Jedro

Iz določb ZPIZ-1 izhaja, da se postopki za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili začeti na podlagi določb 228. člena ZPIZ-1, dokončajo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Vendar pa za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Ker gre za odločanje o tožničini vlogi z dne 30. 10. 2015, dani v času sedaj veljavnega zakona, izpodbijana odločitev temelji pravilno na določbah tega zakona, to je ZPIZ-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za odpis in obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da tožnica trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 30. 10. 2015 podala vlogo za odpis in obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prvostopenjski organ se sklicuje na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vendar pa tretji odstavek 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odlog plačila oziroma plačilo v obrokih. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za odpis in obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

2. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih se sklicuje na 101. člen ZDavP-2, ki se nanaša na odpis ali delni odpis davčnega dolga, ob izpolnjevanju pogojev, ki so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Vendar pa je v 110. členu ZDavP-2 določeno, da se 101., 102. in 103. člen ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Ker ZDavP-2 izključuje uporabo omenjenih določb za navedene prispevke, je treba upoštevati določbe zakonov, ki navedene prispevke določajo. Iz tretjega odstavka 159. člena ZPIZ-2 pa izhaja, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila. To pa pomeni, da tudi ni več zakonske podlage za odpis, odlog plačila ali obročno plačilo navedenih prispevkov. Pritožbeni organ tožnici v zvezi z njenimi navedbami, da naj se ji dolg odpiše v škodo njene pokojninske dobe pojasnjuje, da zakonodaja ne omogoča odpisa dolga na način, kot ga predlaga tožnica.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi navaja, da želi poravnati dolg, oziroma ga rešiti tudi z odpisom delovne dobe za mesece dolgovanja prispevkov za pokojninsko zavarovanje, za katere tako ali tako ne prejema pokojnine. Njena pokojnina zato znaša samo 401,00 EUR mesečno pri 37,5 letih delovne dobe. Vendar se je s tem pripravljena sprijazniti, samo, da bi rešila dolg. Zato je tudi podala vlogo na ZPIZ za odpis delovne dobe, a odgovora še ni prejela. V nadaljevanju navaja, da zakon omogoča dokup delovne dobe za pridobitev višje pokojnine, ni pa zakonskih določb, ki bi omogočale odpis delovne dobe. Kar z zakonom ni prepovedano, pa je dovoljeno. Zato se tožnica ne strinja, da bi se odpisa njene delovne dobe ne dalo urediti, s tem pa tudi davčnega dolga ne bi bilo več.

4. Tožnica navaja, da se je znašla v nemogočem položaju, da dejansko ne prejema dela pokojnine za mesece dolgovanja prispevkov za pokojninsko zavarovanje. To pomeni, da tožena stranka ni z ničemer oškodovana s strani tožnice, pač pa je tožnica oškodovana dvakrat: ne prejema pokojnine za polno delovno dobo in poleg tega se ji nabirajo še obresti, ki znašajo eno tretjino dolga. Zaradi pokojnine, ki je pod minimumom, tožnica težko odplačuje dolg in je zato njen predlog za odpis delovne dobe in posledično prispevkov za pokojninsko zavarovanje smiseln. Ker gre za materialno vprašanje, se tožnica sklicuje tudi na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) glede odpisa in odpusta dolga (319. člen do 322. člen OZ), po katerih je obročno plačevanje dolga zakonit način plačila. Tožnica ve, da je bila predlagana možnost odpisa delovne dobe v veljavi, vendar ne ve, če res te možnosti ni več in od kdaj. Navaja, da je že pred leti pisno predlagala odpis delovne dobe, a ni prejela nobenega odgovora. Navaja še, da je dejanski upnik za prispevke iz pokojninskega zavarovanja ZPIZ, ki lahko odloči o dolgu in ustreznemu odpisu delovne dobe, kar v praksi pomeni znižanje tožničine pokojnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o predlaganih rešitvah.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

8. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je treba iskati v področnem predpisu, to je ZPIZ-2. V tem predpisu pa podlage za odpis oziroma obročno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni več. V zvezi z navedbami tožnice, da ji je znano, da je bilo nekoč to mogoče, sodišče pojasnjuje, da z uveljavitvijo ZPIZ-2 (od 1. 1. 2013) to ni več mogoče. To izhaja iz 159. člena ZPIZ-2. Z dnem uveljavitve tega zakona je namreč prenehal veljati prejšnji zakon – ZPIZ-1, kar izhaja iz določb novega zakona - 429. člena ZPIZ-2. Iz določb slednjega tudi izhaja, da se postopki za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili začeti na podlagi določb 228. člena ZPIZ-1, dokončajo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Vendar pa za tak primer v predmetni zadevi ne gre.

9. Ker gre za odločanje o tožničini vlogi z dne 30. 10. 2015, dani v času sedaj veljavnega zakona, izpodbijana odločitev temelji pravilno na določbah tega zakona, to je ZPIZ-2. Zato so za predmetni postopek neupoštevne tožničine navedbe, da je že pred leti dala tak zahtevek, o katerem pa ni bilo odločeno. V tem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost izpodbijane odločbe, ki se nanaša na tožničin zahtevek z dne 30. 10. 2015. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na določbe OZ, saj so v predmetni zadevi relevantne določbe specialnega predpisa, to je ZPIZ-2. Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe glede težke finančne situacije, v kateri se nahaja.

10. Po vsem povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče samo pa tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi uradoma. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).