Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb št. ... z dne 25. 9. 2012 in št. ... z dne 6. 2. 2012 in razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti od 3. 3. 2011 dalje zaradi priznanja pravic na tem pravnem temelju. Hkrati je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka. Ocenilo je, da sta izpodbijana zavrnila posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Vztraja, da se mu je zdravstveno stanje toliko poslabšalo, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnost. Zdravstvena dokumentacija izkazuje njegovo brezvoljnost, globjo depresijo, postkomocijski sindrom, motnje kognitivnih funkcij, prizadetost kratkoročnega spomina in delovnih sposobnosti, socialno umaknjenost ter impulzivno reagiranje. Nepopolno naj bi bilo razčiščeno vprašanje stopnje depresije, ki jo je izvedenka kategorizirala v tri stopnje, in sicer blago, zmerno ter hudo, v zvezi z zapisi v izvidih o globoki depresiji pa odgovorila, da je to verjetno posledica tožnikove izpovedi. Sodišče je kljub temu dokazni predlog o soočenju izvedenke in lečečih psihiatrov zavrnilo, zaradi česar dejansko stanje glede stopnje depresije ni razčiščeno. Iz istega razloga naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe ter listinami v spisu. Z zaslišanjem lečečih psihiatrov in z s soočenjem z izvedenko bi bilo mogoče razčistiti vprašanje stopnje depresije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, ker bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 349. člena ZPP. Sodba je obširno utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja naslednje.

Izpodbijana zavrnila sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je temeljito obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, odločilnimi za presojo izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov. V pisnem odpravku sodbe ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih in vsebino listin, torej razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo. Če tudi iz izvidov specialista psihiatra dejansko izhajajo zapisi o depresiji ali globji depresiji, vključno s priporočilom za upokojitev, to samo po sebi še ne pomeni, da odločilno dejstvo glede preostale delovne zmožnosti v obravnavani zadevi ne bi bilo popolno razčiščeno.

Ločiti je potrebno vlogo lečečih zdravnikov specialistov in vlogo sodno medicinskih izvedencev iste specializacije, ki lahko izvedenska mnenja podajajo le v skladu s pravili medicinske stroke, znanosti in izkušenj, upoštevajoč pri tem tudi pravno opredeljeno definicijo invalidnosti v zvezi z objektivizirano izkazanimi zdravstvenimi spremembami. Neobstoj popolne izgube delovne zmožnosti v zvezi z depresivnimi epizodami pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo dokazan že s sodno izvedenskim mnenjem izvedenke medicinske psihiatrične stroke, zaradi česar je bil dokazni predlog o zaslišanju lečečih specialistov ter njihovim soočenjem s sodno izvedenko, utemeljeno zavrnjen. Stranka je glede na 212. člen ZPP med drugim dolžna predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek, vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, odloča sodišče. Tudi sicer v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati izvedbe določenega dokaza, če ni bilo postopano po 286.b členu ZPP. Po slednji določbi mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kar pa iz zapisnika z zadnje glavne obravnave 12. 3. 2014, ne izhaja.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je zato podana v 163. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 116/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), po katerem na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti. Če nastanejo v invalidnosti spremembe, pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej po ugotovljeni novi kategoriji invalidnosti zaradi bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Ob izkazanem postkomocijskem sindromu, cervikobrahialnem sindromu in depresivnih epizodah brez psihotičnih simptomov, pa pri tožniku glede na pravilno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri njem je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno podana preostala delovna zmožnost za psihofizično lažje delo z že določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času. Z izpodbijano sodbo je tako tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, utemeljeno zavrnjen.

Izpodbijani odločbi sta namreč izdani na podlagi skladnih mnenj IK I z dne 30. 11. 2011 in IK II z dne 16. 7. 2012, da je pri tožniku od 15. 2. 2006 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, kjer je še vedno s polovico polnega delovnega časa zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja bremen nad 10 kg in ne v prisilnem položaju hrbtenice, kot npr. delo čistilca. Takšno oceno iz obravnavanega predsodnega postopka le še dodatno potrjujeta dopolnilno mnenje IK II z dne 7. 5. 2013 in sodno izvedensko mnenje specialistke psihiatrične stroke, prof. dr. A.A.. Prav na slednji dokaz je utemeljeno oprta izpodbijana zavrnila sodba.

V izogib ponavljanju obširne in temeljite obrazložitve dokazne ocene, vključno z izpovedbo izvedenke na glavni obravnavi, je potrebno posebej izpostaviti prepričljivost njenega mnenja, da se tožnikovo psihično stanje po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti od 15. 2. 2006 dalje, ni bistveno poslabšalo, ker je kljub nekoliko bolj togemu mišljenju in slabši prilagodljivosti, depresivna simptomatika v preteklosti bila dobro obvladovana s predpisano terapijo.

Predhodna ugotovitev ni v nasprotju s poročilom o psihološkem pregledu z dne 12. 1. 2011. V psiho diagnostični obdelavi tožnika je bila namreč ugotovljena stereotipna produktivnost, slabša sposobnost posploševanja ter nakazano predstavna miselna togost, znižana sposobnost intelektualnega zaviranja in neustrezno integrirani emocionalni dražljaji z možnimi disforičnimi reakcijami. Glede mentalnih sposobnosti so bile ugotovljene podpovprečne umske kapacitete, znižana aktualna mentalna učinkovitost, znižan obseg neposrednega pomnjenja, vendar še zadosten za vsakdanje življenje, majhna sposobnost učenja po enostavnih principih ob sočasni psihomotorični upočasnjenosti ter manjša sposobnost usmerjenega duševnega napora.

Tudi iz psihiatričnega intervjuja, ki ga je s tožnikom opravila sodno medicinska izvedenka izhaja, da je bila ob začetku pregleda demonstrirana huda stiska, s hudim tresenjem, potem pa je to pojenjalo in se je stanje povsem umirilo. Mišljenje je bilo povezano brez znakov psihoze, hitrost mišljenja in sklepanja primerna, odgovori smiselni in urejeni. Čustvena lega je bila pretežno evtimna, s prevladujočimi občutki jeze, med razgovorom ni bilo opaziti impulzivnosti, spominske funkcije niso bile bistveno okrnjene, pozornost pa primerna. Ugotovljeno je bilo še, da se tožnik druži in ima prijatelje. Upoštevajoč terapevtsko obdelavo z medikamentozno terapijo in ugotovljen psihični funkcionalni status, sodna izvedenka prepričljivo ocenjuje, da pri tožniku ni izkazane hude depresije, ki bi utemeljevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V celoti sprejemljiva je namreč njena strokovno medicinska utemeljitev, da je huda depresija podana le tedaj, ko človek ne more biti več aktiven, ker ne more povezovati svojih misli, je prepričan o svojem koncu, propadu, ima zmotna prepričanja, se ne druži, se osami, ima samomorilna razmišljanja in je funkcionalno povsem nezmožen. Takšno bolezensko stanje pa v obravnavanem primeru ni objektivizirano izkazano.

Glede na prej navedeno torej pri tožniku do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta ni prišlo do tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče pri njem ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Zaradi prepričljivo ugotovljenega obstoja preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času, ni izpolnjen dejanski stan iz prve alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Posledično ni dejanske podlage za drugačno odločitev od izpodbijane. V skladu s 353. členom ZPP je bilo zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrdit zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izvidu pritožbenega postopka je bilo potrebno na podlagi 365. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.