Jedro

Če asignat ali asignatar asignacijo odklonita, asignacija ne učinkuje. Asignatarju se ni treba strinjati z asignacijo oziroma jo sprejeti, čeprav je upnik asignanta, lahko je le odškodninsko odgovoren, če ne obvesti asignanta o zavrnitvi asignacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasita: “I. 1. Prvotožena stranka A. d.o.o., je roku 15 dni dolžna na podlagi pooblastila tožeče stranke na račun drugotožene stranke B., št. TRR ... poravnati znesek v višini 247.117,27 EUR, pod izvršbo. 2. Prvotožena stranka A. je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki G. d.o.o., iz naslova odškodnine zaradi premoženjske škode poravnati znesek v višini 65.433,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2010 dalje do plačila, pod izvršbo. 3. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka, pod izvršbo. 1. Drugotožena stranka A. d.o.o., je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki G. d.o.o., iz naslova odškodnine zaradi premoženjske škode poravnati znesek v višini 312.550,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2010 dalje do plačila, pod izvršbo. 2. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka, pod izvršbo”.

Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.279,49 EUR prvotoženi stranki in 4.388,79 EUR drugotoženi stranki, v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo in pravočasno dopolnitvijo pritožbe. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe po specificiranem stroškovniku.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da asignacija za znesek 400.000,00 EUR ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Okoliščina, da drugotožena stranka B. d.d. asignacije ni podpisala za odločitev o tožbenem zahtevku za izpolnitev asignacije ni bistvenega pomena. Opozarja, da Obligacijski zakonik za asignacijo ne predvideva pisne oblike, ter da tožeča stranka ne more spregledati dejstva, da sta oba primera, tako zadeva, ki jo obravnava sodba III Ips 110/98, kakor obravnavani, precej podobna in bi stališče kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi, moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tudi v konkretnem primeru naj bi bila plačila, tako kot so bila dogovorjena s sporno asignacijo, sprovedena ter realizirana in sicer za znesek 152.882,73 EUR, kar pomeni, da je do delne realizacije asignacije nedvomno prišlo, zato zaključek sodišča prve stopnje, da se plačila kot so bila dogovorjena s citirano asignacijo niso izvajala, ni utemeljen. Pri tem navaja, da so pravne posledice izvršitve nakazila za asignata - prvotoženo stranko nedvomno nastopile že po akceptu. Pravno podlago za utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka po mnenju tožeče stranke predstavlja 1045. člen OZ, na podlagi katerega je prvotožena stranka zavezana opraviti izpolnitev po tem akceptu neposredno na podlagi zakona. Povedano drugače, ko asignat sprejme oziroma akceptira nakazilo, ga je po mnenju tožeče stranke dolžan tudi izpolniti. V zvezi s podrednim zahtevkom zaradi plačila odškodnine, ki ga je tožeča stranka naperila proti drugotoženi stranki, tožeča stranka poudarja, da je po mnenju tožeče stranke podana poslovna odškodninska odgovornost drugotožene stranke s tem, ko ni želela podpisati sprejema nakazila, čeprav so se nakazila sicer na tak način že izvajala in je sama drugotožena stranka celo pogojevala izplačilo kredita s podpisano asignacijo, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je asignacijo za 400.000,00 EUR pripravila celo sama drugotožena stranka in je izpolnitev plačil na isti način neposredno od prvotožene stranke v skupnem znesku 152.882,73 EUR dejansko akceptirala, razlike v vtoževanem znesku pa brez utemeljenega razloga ni. V dopolnitvi pritožbe tožeča stranka še dodaja, da so bile vse realizirane asignacije za skupni znesek 152.882,73 EUR posledica dogovora, ki je bil ročno dopisan na glavni in osnovni asignaciji za znesek 400.000,00 EUR, kjer da je povsem jasno in nedvoumno navedeno, da se bodo posamezne asignacije v okviru tega celotnega zneska sklepale po zapadlosti posameznih mesečnih situaciji. Nadalje poudarja, da sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je v pogodbi o kratkoročnem kreditu prišlo do spremembe dogovora pravdnih strank, pri čemer pa nobena od toženih strank dokaza za tak zaključek sodišču ni predložila. Poleg tega tudi sodišče prve stopnje ni zaslišalo v tej smeri nobene priče, ki bi takšno sklepanje lahko potrdila ali ovrgla. Nesporno pa je, da se je s sklenitvijo drugih asignacij določil zgolj rok izplačila po začasnih mesečnih situacijah, pri čemer pa je bila osnova za celoten posel dogovorjena asignacija za 400.000,00 EUR. Poleg navedenega tožeča stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo situacijo št. ... za junij 2010, iz katere je razvidno, da so terjatve tožeče stranke po posameznih mesecih obstajale, kar da je v izrecnem nasprotju z zapisom investitorja S., iz katerega naj bi izhajalo, da tožeča stranka naj ne bi imela več terjatev iz tega naslova. V zvezi z dobavo materiala pa tudi toženi stranki nista predložili dokazov, da bi dobava materiala, ki bi pokrivala vtoževano vrednost, dejansko bila izvedena. Takšne dobave, ki bi pokrila vtoževano vrednost nikoli ni bilo.

3. Toženi stranki (prvo in drugotožena stranka) sta v odgovoru na pritožbo prerekali pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov odgovora po specificiranih stroškovnikih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila na Višje sodišče v Celju prenesena s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015. 6. Tožeča stranka v primarnem tožbenem zahtevku zatrjuje, da je prvotožena stranka dolžna izpolniti obveznost po asignaciji oziroma po danem ji pooblastilu za plačilo 400.000,00 EUR v korist drugotožene stranke. V podrednem zahtevku pa, da ji je drugotožena stranka odškodninsko odgovorna, ker od prvotožene stranke ni zahtevala izpolnitve in ni podpisala asignacije, kar je bil celo pogoj po kreditni pogodbi s tožečo stranko in je asignacijo za 400.000,00 EUR celo sama pripravila, del dogovora v skupni višini 152.882,73 EUR pa izvršila. Toženi stranki sta tožbeni zahtevek prerekali. Navajali sta, da asignacije za znesek 400.000,00 EUR v zvezi s kreditno pogodbo z dne 27. 1. 2010 sklenjeno med tožečo stranko in drugotoženo stranko, drugotožena stranka (kot asignatar) nikoli ni podpisala, da jo je prečrtala s pripisom “neveljavno” in da zato asignacija ne ustvarja nobenih obveznosti za prvotoženo stranko, je brez učinka za drugotoženo stranko, ki ni odškodninsko odgovorna. Nadalje pa, da tudi ne obstojajo potrjene situacije, na podlagi katerih bi bila tožeča stranka upravičena še do kakršnegakoli plačila, saj da so po štirih veljavnih posamičnih situacijah bila plačila izvršena, na preostalih situacijah pa je tožeča stranka navedena kot upravičenka do “0,00 EUR” ali do “dobave materiala”.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Tožeča stranka pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala in ni pojasnila s čem naj bi bila storjena očitana kršitev, zato pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti. V postopku na prvi stopnji pa ni zasledilo nobene od kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP samo, po uradni dolžnosti.

9. Iz po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev, ki jih tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija in ki so bistvene za odločitev v tem sporu pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in je z zavrnitvijo tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek na asignaciji, s katero je tožeča stranka kot asignant pooblastila prvotoženo stranko kot asignata, da na njen račun izvrši nakazilo v vrednosti 400.000,00 EUR drugotoženi stranki kot asignatarju. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to med pravdnima strankama ni bilo sporno in ni pritožbeno izpodbijano, navedene asignacije drugotožena stranka ni podpisala, temveč jo je prečrtala in pripisala “neveljavno” ter vrnila tožeči stranki. Na podlagi te dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno pravno presodilo, da predmetna asignacija ne učinkuje in ni moč slediti pritožbenemu stališču, da okoliščina, da drugotožena stranka asignacije ni podpisala, za odločitev o tožbenem zahtevku za izpolnitev asignacije ni bistvenega pomena. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da gre pri asignaciji za dve pooblastilni razmerji, ki nastanega z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta (tožeče stranke), in sicer s pooblastilom asignanta asignatu, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastilom asignanta asignatarju, da ta znesek sprejme. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje pa je ta dvojna pooblastitev z vidika asignanta ekonomsko in pravno nedeljiva celota, ki je v okviru pravnega dejanja asignacije ni mogoče ločevati. Če asignat ali asignatar asignacijo odklonita, asignacija ne učinkuje. Asignatarju se ni treba strinjati z asignacijo oziroma jo sprejeti, čeprav je upnik asignanta (prvi odstavek 1040. člena OZ), lahko je le odškodninsko odgovoren, če ne obvesti asignanta o zavrnitvi asignacije, kar pa je drugotožena stranka storila, kot je nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da asignacija ne učinkuje, če jo asignatar odkloni. V tem primeru pa je asignat tudi ne more izpolniti. Kot v pritožbi navaja tožeča stranka, OZ res ne zahteva pisne asignacije, toda v obravnavanem primeru drugotožena stranka asignacije ne le, da ni podpisala, temveč je s prečrtanjem te in pripisom “neveljavno” nedvomno izrazila voljo, da s predloženo ji asignacijo ne soglaša. Pritožbeno sodišče pa pripominja, da je v členu 7 sporne asignacije vsebovan zapis “pogodba stopi v veljavo, ko jo podpišejo vse štiri pogodbene stranke”, tako da je tudi iz tega vidika predmetna asignacije neveljavna in odločitev sodišča prve stopnje, da asignacija ne učinkuje, ker ni podpisana s strani asignatarja, pravilna.

12. Pravilna pa je tudi razlaga sodišča prve stopnje v zvezi s po tožeči stranki izpostavljeno odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/98, saj se ta nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, ko je bila sicer nepodpisana asignacija izpolnjena, saj je asignat nakazal znesek asignatarju, torej je asignacijo realiziral, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da izostanek podpisa tožene stranke na asignacijski pogodbi ne pomeni, da asignacije ni bilo. Pri tem pa je pomembno, da se je dejanje asignacije presojalo z vidika izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kakor je to vse že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru asignatar (drugotožena stranka) asignacije ni podpisal niti ni prejel izpolnitve nakazila s strani asignata oziroma prvotožene stranke.

13. S trditvijo tožeče stranke, da so tudi v konkretnem primeru plačila, kot so bila dogovorjena s sporno asignacijo, bila sprovedena ter realizirana in sicer za znesek 152.882,73 EUR, kar da pomeni, da je do delne realizacije sporne asignacije za znesek 400.000,00 EUR prišlo in da je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se plačila kot so bila dogovorjena s citirano asignacijo niso izvajala, neutemeljen, pritožbeno sodišče ne soglaša. 14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to med pravdnima strankama ni bilo sporno, so bile za znesek 152.882,73 EUR realizirane štiri asignacije, ki so jih podpisale vse stranke in sicer asignacija z dne 19. 1. 2010, 8. 3. 2010, 29. 3. 2010 in 14. 5. 2010. Te so bile sklenjene na podlagi pisnega dogovora med S. d.o.o. in tožečo stranko z dne 2. 12. 2009, s katerim sta se stranki tega dogovora dogovorili, da se plačilo za opravljena dela izvede na osnovi asignacije (asignacijskih pogodb) tako da investitor S. d.o.o. plača namesto I. d.d. in namesto tožeči stranki direktno drugotoženi stranki, pri čemer se asignacije podpisujejo mesečno na osnovi vsake začasne situacije, v kateri se definira višina in rok plačila, situacijo pa potrdi investitor glavnemu izvajalcu, ta pa izvajalcu - tožeči stranki. Asignacije so bile sklenjene na podlagi štirih začasnih situacij družbe S. d.o.o za zneske navedene v teh začasnih situacijah. Res so bile te asignacije sklenjene v skladu z dogovorom med asignantoma in asignatom kot je ročno pripisan v sporni asignaciji, ki je drugotožena stranka kot asignatar ravno iz razloga tega pripisa ni podpisala, vendar pa to ne pomeni, kot skuša prikazati tožeča stranka, da sporna asignacija učinkuje in da so vse te asignacije samo realizacija sporne asignacije, temveč nasprotno, da je tudi same stranke sporne asignacije niso štele kot veljavno sklenjene, temveč so se dogovorile, da sklenejo posamične asignacije v višini zneskov potrjenih mesečnih (začasnih) situacij družbe S. d.o.o., v katerih je bila določena višina in rok plačila tožeči stranki, kar vse je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

15. Sklepanje sodišča prve stopnje, da kasnejše ravnanje strank, ki so vse podpisale kasnejše štiri asignacije, ki so bile tudi izvršene na podlagi potrjenih začasnih situacij družbe S. d.o.o., ki so predvidevale plačilo tožeči stranki kaže na to, da se je dogovor strank glede dogovora o asignaciji, vsebovanega v Pogodbi o kratkoročnem kreditu spremenil in da so se stranke dogovorile, da se bodo asignacije sklepale sproti za posamezne zneske potrjenih začasnih situacij, ki so predvidevale plačilo tožeči stranki, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, saj po navedbah drugotožene stranke, ki jih tožeča stranka ni prerekala, asignacija v Pogodbi o kratkoročnem kreditu ni bila dogovorjena kot način plačila obveznosti tožeče stranke iz kredita, temveč zgolj v zavarovanje odplačila kredita. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje v smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tem zaključkom sodišča prve stopnje je zato brez pomena.

16. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ni bilo podlage za podpis asignacij na podlagi drugih začasnih situacij, razen začasnih situacij, ki so bile podlaga za sklepanje omenjenih štirih asignacij, ki so bile v celoti realizirane, ker so le te štiri situacije predvidele plačilo denarnega zneska tožeči stranki po asignacijah, medtem ko je v preostalih situacijah pri postavki “asignacija G. d.o.o.” navedeno “0,00 EUR” oziroma da je bilo plačilo opravljeno z dobavo materiala, kakor je to trdila prvotožena stranka, tožeča stranka pa v postopku na prvi stopnji tega ni z ničemer prerekala. Tožeča stranka zato v zvezi s tem zaključkom sodišča prve stopnje neutemeljeno navaja, da toženi stranki nista z ničemer dokazali, da bi bila navedena dobava materiala dejansko izvedena in da takšne dobave, ki bi pokrila vtoževano vrednost nikoli ni bilo. Slednje predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337/I ZPP), saj tožeča stranka tega v postopku na prvi stopnji ni navajala. Po tožeči stranki neprerekanih dejstev, ki štejejo za priznana pa toženi stranki ni bilo treba dokazovati (člen 214/I in II ZPP) in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in vključilo v podlago sodbe.

17. Tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo situacijo št. ... za junij 2010, iz katere da je razvidno, da so terjatve tožeče stranke po posameznih mesecih obstojale, kar naj bi bilo v nasprotju z zapisom investitorja S. d.o.o., da tožeča stranka naj ne bi imela več terjatev iz tega naslova. Sodišče prve stopnje situacije št. ... ni spregledalo, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (v tretjem odstavku na 12. strani) obrazložilo, da je glavni izvajalec I. d.d., kot navaja tožeča stranka, res potrdil skupni znesek po tožeči stranki opravljenih del na D. (situacija št. ... z dne 24. 6. 2010), vendar to, da še ne pomeni, da so za celotni ta znesek izpolnjeni tudi pogoji za plačilo po asignaciji za znesek 400.000,0 EUR (ki je bila predvidena kot zavarovanje plačila - vračila kredita v kreditni pogodbi), ki po oceni sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni, s čemer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 18. Upoštevaje zgoraj navedeno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka odklonila podpis sporne asignacijo za 400.000,00 EUR, ker ni soglašala s pripisom v asignaciji “ki se nakazuje v višini potrjenih mesečnih situacij s strani nadzora investitorja”, ki pritožbeno ni izpodbijana, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni utemeljen niti podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine drugotožene stranke kot asignatarja tožeči stranki kot asignantu zaradi odklonitve podpisa sporne asignacije. Z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in pravilnosti te odločitve tožeča stranka ne more izpodbiti z v pritožbi ponovljenimi trditvami, da je bil podpis sporne asignacije pogoj po kreditni pogodbi in da je asignacijo za znesek 400.000,00 EUR pripravila sama drugotožena stranka ter da je izpolnitev plačil v skupnem znesku 152.882,73 EUR na isti način dejansko akceptirala, razlike v vtoževanem znesku pa ne brez utemeljenega razloga.

19. Pritožbo je bilo tako v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

20. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženi stranki pa zaradi tega, ker stroški niso bili potrebni, saj njun odgovor ni pripomogel k odločitvi (člen 155/I ZPP).