakoli orodja. Takšna zahteva je v nasprotju z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 23. 4. 2002 oziroma omejitvami tožnika pri delu, ki izhajajo iz te odločbe. Nadomestilo za primer brezposelnosti je namenjeno delavcem, ki ostanejo brez zaposlitve brez svoje krivde oziroma proti svoji volji. Zato mora delavec pred izredno odpovedjo storiti vse potrebno za to, da zaposlitev obdrži. Ker tožnik tega ni storil v smislu prvega odstavka 112. člena ZDR in proti delodajalcu tudi ni sprožil drugih postopkov, mu ne pripada nadomestilo za primer brezposelnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je kljub formalno zapisanemu opisu del in nalog s strani delodajalca moral opravljati tudi druga dela in naloge, ki jih fizično ni bil zmožen opravljati. Formalno je delodajalec izpolnjeval svoje obveznosti v celoti, v praksi pa je prihajalo do hudih razhajanj. Njegovo zdravstveno stanje se je slabšalo. Delodajalca je s tem večkrat ustno seznanil in mu povedal, da se bo oglasil pri inšpektorju. Sledil je pisni opomin, obisk pri inšpektorju ter izredna odpoved. Tožnik meni, da je v zadevi prišlo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici tega pa do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi preveč formalno tolmačili določbo 112. člena ZDR, saj je bistvo te določbe v tem, da delodajalec delavcu ne zagotavlja ustreznega dela, ki bi ga bil delavec zmožen in sposoben opravljati. Inšpektor za delo ni izrabil vseh svojih pristojnosti in možnosti, da bi tožniku ustrezno pomagal, največji problem pa je nastal zato, ker njegove ustne prijave ni zavedel v zapisnik, čeprav bi to moral storiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, „da preveri“ utemeljenost njegovih navedb v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka, ki jih je izpostavil že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, predvsem pa naj preveri dejansko stanje v identični zadevi, v kateri je tožena stranka odločila drugače. Zatrjuje neenakopravno obravnavanje. Prav zato meni, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za vpogled v spis tožene stranke in spis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primerljivi zadevi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revident se v uvodu sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve v nadaljevanju ne konkretizira. Navaja sicer, da naj bi sodišči druge in prve stopnje tudi nepopolno in zmotno ugotovili dejansko stanje, vendar tak očitek ne predstavlja navedene bistvene kršitve določb postopka, kot navedeno pa nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog. Zato revizijsko sodišče tudi ne more upoštevati revizijskih navedb, ki so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe.

7. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče tudi ne more upoštevati revizijskih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, in jih ne zatrjuje ponovno v reviziji. Tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo in vpogledalo dveh spisov v primerljivi zadevi, ni utemeljen. Sodišče sicer ni povsem prosto pri tem, katere predlagane dokaze naj izvede ali ne izvede, kar pa ne pomeni, da je dolžno izvesti vse predlagane dokaze. Iz drugega odstavka 287. člena ZPP izhaja, da sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, kar med drugim pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Izvedba dokaza z vpogledom v drug spis, ki naj bi po zatrjevanju tožnika dokazoval drugačno odločitev tožene stranke v identičnem primeru (kar je že glede na priloženo odločbo v spisu zelo vprašljivo), ne bi pripomogla k odločitvi v tej zadevi. Tudi če je bila odločitev tožene stranke v identični ali primerljivi zadevi res drugačna, to ne pomeni, da bi morala tožena stranka oziroma v sodnem postopku sodišče odločati enako tudi v tej zadevi. Načela enakopravnega obravnavanja namreč ni mogoče razumeti tako, da bi moralo sodišče spoštovati odločitev v drugem identičnem primeru, tudi če ta ni pravilna in zakonita.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dokaznih zaključkov sodišča druge stopnje izhaja, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po tem, ko se je obrnil na delodajalca z zahtevo, naj ga razporedi na drugo zdravstvenemu stanju ustrezno delovno mesto, ki ne bo fizične narave in pri katerem bo lahko opravljal delo več ali manj v sedečem položaju in brez uporabe kakršnegakoli orodja. Ta zahteva ne ustreza tožnikovim omejitvam dela po invalidski odločbi. Tožnik pred izredno odpovedjo o domnevni kršitvi tudi ni predhodno pisno niti ustno obvestil inšpektorja za delo.

10. V času tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi je primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih zavarovanci ne morejo uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določal 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.). Med temi primeri ni izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR (oziroma izredne odpovedi delavca v nasprotju s to določbo). Ob takšni ureditvi torej delavcu v primeru izredne odpovedi po 112. členu ZDR pripada tudi denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Vendar pa vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena (naslovljena) kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR. Po tej zakonski določbi je takšna le odpoved v točno določenih primerih in po ustreznem predhodnem postopku pred odpovedjo - delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Izredna odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov, ni izredna odpoved po navedeni določbi, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer odpovedi pa 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila. Tudi ZDR v 2. odstavku 112. člena določa, da ima delavec pravico do odpravnine in odškodnine le v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca zaradi ravnanj delodajalca, ki so izrecno opredeljena v prejšnjem odstavku, sicer pa ne.

11. Tožnik o konkretni kršitvi ni pisno obvestil inšpektorja in ni dokazal, da je šlo dejansko za enega od zakonsko določenih primerov kršitev, v katerih lahko izredno odpove pogodbo. Iz dokaznih zaključkov ne izhaja, da mu delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja pri delu in da je tožnik od delodajalca predhodno zahteval (glej zadnji opomin) odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje - kot je opredelitev primera za izredno odpoved iz pete alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, ki bi v tej zadevi sploh lahko prišel v poštev. Zato ni mogoče šteti, da je šlo za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, torej tožniku ne pripada denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.