Jedro

S tem, ko tožnika zatrjujeta, da se ne bi strinjala s potekom meje, kot jo je na mejni obravnavi pokazal geodet, če ne bi bila zaradi njegovih izjav prepričana, da bo prišlo tudi do zamenjave zemljišča, očitno zatrjujeta napako svoje volje. Po določbi tretjega odstavka 36. člena ZEN pa je to okoliščina, ki je ne moreta uveljavljati v upravnem sporu, temveč le v pravdnem postopku.

Način uveljavljanja pravic drugih strank v sicer zakonito vodenem postopku ne more biti razlog, ki bi ga lahko tožnik uspešno uveljavljal v urpavnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v katastrski občini ... kot urejene evidentira več mej med tam navedenimi parcelami, med drugim tudi posamezne meje parcel št. 3235, 3236, 3376 in 3377, v solasti tožečih strank. Organ ugotavlja, da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat, da je bila lastnikom parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi in da so tam navedene stranke (med njimi tudi tožnika; op. sodišča) podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da sta se tožnika po podatkih zapisnika udeležila mejne obravnave dne 11. 8. 2017 ter da sta se po tem, ko sta bila seznanjena s potekom predlaganih meja, s temi mejami strinjala, kar sta potrdila s svojima podpisoma. Zapisnik je bil strankam prebran in nanj ni bilo pripomb. S predlagano mejo se je v skladu z zakonom naknadno strinjala tudi stranka, ki na mejni obravnavi ni imela zastopnika, namreč A.. To pomeni, da je bila mejna obravnava opravljena v skladu z zakonom, pravilen in v skladu z zakonom pa je tudi elaborat, zato navedb tožnikov v zvezi s potekom meje ni več mogoče upoštevati.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da ogled meje ni bil opravljen le na mejni obravnavi dne 11. 8. 2017, temveč so se stranke skupaj z geometrom na terenu sestale večkrat in ugotovile, da na mejnih linijah ni mejnikov in da so njihove predstave o poteku meje različne. Tožnika nato podrobno opisujeta stanje na terenu oziroma stanje mej pred ureditvijo, za katero menita, da ne dopušča take uporabe materialnega prava, kot je to storila toženka. Posebej opozarjata na eno od mej, ki "je bila v naravi že prestavljena, ta sprememba pa nikoli ni bila izvedena v zemljiškem katastru". Navedba, da so vse stranke podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, "ne vzdrži", saj je geometer tožnikoma na obravnavi povedal, da bo na podlagi izmer opravljena menjava zemljišč med javnim dobrom in tistim delom njune parcele, na katerem dejansko obstaja vozna pot. Ob tem jima ni bilo pojasnjeno, da za tak pravni posel geodetska odmera ne zadostuje, tožnika pa sta kot prava neuki stranki geodetu verjela ter brez predstave o posledicah podpisala zapisnik. Če bi vedela, da z izdajo izpodbijane odločbe ne bo prišlo do menjave zemljišč, zapisnika ne bi podpisala. Šele po prejemu odločbe in posvetovanju sta dojela, da do menjave ni prišlo in da "sta nasedla razlagi, ki ne ustreza cilju, ki jima je bil predstavljen". Menita, da je njun podpis na zapisniku že iz tega razloga ničen, zato je "nična in nezakonita" tudi odločba, ki temelji na njunih podpisih.

4. Poleg tega na mejni obravnavi ni bilo predstavnika parcele št. 3803 k.o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisano kot javno dobro. Iz zemljiške knjige ne izhaja, da je A. lastnik oziroma upravljavec tega zemljišča, kar pomeni, da v obravnavanem postopku nima statusa stranke. Prvostopenjski organ bi moral najprej ugotoviti, kdo je upravljavec tega javnega dobra in ga pozvati k udeležbi v postopku. Zapisnik ne odraža dejanskega stanja opravljenih opravil, predvsem pa predstavnik A. ni imel nobene predstave o razmerah na terenu. Razmere na terenu so po melioraciji povsem drugačne, po zemljišču tožnikov pa se zdaj odvija ves dostop do zemljišč udeležencev tega postopka. V postopku je sodelovala stranka, ki to ne bi smela biti, zato je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti, saj "ne ustreza niti dejanskemu stanju v naravi, ne izpolnjuje vseh procesnih pogojev ter je za oba tožnika, kot za ostale udeležence škodljiva". Poleg tega je "pravno in formalno neizvršljiva, kar pomeni nezakonita". Iz navedenih razlogov tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Lastnik ene od sosednjih parcel in predlagatelj obravnavanega postopka B.B. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnikoma na mejni obravnavi niso bile kratene nobene pravice, da bi predstavnik A. na tej obravnavi lahko zastopal izključno A., ki bi bila tudi edina upravičena iz morebitnih razlogov s tem v zvezi izpodbijati odločbo. Poudarja tudi, da kategorije ničnosti in zmote določa OZ, tožnika pa bosta težko dokazala, da ju je geodet naklepno prevaral oziroma zapeljal v zmoto, saj sta pravno oziroma opravilno sposobni osebi. Sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne, toženo stranko pa "zaveže na plačilo stroškov postopka".

6. A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge drugostopenjske odločbe, iz katerih izhaja, da je bila mejna obravnava opravljena v skladu z zakonom in še posebej opozarja, da napak volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu, temveč le v pravdnem postopku. Sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V nadaljnji vlogi tožnika v bistvenem ponavljata tožbene navedbe in podrobneje opisujeta dogajanje na mejni obravnavi ter stanje na terenu.

8. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po tretjem odstavku 36. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku. Po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) med napake volje spada tudi bistvena zmota (46. člen OZ), ki se med drugim nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Med napake volje sodi tudi prevara (49. člen OZ), ki pomeni povzročitev zmote z namenom, da bi se jo napeljalo k sklenitvi pogodbe, prevaro pa lahko stori tudi kdo tretji.

11. S tem, ko tožnika zatrjujeta, da se ne bi strinjala s potekom meje, kot jo je na mejni obravnavi pokazal geodet, če ne bi bila zaradi njegovih izjav prepričana, da bo prišlo tudi do zamenjave zemljišča, torej očitno zatrjujeta napako svoje volje v smislu določb OZ. Po prej navedeni določbi tretjega odstavka 36. člena ZEN je to okoliščina, ki je ne moreta uveljavljati v upravnem sporu, temveč le v pravdnem postopku.

12. Pri tem tožnika ne zatrjujeta, da zapisnika mejne obravnave nista podpisala, niti tega, da se s pokazano mejo na mejni obravnavi nista strinjala oziroma da je vsebina zapisnika v tem pogledu kakorkoli napačna, in tudi ne tega, da zapisnik ne bi bil sestavljen v skladu z zakonom. Sodišče se zato v tem pogledu strinja s toženko, da ni imela nobenega razloga, da zapisnika mejne obravnave oziroma na njegovi podlagi pripravljenega mejnega elaborata ne bi štela za pravilnega oziroma zakonitega, tožnika pa bosta morala – kot že rečeno – morebitne napake volje uveljavljati v pravdnem postopku.

13. Po prvem odstavku drugega člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. To smiselno pomeni, da lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le svoje pravice oziroma pravne koristi, ne pa tudi pravic oziroma pravnih koristi tretjega. Prav to pa sta tožnika storila s tem, ko uveljavljata, da bi na mejni obravnavi moral sodelovati tudi zastopnik A., ker „iz svojega kabineta“ ni mogel ugotoviti, kakšno je stanje na terenu.

14. S tako navedbo tožnika smiselno tudi glede A. uveljavljata napako volje, namreč zmoto, predvsem pa v ničemer ne obrazložita, kako je odsotnost zastopnika A. vplivala na njune pravice oziroma pravne koristi. Zgolj z opisovanjem situacije na terenu oziroma dejanskega dogajanja v zvezi z rabo zemljišč tega ne moreta storiti, saj ostaja povsem nejasno, kako bi navzočnost zastopnika A. sploh lahko vplivala na njune pravice. Povedano drugače: način uveljavljanja pravic drugih strank v sicer zakonito vodenem postopku ne more biti razlog, ki bi ga lahko tožnik uspešno uveljavljal v upravnem sporu.

15. Tožnika v tem pogledu sicer navajata še, da naj A. sploh ne bi imela položaja stranke v postopku, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot lastnica oziroma upravljavka javnega dobra na eni od parcel, ki so bile predmet urejanja meje, vendar ta navedba ostaja na ravni gole trditve. Tožnika namreč sama navajata, da predmetno javno dobro v naravi pomeni pot, upravljavec občinskih cest (kamor po petindvajseti točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah spada tudi javna pot), pa je že po zakonu občina (95. člen Zakona o cestah). Kakršnihkoli okoliščin, ki bi kazale, da ne gre za javno pot v upravljanju občine oziroma drugih navedb, ki bi sodišču dajale podlago za vsebinsko obravnavo njunih trditev, tožnika ne navajata.

16. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je po določbi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, tožnica ne uveljavlja nobenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev v tem upravnem sporu. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ta del izreka se nanaša tudi na zahtevo prizadetih strank za povračilo stroškov upravnega spora. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni. Glede na navedbe prizadetih strank v odgovoru na tožbo, ki se bistveno ne razlikujejo od razlogovanja toženke v upravnem postopku, in razloge za odločitev, ki se naslanjajo na jasne in nedvoumne zakonske določbe, ta odgovora namreč po presoji sodišča nista bila potrebna.