Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.

Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.

Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki prisojeni stroški postopka zvišajo na znesek 578,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za določene mesece od septembra 2019 do novembra 2021, in sicer v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 543,89 EUR stroškov postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se zaradi vseh vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je celoten sklop terenskih vaj in usposabljanj izključilo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: direktiva). Odločilo je v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018 in sodbo Sodišča EU v zadevi C‑742/19. Ker ni razlikovalo med nalogami, v zvezi s katerimi je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v sklopu terenskih vaj in usposabljanj, je odstopilo od sodne prakse. Vsa usposabljanja, ki se jih je udeležil tožnik, niso posnemala pogojev vojaške operacije v pravem pomenu besede. Predstavljala so del tožnikovih rednih delovnih nalog, ki so se periodično izvajala na vsakih pet let. Izjemo od uporabe direktive, ki se nanaša zgolj na začetno usposabljanje pripadnika oboroženih sil, je treba tolmačiti ozko. Tožnik je dokazal, da je bilo usposabljanje vnaprej načrtovano in se ni izvajalo v izrednih razmerah. Izjeme se nanašajo zgolj na elitne enote ali vojaške osebe, ki jih je težko nadomestiti zaradi njihove visoke strokovne funkcije ali pooblastil za dostop do visokih stopenj tajnosti. Toženka takšnih lastnosti tožniku ni pripisovala. Kadrovsko pomanjkanje je organizacijska omejitev delodajalca, ki ne more pretehtati nad varovanjem zdravja in varnosti delavcev. Tudi če bi bila podana izjema od uporabe direktive, je tožnik upravičen do plačila v višini 100 % urne postavke za čas pripravljenosti. Čeprav direktiva ne ureja višine plačila, je potrebno ZDR‑1, ki njene določbe povzema, razlagati skladno s sodno prakso, ki delovni čas interpretira široko. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-165/19 zavzelo stališče, da se pripravljenost na določenem kraju šteje v delovni čas, pri čemer je bistveno, da mora biti delavec na določenem kraju in na razpolago delodajalcu. Ker sodišče prve stopnje tožniku v nasprotju s pravico do proste izbire odvetnika ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca, je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožnik je izbral odvetnika, ki je izkušen v zastopanju v istovrstnih sporih. Toženki so neutemeljeno priznani stroški pooblaščenke za prihod na obravnavo s H.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sodišče je napačno presodilo, da dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključujeta uporabe direktive. Breme dokazovanja obstoja izjem od uporabe direktive je nedopustno prevalilo na toženko, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Skladno z razlogi sodbe C-742/19 lahko države članice izvzamejo celotne kategorije vojaških veljavnosti iz področja uporabe direktive. Pri tem ni treba dokazovati vloge vsakega posameznega pripadnika oboroženih sil pri izvedbi teh dejavnosti. Sodišče je napačno ugotovilo, da 97.e člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/2004 in naslednji) ne razlikuje razlogov za odrejanje pripravljenosti. Ker tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražarja, je stražo napačno štelo kot njegovo običajno nalogo. Pri presoji ni upoštevalo poslanstva Slovenske vojske, niti posebnega pomena straže zaradi možnosti izrednih dogodkov in nastanka nepopravljivih posledic. Namesto primernosti je napačno presojalo možnost rotacij stražarjev, navedbe toženke v zvezi s tem pa je zavrnilo brez obrazložitve, zgolj s sklicevanjem na sodbo VIII Ips 196/2018. Ta judikat ne predstavlja ustaljene sodne prakse in ne bi smel neposredno učinkovati na odločitev v tej zadevi. Napačno in selektivno je presojalo pisno izjavo A. A., ki je skladno z vojaško doktrino, ob upoštevanju sprememb v sodobnem načinu bojevanja, pojem bitke razširil tudi na postopke varovanja. Pri presoji straže v vojašnici na B. v času epidemije Covid‑19 ni ugotavljalo omejitev pri organizaciji dela zaradi preprečevanja širjenja okužb. Delo je od marca 2020 do aprila 2022 potekalo v izrednih okoliščinah, prav tako v tem času zaradi preprečevanja stikov ni bila primerna rotacija zaposlenih, kar utemeljuje izjemo od uporabe direktive. Sodišče je od toženke neutemeljeno zahtevalo opredelitev nerelevantnih podatkov o številu zaposlenih, ki so izpolnjevali pogoje PCT. Glede straže ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede varovanja državne meje ni napravilo resne dokazne ocene o izjemah iz vseh štirih alinej izreka sodbe C‑742/19. Zmotno je ugotovilo, da so imeli pripadniki Slovenske vojske pri varovanju meje zgolj podporno vlogo, saj iz izpovedi prič in listinskih dokazov izhaja, da so s policijo od konca leta 2020 sodelovali v prirejenem položaju. Ni upoštevalo vseh njihovih nalog na meji, ki so bile taktično povezane in vodene skladno z linijo poveljevanja PINK kot vojaška operacija v pravem pomenu besede. Neutemeljeno ni sledilo definiciji vojaške operacije toženke, ki temelji na vojaški stroki in sta jo potrdila C. C. in A. A. Podalo je lastno definicijo vojaške operacije, svoje odločitve pa ni obrazložilo, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da je vojaška operacija pogojena z bojnim delovanjem, je v nasprotju z razlogi sodbe C-742/19 in sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca v tej zadevi. Ni se opredelilo do cilja operacije Odboj, ki terja hitro odzivnost, niti ni pojasnilo, zakaj trajajočega pojava ni mogoče šteti za izreden dogodek. Napačno je odločilo, da je varovanje državne meje mogoče izvajati s sistemom rotacij, pri čemer se ni opredelilo do izjave C. C., ki je pojasnil, da bi rotacije vplivale na kakovost varovanja. Ni se opredelilo do suverene pravice držav članic, da se na grožnje odzovejo z vojaškimi operacijami, niti do navedb o tožnikovem usposabljanju pri varovanju državne meje. Stranki sta se za čas pripravljenosti na podlagi 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji) dogovorili za posebno plačilo v višini 50 % postavke urne plače. Razlogi sodbe C‑742/19 ne nasprotujejo drugačnemu plačilu obdobja dejanskega dela od obdobja pripravljenosti na delo, četudi se ta všteva v delovni čas. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu stroškovne odločitve.

7. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak specialist strežač voznik. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru straže, varovanja meje in vojaških vaj ter usposabljanj je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje meje, v delu, ki se nanaša na vojaške vaje ter usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo.

K pritožbi tožnika

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za enotno pojmovanje vseh dejavnosti v zvezi s katerimi je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, češ da je za ves ta čas prejel plačilo dodatka po enaki računovodski postavki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje. Drugače kot pri straži in varovanju državne meje posebna narava operativnega urjenja utemeljuje izvzetje te dejavnosti iz področja uporabe direktive, zato tožbenemu zahtevku v tem delu ni mogoče ugoditi.

10. Glede razlikovanja med različnimi nalogami, ki naj bi jih tožnik opravljal v času stalne pripravljenosti v zvezi z operativnim urjenjem, se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbi Pdp 340/2023 in Pdp 400/2023. Citirani zadevi se v nasprotju s tem sporom nanašata na operativno urjenje pripadnikov logistične podpore. Sodišče prve stopnje vlogi tožnika pri izvedbi vojaških vaj v tem sporu utemeljeno ni pripisalo funkcije logistične podpore. Njegova vloga se je nanašala na oskrbo z orožjem, ki jo je kot voznik zagotavljal v okviru enote za ognjeno podporo. Oskrba z orožjem je pogojevala uspešno izvedbo vojaških vaj, poslanstvo enote za ognjeno podporo pa je bilo ključno za delovanje vojske. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da bi tožnik kot voznik strežač enake naloge kot na vojaških vajah opravljal tudi v času vojnega napada ali druge nevarnosti za državo. To pomeni, da s svojim delom ni zgolj podpiral izvedbe vojaških vaj, temveč se je pri tem tudi sam uril. 11. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo obseg tožnikovih nalog v okviru operativnega urjenja. Glede drugih nalog, ki naj bi jih v tem času opravljal, tožnik ni podal trditvene podlage. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje njegove različne zadolžitve, ki jih niti v pritožbi ni konkretiziral, zmotno presojalo kot enovito celoto, je zato neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje ni nedopustno širilo izjeme iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki uporabo direktive izključuje, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Pravilno je ugotovilo, da je operativno urjenje potekalo tako na ravni posameznika, kot tudi na ravni enot, s ciljem usposobitve posameznika, poveljstva in enote za bojevanje. Pri tem se je zasledoval namen izgradnje kolektiva, usvojitve skupnih taktičnih postopkov in krepitve kolektivnega duha. Pravilno je izpostavilo, da se je tožnik, četudi je bil že usposobljen za delo, ki ga je opravljal kot voznik strežač, na vojaških vajah še nadalje uril v odzivnosti, pripravljenosti in utečenosti. Ugotovljena dejstva ustrezajo opredelitvi izjeme po kriteriju operativnega urjenja. Pritožbeno zavzemanje, da naj bi se izjema od uporabe direktive po citirani alineji nanašala zgolj na začetno usposabljanje pripadnika oboroženih sil, pa je napačno.

13. Izključitev direktive se nanaša na operativno urjenje, ki omogoča soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pri tem ni bistveno, da je operativno urjenje sicer potekalo v mirnodobnem času, temveč dejstvo, da njegovega cilja ne bi bilo mogoče doseči ob spoštovanju pravil o organizaciji delovnega časa (prim. VIII Ips 15/2024). Izključitev uporabe direktive zato ni pogojena z elementi izrednih razmer niti omejena na urjenje v okviru operacij izrednega upravljanja.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je operativno urjenje kontinuiran proces, ki s prekinitvami ne bi omogočil realne simulacije vojnega stanja. Kljub temu, da so bile vojaške vaje vnaprej načrtovane, so bili pripadniki, ki so se usposabljali, soočeni z nepredvidljivimi vojnimi situacijami, ker niso poznali njihovega scenarija. Na ta način so se tudi že izurjeni pripadniki Slovenske vojske nadalje urili v odzivnosti na takšne situacije. Te presoje ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na vnaprejšnjo organizacijo in periodičnost vojaških vaj.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je bil tožnik pri izvedbi vojaških vaj zamenljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi menjava pripadnikov oboroženih sil tekom operativnega urjenja negativno vplivala na kvaliteto in nivo usposobljenosti vojaških enot, saj bi bila onemogočena izgradnja kohezivnosti enote in skupnih taktičnih postopkov. Pravilno je presodilo, da bi bila brez njegove stalne pripravljenosti onemogočena dobra izvedba operativnega urjenja. Pritožbeno zatrjevanje prednosti varstva zdravja in varnosti delavcev pred kadrovskimi omejitvami toženke so neutemeljene, saj se sodišče prve stopnje pri presoji obravnavane vojaške dejavnosti na kadrovsko podhranjenost ni sklicevalo.

16. Pripadnost elitni enoti ali težka nadomestljivost vojaške osebe z visoko strokovno funkcijo ali pooblastili za dostop do visokih stopenj tajnosti, se nanaša na presojo izjeme po drugi alineji prve točke izreka sodbe C‑742/19 (prim. VIII Ips 16/2024). Te izjeme sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ker je pravilno ugotovilo obstoj alternativno določene izjeme iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19. Pritožbena navedba, da toženka tožniku ni pripisovala teh lastnosti, zaradi katerih bi bil pri izvedbi operativnih urjenj nenadomestljiv, je zato neutemeljena.

17. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se zavzema, da se ta čas šteje v delovni čas s plačilom v višini 100 % urne postavke, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe direktive, zato se čas pripravljenosti v zvezi z operativnim usposabljanjem skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas, tožniku pa pripada le dodatek za pripravljenost v višini 50 % urne postavke (46. člen KPJS). Pritožbeno sklicevanje na sklep U‑I‑165/19‑11 ne vpliva na drugačno presojo tega spora, saj je tudi v citiranem sklepu Ustavno sodišče RS obrazložilo, da direktiva nima neposrednih učinkov, če obstajajo derogacije, izjeme ali rezervacije od njene uporabe.

18. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je breme potnih stroškov odvetnika, ki si ga je tožnik izbral izven območja razpravljajočega sodišča, dolžna nositi toženka. Tožnik v stroškovniku ni pojasnil utemeljenih razlogov za izbiro odvetnika izven območja razpravljajočega sodišča, zato njegovih potnih stroškov sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za potreben strošek postopka (155. člen ZPP). Nasprotno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno.

19. Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR. Upoštevaje ostale stroške, ki so bili toženki priznani v prvostopenjski sodbi (1.690 točk, materialni stroški, stroški priče), je ta upravičena do povračila 1.034,74 EUR, glede na 35,2 % uspeh pa do povračila 364,23 EUR. Po medsebojnem pobotu s priznanimi stroški tožnika mu je toženka dolžna povrniti 578,00 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato III. točko prvostopenjskega izreka spremenilo tako, da je tožniku prisodilo navedeni znesek (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe direktive. Toženka, ki je zatrjevala, da sta straža in varovanje državne meje izključeni iz področja uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Pritožbeni očitek o nedopustni prevalitvi dokaznega bremena na toženko je zato neutemeljen, v zvezi s tem zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

21. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni napravilo resne dokazne ocene o njenih trditvah, izpodbijani del sodbe pa naj bi bil brez razlogov o odločilnih dejstvih. Navedbe toženke je sodišče prve stopnje preizkusilo skladno z 8. členom ZPP, svojo odločitev pa utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

22. Obstoj izjem je sodišče prve stopnje presojalo skladno z razlogi sodbe C-742/19, ki ne utemeljujejo pritožbenega stališča, da je državam članicam omogočeno izvzetje celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe direktive. Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.

23. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

24. Z navedbo, da 97.e člen ZObr razlikuje razloge za odrejanje pripravljenosti, pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje. To je kot pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, utemeljeno neposredno uporabilo direktivo. Vertikalni neposredni učinek direktive izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi. Pravilno je presojalo tožnikovo upravičenost do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, ne glede na na njegovo formacijsko dolžnost. Pavšalne pritožbene navedbe o posebnem poslanstvu in suverenosti Slovenske vojske na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

26. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila straža na vseh treh objektih, ki jih je varoval tožnik, organizirana v mirnem času in ne kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pri tem je pravilno izpostavilo, da toženka ni navedla, kakšne konkretne nevarnosti naj bi tem objektom grozile. Pritožbeno vztrajanje, da brez odrejene pripravljenosti objektov ne bi bilo mogoče zavarovati v primeru izrednih dogodkov, zato ni utemeljeno. Tudi epidemije Covid‑19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme od uporabe direktive. Straža se je v vojašnici na B. izvajala kot redna služba. Čeprav je bil sistem njenega varovanja v obdobju od marca 2020 do aprila 2022 drugačen kot sicer, straženja tega objekta ni mogoče šteti kot odziv na izredno situacijo.

27. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila straža na objektih v D. in E. sprva organizirana v večdnevnih rotacijah s stalno pripravljenostjo, od konca leta 2022 dalje pa po sistemu 12-urne rotacije. Straža vojašnice na B. je redoma potekala po sistemu 12-urne rotacije, razen v obdobju epidemije Covid‑19 (od marca 2020 do aprila 2022), ko je bila organizirana po sistemu večdnevne rotacije. Glede na dejansko izvedbo delovnega procesa z rotacijo zaposlenih je sodišče utemeljeno štelo, da je stražo mogoče organizirati skladno s pravili direktive. O tem se je prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, F. F. ter G. G.. Navedbe toženke o možnosti nastanka nepopravljivih posledic zaradi rotacije zaposlenih je utemeljeno štelo kot nedokazane. V 20. točki obrazložitve je pravilno pojasnilo, da boljša učinkovitost varovanja objektov s stalno pripravljenostjo pripadnikov oboroženih sil ne pomeni, da cilja straže ne bi bilo mogoče doseči z rotacijo zaposlenih. Ta cilj je po sistemu rotacije mogoče doseči tudi na bolj oddaljenih objektih, pri čemer kadrovski napori takšne organizacije dela bremenijo toženko. Iz obrazložitve sodbe izhaja temeljita dokazna ocena izpovedi prič in listinskih dokazov, kot tudi dejanski in pravni razlogi za presojo, da v zvezi s stražo ni podana izjema iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vse navedbe toženke zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo VIII Ips 196/2018, je zato neutemeljen.

28. Pravilna je prvostopenjska presoja, da priporočilo za delo v mehurčku v času ukrepov za obvladovanje epidemije ni predstavljalo utemeljenega razloga za organizacijo straže s stalno pripravljenostjo pripadnikov Slovenske vojske. Takšnemu priporočilu bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka lahko zadostila z 12‑urno rotacijo znotraj iste skupine zaposlenih. Pritožba vztraja, da rotacije niso bile primerne in se sklicuje na splošno znana dejstva, da niso bili vsi cepljeni, da je bilo tedaj veliko bolnih …, vendar pa s takšnimi, pavšalnimi pritožbenimi trditvami toženka ne more dokazati, da res ni mogla organizirati delovnega procesa z 12-urnimi rotacijami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bilo priporočilu za delo v mehurčku mogoče zadostiti tudi tako, da bi toženka na delo pošiljala le pripadnike, ki so izpolnjevali pogoj PCT. Kot je pravilno obrazložilo, pa toženka ni konkretno navajala, koliko je bilo teh pripadnikov. Pritožba navaja, da bi bili ti podatki nepomembni, kar pa ne drži, saj bi služili dokazovanju toženkine trditve o nujnosti stalne pripravljenosti.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da straža kot vojaška dejavnost z namenom zagotovitve varnosti strateško pomembnih objektov ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Glede na ugotovljena dejstva je pravilno sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe VIII Ips 196/2018, da straža spada v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času. S sklicevanjem na pisno izjavo A. A. se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi se straža štela za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Pri dokazni oceni te pisne izjave je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo ožji pomen vojaške operacije, ki je za razliko od vsesplošnih okoliščin zagotavljanja nacionalne varnosti bistven za odločitev v tej zadevi.

30. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je bil namen SV podpora policije, je nenazadnje potrdil tudi C. C. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV. Organizacijske posebnosti kot npr. linija poveljevanja PINK ne predrugači vsebine nalog Slovenske vojske. Takšno delo ne predstavlja posebnega ali izrednega vojaškega delovanja, še manj vojaškega bojnega delovanja (prim. VIII Ips 11/2024). Pavšalne trditve toženke o dodatnem obsegu in drugačni vrsti nalog na meji po uvedbi operacije Odboj pa je sodišče utemeljeno štelo kot nedokazane.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je varovanje meje v letu 2019 formaliziralo v operacijo Odboj, ne da bi se pri tem vsebinsko spremenile naloge pripadnikov Slovenske vojske, ki so jih izvajali že od leta 2015. Glede na večletno kontinuirano izvedbo, vnaprejšnjo načrtovanost in usklajenost z organi policije, dejavnosti varovanja državne meje utemeljeno ni štelo kot odziv na izredne razmere. Glede potreb po hitri odzivnosti pripadnikov Slovenske vojske na meji, je pravilno ugotovilo, da v času stalne pripravljenosti tožnik ni bil nikoli aktiviran na meji, stanje razmer v vtoževanem obdobju pa ni zahtevalo takojšnjega posredovanja. Svoje odločitve ni utemeljilo zgolj s trajanjem operacije Odboj, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč predvsem s predvidljivostjo njenega poteka.

32. Pritožba neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede. Razlago tega pojma je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 36. in 37. točki obrazložitve sodbe, pri čemer je pravilno izhajalo iz razlogov sodbe C-742/19 in ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi odločilnimi razlogi, ki so zadostno pojasnjeni, zato kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V zvezi z navedbami toženke glede obstoja izjeme po kriteriju vojaške operacije v pravem pomenu besede je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo izvedene dokaze. Pisna izjava C. C. in Direktiva št. 13-11 v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem ne potrjujeta elementov vojaške operacije, temveč zgolj organizacijsko spremembo dela na meji od leta 2015 dalje. Elementov vojaške operacije v smislu obravnavane izjeme od uporabe direktive sodišče prve stopnje pravilno ni razbralo niti iz pisne izjave A. A. Pritožbeno sklicevanje na suverenost držav članic pri izvedbi vojaških operacij ne more vplivati na drugačno odločitev.

33. Na podlagi pisne izjave C. C. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil razlog za stalno pripravljenost pripadnikov Slovenske vojske na meji v zagotavljanju odzivnosti in neprekinjenosti mejnega nadzora, ne pa usposabljanje ali urjenje. Glede na to je pravilno izključilo tudi obstoj teh dveh izjem od uporabe direktive.

34. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, med drugim tudi pisne izjave C. C., pravilno ugotovilo, da se je do leta 2019 varovanje meje izvajalo s sistemom rotacije. Glede na to ugotovitev je utemeljeno štelo, da bi bilo mogoče varovanje državne meje tudi v vtoževanem obdobju povsem učinkovito organizirati brez odrejene stalne pripravljenosti. Pritožbene navedbe o negativnem vplivu rotacij na učinkovitost varovanja meje so zato neutemeljene.

35. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe C‑742/19 glede možnosti različnega plačila obdobja razpoložljivosti za delo in obdobja dejanskega opravljanja dela. Napačno se zavzema za razlago, da sta se stranki za delo v stalni pripravljenosti dogovorili za plačilo v višini 50 % zneska urne postavke osnovne plače na podlagi 46. člena KPJS. Ta določba se namreč sklicuje na posebne predpise na področju obrambe, zato jo je treba razlagati v povezavi s 97.e členom ZObr. Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe direktive pri pripravljenosti tožnika v času straže in varovanja državne meje, je sodišče prve stopnje njene določbe utemeljeno neposredno uporabilo in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu. Tožnik je zato upravičen do plačila, določenega v njegovi pogodbi o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačila osnovne plače oziroma razlike med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. 36. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno, ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37. Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka zato, ker z njo ni uspela, tožnik pa zato, ker je uspel le s sorazmerno majhnim delom stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stranki krijeta sami tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti vlogi nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča in zato nista za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).