Jedro

Pri določitvi višine izplačila dednega deleža se upošteva tudi gospodarska moč zaščitene kmetije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. D 40/2016z dne 27. 7. 2020 je sodišče prve stopnje ugotovilo: ″ I. UGOTOVILO: 1. V zapuščino po zapustnici spada:- nepremičnine ID znak: parcela ... 1250/3, ... 1252, ... 1253/2, ... *330, ... *48, ... *50, ... 635, ... 636/1, ... 636/2, ... 636/3, ... 636/4, ... 638, ... 640/1, ... 640/2, ... 641/1, ... 1872, kar je zaščitena kmetija na podlagi Odločbe UE Ž. št. 32100-312/00-0551 z dne 14. 1.2002, - terjatev Občine V. v višini 30.669,83 EUR iz naslova doplačila storitev institucionalnega varstva na podlagi odločbe CSD ... št. 1233-50/2012-255/2 z dne 12. 11.2 013, - terjatev D. d.d., v znesku 315,09 EUR, - neizplačane pokojninske dajatve pri ZP1Z Slovenije v znesku 295,83 EUR po obvestilu ZPIZ z dne 30. 3. 2017. 2. Zapustnica je bila razvezana in je imela 5 otrok: - D. K., - F. B., - M. S.,- J. H., ki je umrl pred zapustnico, otrok ni imel, - M. H., ki je umrl pred zapustnico in je imel 2 otroka, zapustničina vnuka: J. O. in M. O. Zapustnica oporoke ni napravila. 3. Zapustničin vnuk J. O. se je s pisno dedno izjavo odpovedal dedovanju po zapustnici. 4. Zapustničine hčere D. K., F. B. in M. S. ter zapustničin vnuk M. O. so se priglasili k dedovanju po zapustnici.

II. RAZGLASILO: 1. za dedinjo na podlagi zakona in prevzemnico zaščitene kmetije po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG): zapustničino hčer: D. K., EMŠO: ..., stan. ...; 2. za nujne dediče po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG): - zapustničino hčer: M. S., EMŠO: ..., stan. ..., do 1/8 zapuščine, - zapustničino hčer: F. B., EMŠO:..., stan. ... do 1/8 zapuščine, - zapustničinega vnuka: M. O., EMŠO: ..., stan. ..., do 1/8 zapuščine.

III. 1. Vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti (čl. 28/11 ZD) je: 190.975 EUR (190.974,69 EUR), od tega vrednost nepremičnin, ki so predmet dedovanja, to je zapustničine zaščitene kmetije z oznakami kot v izreku pod 1/1 tega Sklepa o dedovanju: 190.678,86 EUR in še pripadajoče izplačilo pri ZPIZ: 295,83 EUR. 2. Od ugotovljene vrednosti pod tč. 1, se odbijejo (priznane in nesporne) terjatve in stroški: - terjatev Občine V. v znesku 20.446,55 EUR, - terjatev D. d.d., v znesku 315,09 EUR, in - stroški za pogreb in ureditev spomenika: 5.000,00 EUR, - stroški za cenitev zapuščine: 1.983,00 EUR, skupaj tako: 27.744,00 EUR. 3. Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, znaša: 163.230,00 EUR, od katerega zneska je D. K. (najprej) dolžna plačati (vrniti) sodedinji F. B. njen strošek za postavljene izvedence (cenilce), to je znesek 600,00 EUR, in se nujni delež tako izračuna od zneska 162.630,00 EUR. 4. Prevzemnica - dedinja zaščitne kmetije, D. K., mora plačati zakonitim - nujnim sodedičem: M. S., F. B. in M. O., denarno vrednost njihovih dednih deležev v smislu določila čl. 14 ZDKG, vsakemu po 20.328,75 EUR, v posameznih delnih zneskih in rokih plačila kot sledi: - 10.328,75 EUR najkasneje do konca leta 2020, - nadaljnjih 5.000,00 EUR najkasneje do konca leta 2021 in - nadaljnjih 5.000,00EUR najkasneje do konca leta 2022, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. 1. Občina V. je v zapuščino priglasila terjatev v višini 30.669,83 EUR, iz naslova doplačila storitev institucionalnega varstva za zapustnico na podlagi odločbe CSD ... št. 1233-50/2012-255/2 z dne 12. 11.2013. Upoštevaje 128. člen Zakona o dedovanju (ZD) in zakonske omejitve po 54.a členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) se dedovanje premoženja zapustnice omeji do 2/3 prejete pomoči, torej do višine 20.446,55 EUR in se do višine tega zneska vknjiži pri zapustničinih nepremičninah zakonita zastavna pravica v korist Občine V. z datumom zapadlosti 3 mesece od pravnomočnosti tega Sklepa o dedovanju. V presežku, za plačilo višjega zneska terjatve in predloga za višji znesek omejitve dedovanja, do zneska 30.669,83 EUR, se Občina V. napoti na pravdo. 2. V zapuščino je priglasil terjatev D. d.d., v znesku 315,09 EUR. To terjatev so dediči priznali. 3. Terjatev je priglasila zapustničina hči - dedinja D. K. - iz naslova stroškov upravljanja zapuščine po Sklepu tuk. sodišča z dne 21. 11. 2016, v skupnem znesku 4.414,00 EUR. Dedinja M. S. je "svoj del" terjatve priznala, dedinja F. B. in dedič M. O. terjatve nista priznala. Zato se D. K. s to terjatvijo napoti na pravdo.

V. Za po pravnomočnosti tega Sklepa o dedovanju sodišče a) odreja: zemljiški knjigi, da pri zapustničinih nepremičninah ID znak: parcela ... 1250/3, ... 1252, ... 1253/2, ... *330, ... *48, ... *50, ... 635, ... 636/1, ... 636/2, ... 636/3, ... 636/4, ... 638, ... 640/1, ... 640/2, ... 641/1, ... 1872, 1. vknjiži zakonito zastavno pravico za terjatev v višini 20.446,55 EUR z datumom zapadlosti 3 mesece od pravnomočnosti tega Sklepa o dedovanju, v korist: Občina V., matična št. ...; 2. vknjiži lastninsko pravico za: D. K., EMŠO: ..., stan. ...; b) naroča: ZPIZ Slovenije, da zapustničine neizplačane pokojninske dajatve pod 1/1 tega Sklepa o dedovanju izplača osebi: D. K., EMŠO: ..., stan. ... .

VI. SKLENILO: Zaradi odmere takse je sodišče ocenilo vrednost zapuščine na 190.678,86 EUR. Kot odbitek zapuščine je šteti pogrebne stroške s stroški postavitve-ureditve nagrobnega spomenika v znesku 5.000,00 EUR in (priznane) terjatvi Občine V. v znesku 20.446,55 in D. d.d. znesku 315,09 EUR, skupaj: 25.762,00 EUR. Vrednost čiste zapuščine znaša 164.917,22 EUR. Taksa po tar. št. 9211, v zvezi s prilogo 2 Zakona o sodnih taksah, znaša 810,00 EUR, in jo plačajo dedinja D. K. v znesku 506,25 EUR ter nujni dediči M. S., F. B. in M. O. vsak v znesku po 101,25 EUR. Takso je treba plačati takrat, ko je zapuščinska obravnava končana (8. tč. 2. odst. 5. čl. ZST-1). Če sodna taksa ni plačana takoj ali v celoti, se taksnemu zavezancu izroči ali pošlje plačilni nalog, naj plača dolžno takso v 15. dneh. Če taksa v tem roku ni plačana, pošlje sodišče plačilni nalog davčnemu uradu, naj takso izterja (35. čl. ZST-1). Takso se lahko poravna v vložišču tukajšnjega sodišča (soba 9/1) ali pa na račun sodišča št.: 01100-8450084805, sklic št. : 00 509-40-2016.″ Zoper takšno odločitev podajata pritožbi dedinji D. K. in F. B. Sodišče prve stopnje je v tem zapuščinskem postopku ugotovilo, da v zapuščino po zapustnici spadajo nepremičnine, ki imajo status zaščitene kmetije po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Gre za višinsko kmetijo, ki obsega okoli 22 ha, od tega je 12 ha obdelovalne zemlje. Sodišče prve stopnje je določilo prevzemnika zapuščine ob uporabi kriterijev iz 7. člena ZDKG. S tem, da bi bila prevzemnica kmetije D. K., sta soglašala tudi dedinja, sestra M. S. in dedič, vnuk prej umrlega zapustničinega sina M. H. – M. O., ne pa F. B., ki se je sama zavzemala za prevzem zapustničine zaščitene kmetije. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tako D. K. kot F. B., ki sta obe dedinji, usposobljeni za opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti ter obe, skupaj z družinskimi člani, s svojim možem in sinom oziroma hčerko izpolnjujeta zakonske pogoje za prevzemnico zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je D. K. bolj primerja za prevzemnico zaščitene kmetije. Sodišče je pri odločitvi o tem, katera od zakonitih dedinj naj bo prevzemnica zaščitene kmetije, upoštevalo večjo sposobnost vsake od teh dveh zapustničinih hčera poplačati, brez prodaje zemljišč in v relativno kratkih rokih terjatev Občine V., ki je za zapustnico doplačevala domsko oskrbo in izplačati nujne dedne deleže sodedičem. Upoštevalo pa je tudi odločno zavzemanje nujnih dedičev, njene sestre M. S. in nečaka M. O., da naj bo prevzemnica kmetije D. K. in ne F. B.. D. K. bi po lastnih navedbah lahko izplačala denarno vrednost nujnih deležev in poplačala terjatev. Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da je bila F. B. s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju že zavezana poskrbeti za zapustnico in za njeno domsko oskrbo, a je bila po sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Celju, ta pogodba razglašena za nično. F. B. ni plačevala vseh računov in je bila zoper zapustnico sprožena izvršba na nepremičnine zaradi neplačila domske oskrbe, katero je bila zavezana plačevati F. B. Dolg se je nato poplačal z dohodkom od prodaje lesa iz mamine kmetije, kot je to izpovedala D. K. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrednost zapuščine na podlagi mnenj izvedencev in je vrednost zapuščine, ki jo predstavlja kmetija ocenilo na 190.678,86 EUR. Sodišče bi sicer lahko upoštevalo še okoliščine po členu 14/III ZDKG, to je gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in morebitno znatno ogroženost gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije, kar pa so strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori samo izvedenec, ki pa ga nobene od dedinji glede teh vprašanj ni predlagala, oziroma sta celo izrecno zahtevali preklic dopolnitve izvedenskih mnenj v tej smeri, to je po že izdaji sklepa sodišča z dne 5. 3. 2020. Nato je sodišče višino denarne vrednosti nujnega deleža določilo od zneska 162.630,00 EUR in je odločilo, da mora prevzemnica zaščitene kmetije D. K. plačati zakonitim – nujnim dedičem M. S., F. B. in M. O., denarno vrednost njihovih dednih deležev v smislu določila člena 14 ZDKG, vsakemu po 20.328,75 EUR v posameznih, delnih zneskih in rokih plačil, kot je to odločeno v točki III./4. izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je dedinja D. K. izjavila, da bo nujni delež od vrednosti zapuščine 120.000,00 EUR lahko poplačala že v nekaj mesecih, glede na sedaj nekoliko višjo ocenjeno vrednost zapuščine, pa je sodišče za poplačilo celotnega zneska nujnih deležev določilo daljši rok dveh let (v treh obrokih).

2. Zoper izdani sklep o dedovanju podaja pritožbo D. K. po pooblaščenki. Pritožbo podaja zoper sklep v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Dedinja D. K. se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in glede na socialne razmere dedinje kot prevzemnice zaščitene kmetije, zmožna in zato dolžna izplačati nujne deleže v višini 20.328,75 EUR, vsakemu od treh nujnih dedičev, zato je primorana vložiti to pritožbo. Ta dedinja je že na naroku dne 12. 2. 2020 izpovedala, da od vrednosti 120.000,00 EUR lahko izplača nujne deleže, ne more pa jih takoj izplačati od vrednosti zapuščine 190.000,00 EUR. D. K. in M. S. sta bili soglasni, da gospodarska zmožnost kmetije ni tolikšna, da bi zmogel prevzemnik kmetije izplačati nujne deleže od vrednosti, kot so jo ugotovili cenilci. Glede na izjave dedinje D. K., razvidne iz zapisnikov iz narokov in glede na dejstvo, da ni bila ugotovljena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, sodišče nikakor ni imelo podlage, da je nujne deleže izračunalo na podlagi pribavljenih cenitev in jih v znesku po 20.238,75 EUR naložilo v plačilo dedinji D. K. Glede na izjavi dedinje D. K. in F. B. bi moralo sodišče uporabiti inštitut zmanjšanja nujnega deleža, kar je sodišče popolnoma prezrlo in ni kot odločilno ugotovilo gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ta je odločilna tudi pri določitvi roka za izplačilo nujnih deležev. Sodišče pa je brez ugotovitve gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije določilo, koliko znaša nujni delež in brez ugotavljanja socialnih razmer dedinje, in v kakšnem roku jih je dedinja dolžna plačati. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da mora dedinja D. K. v treh mesecih plačati še terjatev Občine V. v znesku 20.446,55 EUR. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj ni upoštevalo izjave dedinje D. K., da ni zmožna izplačati nujnih deležev od vrednosti kmetije kot so jo ocenili cenilci. Glede odločitev, v kakšnem roku je prevzemnica kmetije dolžna izplačati nujne deleže, pa je sodišče dejansko stanje nepopolnoma ugotovilo, saj ni ugotovilo gospodarske zmožnosti kmetije in ni ugotovilo socialnih razmer te dedinje. Dedinja je še mnenja, da je gospodarska zmožnost zaščitene kmetije že v samem začetku, zaradi izplačil ogrožena. Sodišče bi zato moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaz z izvedencema kmetijske stroke in gozdarske stroke, ki bosta ugotovila gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Brez ugotavljanja gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije, ni mogoče odločiti ne o znesku nujnih deležev in ne o rokih za izplačila le-teh. Ta dedinja se je sklicevala na zmanjšanje nujnega deleža v smislu drugega dostavka 14. člena ZDKZ, v takem primeru pa brez ugotavljanja gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije ni mogoče odločati o prevzemniku zaščitene kmetije. Ta dedinja še izpostavlja, da je sodišče pri ugotavljanju obsega zapuščine spregledalo tudi njeno, dne 22. 3. 2016 priglašeno terjatev do zapuščine v višini 4.220,53 EUR, prav tako v točki V./2. izpodbijanega sklepa ni sodišče zapisalo deleža D. K., do katerega se vpiše lastninska pravica v zemljiško knjigo. Predlaga, da zapuščinsko sodišče svoj sklep o dedovanju prekliče in ponovno otvori zapuščinsko obravnavo ali pa odstopi pritožbo pritožbenemu sodišču. 3. Zoper izdani sklep o dedovanju podaja pritožbo tudi dedinja F. B. po pooblaščencu. Pritožbo podaja zoper del sklepa, s katerim je sodišče za dedinjo na podlagi zakona in za prevzemnico kmetije po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev razglasilo zapustničino hčer D. K., za nujne dediče pa zapustničino hčer M. S., zapustničino hčer F. B. in zapustničinega vnuka M. O. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. ZPP. Mnenja je, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, saj dediču M. O. ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je sodišče prve stopnje opustilo vročitev vabila dediču M. O. na naroke, ki so potekali dne 22. 10. 2019, 12. 2. 2020 in 9. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer je presojalo katera od zakonitih dedinj naj bo prevzemnica zaščitene kmetije. Sodišče je napačno razglasilo za prevzemnico zapuščine dedinjo D. K., ker je dedinja D. K., na naroku v tej zapuščinski zadevi dne 12. 2. 2020 izjavila, da nujne dedne deleže tem sodedičem od vrednosti 190.000,00 EUR ne bo mogla izplačati, lahko pa izplača nujne deleže od vrednosti 120.000,00 EUR, kar je ocenjena vrednost celotne kmetije po GURS. Na zapuščinski obravnavi dne 12. 2. 2020 pa je tudi F. B. izjavila, da bi lahko izplačala nujne deleže trem sodedičem od 120.000,00 EUR, od 190.000,00 EUR pa tudi ne, ker toliko denarja nima. Dedinja F. B. meni, da je kmetija vredna toliko, kolikor so jo ocenili izvedenci, to je 190.000,00 EUR. Glede na navedeno je F. B. pripravljena prevzeti kmetijo po ocenjeni vrednosti, pri čemer je njeno izjavo potrebno razumeti tako, da bi lahko izplačala dedne deleže, vendar bi ji sodišče moralo dodeliti daljši rok za izplačilo in sicer 10 let, kot to omogoča 15. člen zakona. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je D. K. sposobna poplačati terjatev Občine V. in izplačati nujne deleže sodedičem oziroma bi moralo upoštevati izjavo F. B., da se strinja, da je kmetija vredna 190.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju kdo bo prevzemnik kmetije kot bistveni kriterij vzelo zmožnost poplačila terjatev in izplačila nujnih deležev sodedičem, ne pa kdo je zmožen obdelovati zaščiteno kmetijo. Sodišče namreč ni presojalo, kdo je najbolje usposobljen za opravljanje poklica kmeta ali kaže, da se bo za to najbolje usposobil, v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 7. člena ZDKG. Sodišče je presojalo kdo ima večjo sposobnost poplačati terjatev občini in izplačati nujne deleže. Predvsem pa ni presojalo kdo je najbolj usposobljen za opravljanje poklica kmeta, če bi to storilo bi ugotovilo, da je F. B. vsekakor bolj usposobljena za opravljanje poklica kmeta, saj se je v času, ko je bila D. K. upraviteljica zapuščine izkazalo, da ta ni sposobna gospodariti s predmetno kmetijo in ni najbolj primerna za opravljanje poklica kmeta. D. K. je v času, ko je bila upraviteljica zapuščine, del zapuščine, natančneje travnik oddala v najem, kar jasno kaže na to, da ni sposobna upravljati zapuščine. Sklenjeno najemno razmerje jasno nakazuje, da D. K. tega dela ni sposobna opraviti sama ali s pomočjo družinskih članov. Njej je tudi priznana invalidnost, kar pomeni, da sama ni primerna za opravljanje poklica kmeta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati dejstvo, da se glede zaščitene kmetije prepreči neobdelava in slabo opravljanje kmetijskih gospodarstev in delitev le-teh, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj ni natančno ugotovilo, kdo je najbolj usposobljen za opravljanje poklica kmeta. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se za dedinjo na podlagi zakona kot prevzemnico zaščitene kmetije razglasi zapustničino hčer F. B. 4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki sta nanju odgovorili.

5. Dedinja D. K. se ne strinja s pritožbenimi očitki, da D. K. ni usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe, skupaj z družinskimi člani sposobni prevzeti zaščiteno kmetijo v smislu 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZDKG. Sodišče je tudi sprejelo vizijo vsake od njiju v zvezi z bodočnostjo zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in je pravilno obrazložilo kriterije v točki 10. obrazložitve za to, da je določilo za prevzemnico dedinjo D. K. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sta sodediča M. S. in M. O. nasprotovala temu, da bi bila F. B. prevzemnica kmetije s pojasnilom, da ta dedinja ni poplačala niti prejšnjih njihovih terjatev. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo dejstva, da je bila F. B. s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju že zavezana poskrbeti za zapustnico in za kmetijo in plačevati domsko oskrbo za zapustnico, a je bila pogodba ugotovljena za nično, saj F. B. ni plačevala računov za domsko oskrbo in se je moral dom poplačati s prodajo lesa iz zaščitene kmetije. V času, ko je bila prevzemnica F. B. je bila kmetija zapuščena in zaraščena, bilo je popolnoma zanemarjeno stanje kmetije. Zgolj D. K. je bila tista, ki je preprečila, da v izvršbi kmetija ni bila prodana. F. B. tako sposobnosti za obdelovanje kmetije nima in jo je enkrat že celo zapravila. D. K. je oddala travnike v najem le zato, da so se vzdrževali ter je kot upraviteljica zapuščine poskrbela, da je najemnik prejete subvencije vložil nazaj v kmetijo in je naredil ograjo za divjad in ogradil ostale pašnike in travnike, pri tem pa sta mu pomagala D. K. z možem. D. K. ni nezmožna za delo, mnenja je, da izraženi nameni F. B. niso resni in zato predlaga, da se njena pritožba zavrne.

6. Na pritožbo D. K. je odgovorila dedinja F. B. Mnenja je, da D. K. sama priznava, da ni sposobna za prevzemnico kmetije, nima ustrezne mehanizacije, sama živi na kmetiji, ima sicer nekaj zajcev in kokoši, vendar to še ne pomeni, da je sama ali njena družina sposobna obdelovanja kmetije, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, hkrati je še invalid, skladno z odločbo ZPIZ. Mnenja je, da se tudi kot upraviteljica zapuščine ni izkazala, saj je z upravljanjem naredila samo stroške, kmetijo je dala v najem, saj sama zanjo ni sposobna poskrbeti. Edina, ki je usposobljena za prevzem kmetije je F. B., ki razpolaga z vso potrebno mehanizacijo in že sedaj z družino obdeluje 14 ha kmetijskih površin. Ima živino. Mnenja je, da bo gospodarska zmožnost kmetije zmanjšana že s tem, če bi jo prevzela D. K., ker nima ustrezne mehanizacije in opreme, da bi lahko obdelovala kmetijo, pa tudi ne primerne razpoložljive delovne sile. Zato bi sodišče moralo razglasiti za prevzemnico kmetije dedinjo F. B. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se njo kot dedinjo določi za prevzemnico kmetije.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po zapustnici spadajo nepremičnine, ki imajo status zaščitene kmetije po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Gre za višinsko kmetijo v obsegu okoli 22 ha, od tega je 12 ha obdelovalne zemlje, ostalo so gozdovi in poslopja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je več dedičev istega dednega reda, da pa sta po določilih in kriterijih iz 7. člena ZDKG primerni za prevzemnico kmetije dedinji F. B. in D. K.. Sodišče prve stopnje pa se je po izvedenem dokaznem postopku in tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno odločilo, ko je razglasilo za prevzemnico kmetije dedinjo D. K. Sodišče prve stopnje je kot dodaten kriterij za takšno imenovanje upoštevalo dejstvo, da sta s tem, da bi bila prevzemnica kmetije D. K. soglašala tudi dedinja, sestra M. S. in dedič, vnuk prej umrlega zapustničinega sina M. H., to je M. O., nista pa soglašala, da bi postala prevzemnica F. B. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od dedinj, ki sta želeli prevzeti zaščiteno kmetijo nimata sicer formalne izobrazbe s področja kmetijstva in gozdarstva, delata pa obe že vse življenje na kmetiji, zdaj pa sta na kmetiji, katerih lastnika oziroma nosilca sta njuna sinova. Tako v tej zvezi niso utemeljene pritožbene navedbe dedinje F. B., da je ona bolj primerna za prevzemnico kmetije, ker ima kmetijo v velikosti 14 ha. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da tudi ta dedinja ni lastnica oziroma nosilka kmetijske dejavnosti, saj je to njen sin. Enako velja tudi za dedinjo D. K., ki pa je bila postavljena za skrbnico zapustnice in po sklepu sodišča je bila določena za začasno upraviteljico zaščitene kmetije in je po zaključku sodišča prve stopnje primerno gospodarila s to kmetijo, seveda kot upraviteljica in je tudi poplačala dolgove, katere je napravila F. B. v zvezi z neplačevanjem domske oskrbo za pokojno mater. Ta dedinja je tudi pravilno pojasnila, da je v tem času oddala v najem travnike in pašnike za to, da se le-ti ne bi zarasli, ne pa zaradi tega, da bi sama imela korist od tega, pri tem je treba poudariti, da je v tem obdobju ona bila le upraviteljica zaščitene kmetije, ne pa pravi gospodar na tej kmetiji, da pa je s pomočjo najemnika celo uspela ohranjati pašnike in travnike in jih je tudi uspešno ogradila in zavarovala pred divjadjo. Iz izjav obeh dedinj tako izhaja, da pravzaprav sami kot takšni ne bi v celoti prevzeli delo na zaščiteni kmetiji, temveč bi svojo dejavnosti opravljali preko svojih otrok in tako tudi na tem področju dedinja F. B. ni izkazala večje usposobljenosti oziroma večjega interesa za prevzem zaščitene kmetije. Dedinja D. K. pa je izjavila, da bodo kmetijsko mehanizacijo po prevzemu nabavili, sin ima dejavnost spravila lesa (na zaščiteni kmetiji je okoli 11 ha gozdov), hči pa se ukvarja s turizmom in bo lahko uredila kmečki turizem na tej kmetiji, ki je za to tudi lahko primerna. Kot bistveno pri določitvi dedinje D. K. za prevzem kmetije je sodišče prve stopnje povzelo njeno pripravljenost izplačati tako terjatev iz zapuščine, kakor tudi nujne deleže, sicer v nekoliko nižjem znesku (razlika je skupaj 15.000,00 EUR), vendar pa je izjavila, da ima na razpolago denarna sredstva, s katerimi bi lahko poplačala nujne deleže takoj, ob prevzemu. Ker pa je sodišče prve stopnje določilo vrednost nujnih deležev od vrednosti 164.000,00 EUR in ne od 190.000,00 EUR, kot zmotno navajata v pritožbi obe pritožnici, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je določilo 2-letni rok (v treh obrokih) za poplačilo nujnih deležev. Sodišče je pravilno upoštevalo, da sta tako M. S. in M. O. soglašala in bila na strani D. K., da le-ta prevzame kmetijo, medtem ko sta izrazila, da ne želita, da bi F. B. postala prevzemnica kmetije, ker ni poplačala niti prejšnjih njihovih terjatev in je tudi neprimerno upravljala s kmetijo v času, ko je bila prevzemnica po izročilni pogodbi, ki pa je bila kasneje s sodno poravnavo, sicer na podlagi tožbe, tudi razveljavljena. Sodišče je upoštevalo, da v tem času F. B. ni plačevala vseh računov in je bila zoper zapustnico celo sprožena izvršba na nepremičnine zaradi neplačila domske oskrbe, da se je nato dolg poplačal mimo izvršbe in je s prodajo lesa za to poskrbela D. K. Glede na tako ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo še dodatne kriterije za uporabo osnovnega kriterija iz določbe 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZDKG in je pri tem upoštevalo izjavo dedinje D. K., da je zmožna poplačati terjatev Občine V. in izplačati nujne deleže sodedičem. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o tem, kdo bo prevzemnik kmetije kot bistveni kriterij vzelo zmožnost poplačila terjatve in izplačilo nujnih dednih deležev sodedičem, pri tem pa je tudi upoštevalo zmožnost in izjavo dedinje D. K., da je sposobna obdelovati zaščiteno kmetijo skupaj z družinskimi člani in da bo prišlo do ponovnega zagona te kmetije, katere dejavnost se je že pričela opuščati zaradi dalj časa neizvajane kmetijske dejavnosti, deloma tudi zaradi neprimernega upravljanja s kmetijo dedinje F. B., kot je vse to ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Po sedanji sodni praksi pa tudi določene zdravstvene težave dediča ter oddaljenost njegovega bivališča nimajo nobenega pomena za določitev prevzemnika kmetija1. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno upoštevalo namen, ki ga zasleduje ZDKG in sicer, da je D. K. sposobna in ima zmožnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne, zaščitene kmetije. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona2. Pritožba dedinje F. B. tako v tej zvezi ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu, glede prevzemnika kmetije potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Kršitve, na katere se sklicuje zaradi izostanka dediča M. O. iz narokov, pa lahko uveljavlja v eventuelni pritožbi le ta dedič, ki pa pritožbe ni podal in ta kršitev ne vpliva na zakonitost izdanega sklepa.

9. Neutemeljena je tudi pritožba dedinje D. K., ki podaja pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o gospodarski zmožnosti kmetije in o socialnem stanju prevzemnice, katerega sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu o zmanjšanju njunega deleža v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZDKG upošteva vse okoliščine primera, poleg gospodarske zmožnosti te kmetije tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev3. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da znaša vrednost zapuščine 190.678,86 EUR, nato pa je pravilno kot vrednost čiste zapuščine, od katere je treba izplačati nujne deleže ugotovilo vrednost 164.917,22 EUR in tako pritožbi obeh dedinj nista utemeljeni, ker v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje določalo višino nujnega deleža od vrednosti 190.000,00 EUR. Res sodišče prve stopnje ni določalo vrednosti nujnih deležev od zneska 120.000,00 EUR, kot sta to predlagali obe dedinji, ker je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj vseh izvedencev ugotovilo, da znaša vrednost zapuščine 190.000,00 EUR in da bi pri dedovanju bili prikrajšani ostali dediči, če bi sodišče upoštevalo najnižjo vrednost kmetije. Je pa sodišče prve stopnje pravilno, kot kriterij in vrednost zapuščine vzelo znesek 164.917,22 EUR. S tem je tudi zaščitilo pravice ostalih dedičev in tudi njihovo ustavno pravico do dedovanja. V zapuščinskem postopku je, kot izhaja iz 165. člena ZD skrb sodišča, da se ugotovijo in zavarujejo pravice strank4. Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Ta kriterij in to dolžnost je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in je to bilo tudi njegovo vodilo tekom postopka na prvi stopnji in se je sodišče prve stopnje v okviru svojih pooblastil zavzemalo, da prevzemnika zaščitene kmetije ta prevzem ne obremenjuje preveč in da se ne bi ogrozil obstoj oziroma ohranitev zaščitene kmetije, na drugi strani pa, da se zaščitijo in dobijo zakoniti dedni delež tudi ostali dediči v sorazmerju za njih, v sprejemljivem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje je tekom postopka na prvi stopnji tudi sledilo izjavi dedinje D. K., da se mora upoštevati tudi gospodarska moč kmetije v smislu drugega odstavka 14. člena ZDKZ in da bi se s tem zmanjšali nujni deleži. V ta namen je izdalo sodišče prve stopnje ustrezen sklep, s katerim je naložilo izvedencema, da ugotovita gospodarsko moč zaščitene kmetije. Pri tem je sledilo izjavi dedinje D. K. in je s tem sodišče prve stopnje v smeri odprtega sojenja že nakazalo, da bo za prevzemnico kmetije določilo D. K. in je s tem prešlo na njo dokazno breme, da dokaže pogoje za zmanjšanje izplačila nujnih deležev, česar pa v nadaljevanju ni storila, ker je neobrazloženo odstopila od dokaza z zaslišanjem cenilca kmetijske in gozdarske stroke, ki bi lahko kot kvalificirana pomočnika sodišča odgovorila na zastavljeno vprašanje, katerega je izvedencema zastavilo sodišče prve stopnje. Ker je tako ta dedinja sama odstopila od uporabe inštituta zmanjšanja nujnega deleža, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo pri določitvi vrednosti nujnih deležev, katere mora le-ta izplačati kot prevzemnica ostalim dedičem in je nekoliko višji znesek, kot ga je bila sama pripravljena po njeni izjavi izplačati, kompenziralo z daljšim obdobjem izplačevanja nujnega deleža. Ta dedinja je namreč kot prevzemnica izjavila, da je sposobna takoj izplačati nujne deleže nujnim dedičem, sicer od zneska 120.000,00 EUR, ne pa od zneska 190.000,00 EUR. Kot pa je že obrazloženo je sodišče prve stopnje kot vrednost za izplačilo nujnega deleža vzelo vrednost 164.000,00 EUR in je nato pravilno materialnopravno določilo način in dobo izplačila tako določenega nujnega deleža. Zato se pritožbene navedbe dedinje D. K., ki je v pritožbi izpostavljala, da sodišče prve stopnje ni samo, po uradni dolžnosti ugotavljalo gospodarske moči zaščitene kmetije, izkažejo za neutemeljene. Kot že obrazloženo, si je sodišče prve stopnje prizadevalo ugotoviti gospodarsko moč kmetije in s tem zmanjševanje nujnega deleža, vendar pa je dedinja D. K. iz sodišču neznanih razlogov odstopila od primernega dokaza z izjavo, katera ni bila posebej obrazložena in zato sodišče prve stopnje ni moglo samo, po uradni dolžnosti ugotavljati gospodarske moči zaščitene kmetije, ker takšnega interesa ni izkazala dedinja, ki je s sklepom sodišča postala prevzemnica zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitane kršitve iz pritožbe, da ni ugotavljalo gospodarske možnosti kmetije, to je sodišču onemogočila sama prevzemnica kmetije z umikom dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje nima pooblastil, da bi to dejstvo ugotavljalo ex offo, mimo izražene volje prevzemnika. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba dedinje D. K. za neutemeljeno in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo člena 165 ZD pri vodenju zapuščinskega postopka in je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri določitvi vrednosti zaščitene kmetije ter višine denarne vrednosti dednih deležev, to je nujnih sodedičev M. S., F. B. in M. O., ter dobo plačila.

10. Pritožnica D. K. v pritožbi še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene terjatve do zapuščine. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je v točki IV. točka 3. odločilo in obrazložilo, da je zapustničina hči, dedinja D. K. iz naslova stroškov upravljanja zapuščine priglasila stroške v znesku 4.414,00 EUR, pri čemer je M. S. del svoje terjatve priznala, dedinja F. B. in dedič M. O. pa terjatve nista priznala in je zato sodišče prve stopnje D. K. s to terjatvijo napotilo na pravdo, ker gre dejansko za obligacijsko pravno vprašanje. Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje v točki V. točka 2. izreka ni določilo deleža na podlagi katerega se bo vknjižila lastninska pravica na D. K., stan. ..., EMŠO ... pa sodišče druge stopnje pripominja, da lahko takšno pomanjkljivost pri izdaji sklepa o dedovanju z dopolnilnim sklepom, v kolikor sklep ne bo zemljiškoknjižno izvedljiv, odpravi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Zato tudi pritožba v tem ni utemeljena.

11. Glede na obrazloženo se tako izkažeta obe pritožbi za neutemeljeni in ju je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v celoti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega in nepravdnega postopka in se mu tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP in ZNP na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke zapuščinskega postopka niso priglasile.

1 Tako tudi sklep VSL I Cp 975/2011 z dne 19. 10. 2011, sklep VSL I Cp 3105/2013 z dne 29. 1. 2014, VS RS sklep II Cp 263/2018 z dne 27. 6. 2018 ter VSK sklep I Cp 751/2006 z dne 21. 6. 2006) 2 Tako tudi sklep VSL I Cp 185/2010 z dne 10. 3. 2010. 3 Tako tudi VSL sklep I Cp 1324/2014 z dne 22. 10. 2014. 4 Člen 165 ZD določa, da mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo.