Jedro

Udeleženec v postopku zlorablja svoje procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da drugemu škoduje, sam pa od tega nima (v konkretnem postopku) nobene koristi. Za kaznovanje je treba najprej nedvomno ugotoviti, katera procesna pravica je bila zlorabljena, kdo jo je zlorabil in na kakšen način, ter ugotoviti tudi krivdo vsakega posameznega udeleženca postopka, ki naj bi pravice zlorabil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izreklo udeležencem postopka denarne kazni, in sicer R. V. ter A. P. vsakemu 100.000,00 SIT, M. N. 150.000,00 SIT ter odvetnikom B., V., H. in M. nerazdelno 150.000,00 SIT. Vsi kaznovani so se proti sklepu pravočasno pritožili in med drugim navedli, da je zaključek sodišča prve stopnje o zlorabi pravic zmoten. Zastavna dolžnica je res pripeljala k pooblaščencem oba kupca, vendar jim je, še posebej pri drugem kupcu, zagotovila, da bo pripeljani kupec nepremičnino dejansko kupil in tudi plačal kupnino. Oba kupca sta izgubila znesek položene varščine, ki ni ravno nizek. Napačna je tudi odločitev sodišča o solidarni zavezi vseh štirih pooblaščencev. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da dva zaporedna kupca nepremičnine nista plačala zlicitirane cene, ter dejstva, da so oba kupca zastopali isti odvetniki, ki hkrati zastopajo tudi eno od zastavnih dolžnic, zaključilo, da je šlo za predhoden dogovor med kupcema, zastavno dolžnico M. N. ter njihovimi pooblaščenci o fiktivni prodaji, ki pomeni zlorabo procesnih pravic z namenom zavlačevanja izvršbe oz. oškodovanja upnikov. Udeleženec v postopku zlorablja svoje procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da drugemu škoduje, sam pa od tega nima (v konkretnem postopku) nobene koristi. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v 2. odst. 11. čl. v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) določa, da sodišče lahko kaznuje udeležence v postopku, če ti z namenom škodovanja drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu (mišljen je ZPP, smiselno pa velja enako tudi za zlorabo pravic v izvršilnem postopku - 15. čl. ZIZ). Za kaznovanje je treba najprej nedvomno ugotoviti, katera procesna pravica je bila zlorabljena, kdo jo je zlorabil in na kakšen način, ter ugotoviti tudi krivdo vsakega posameznega udeleženca, ki naj bi pravice zlorabil. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh naštetih elementov oz. okoliščin, ki so potrebni za ugotovitev dejanskega stanu zlorabe pravic. Ugotovilo je le, da naj bi bili z zlorabo oškodovani upniki, ni pa ugotovilo subjektivnega elementa odgovornosti za vsakega posameznega kaznovanega udeleženca v postopku. Pomanjkanje subjektivnih okoliščin je še posebej očitno pri kaznovanju pooblaščencev, saj je za kaznovanje po 11. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ potrebno ugotoviti krivdo vsakega posameznega udeleženca, kot pravilno opozarja pritožba. Zgolj dejstvo, da so kot pooblaščenci zastavne dolžnice in kupcev navedeni vsi štirje kaznovani odvetniki, še nikakor ne dokazuje, da so dejansko tudi vsi štirje sodelovali pri domnevni zlorabi pravic, posebej ob upoštevanju okoliščine, da je na oba dražbena naroka, na katerih naj bi se zgodil fiktivni nakup, kot pooblaščenka kupcev in zastavne dolžnice pristopila odvetniška kandidatka H. M. in ne morda kateri od kaznovanih odvetnikov. Sklep ima tudi premalo razlogov o tem, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da gre za predhoden dogovor o fiktivnem nakupu. Posredna argumentacija, da so se vsi udeleženci domnevnega dogovora zavedali, da ne bodo utrpeli nobenih sankcij, ni prepričljiva, saj ima pritožnik prav, da lahko nastanejo stroški nove prodaje; poleg tega pa tudi sodišče samo ugotavlja, da naj bi bila realna cena nepremičnine nižja od doslej zlicitiranih; zato obstaja realna možnost, da bosta položeni varščini porabljeni za pokrivanje razlike v cenah, kot to določa 4. odst. 191. čl. ZIZ. Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je pripetilo enako z dvema zaporednima kupcema, kaže na zakonitost pojava, saj ni izkazano, da gre za dva povezana dogodka. Sovpadanje je lahko tudi naključno. Če sodišče o nenaključnosti dogodkov sklepa še iz katerih drugih okoliščin, bi jih moralo posebej obrazložiti. Sodišče druge stopnje tudi pripominja, da je utemeljena pritožbena navedba glede roka plačila. Četudi gre v tem primeru za tim. "gospodarsko" izvršbo, je rok za plačilo kazni po 4. odst. 11. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ še vedno 15 dni, saj se osemdnevni rok iz 4. točke 493. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ nanaša samo na izpolnitev tožbenega zahtevka, ne pa tudi na druga plačila v postopku, ki niso predmet spora med strankama. Iz vsega navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo dovolj razlogov, ki bi opravičevali kaznovanje udeležencev po 11. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ; zato je zaključek o zlorabi pravic glede na v sklepu ugotovljene okoliščine materialnopravno napačen. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Če bo sodišče prve stopnje vztrajalo na svoji ugotovitvi oziroma če bo v nadaljevanju izvršilnega postopka ugotovilo še kakšne dodatne okoliščine, ki bi kazale na zlorabo procesnih pravic, bo moralo svojo odločitev podrobneje obrazložiti, kot je bilo že nakazano v prejšnjih odstavkih. Treba bo ugotoviti in obrazložiti, katero procesno pravico je zlorabil posamezni udeleženec postopka, na podlagi česa sodišče sklepa na namen škodovanja oz. kateri cilj v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem naj bi posamezni udeleženec zasledoval, ter vsakemu posameznemu kaznovanemu dokazati tudi naklep, saj je mogoče pravice zlorabiti v smislu 11. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ samo naklepno.