Jedro

Korekturna dolžnost sodišča ne nastane samo v primerih, določenih v 44. členu ZPP, ampak tudi v situaciji iz prvega odstavka 31. člena ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilni nalog P 1166/2019-II-22 za doplačilo 3.264 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Doplačilo je posledica odločitve sodišča prve stopnje v sklepu P 1166/2019-21 s 16. 10. 2020, s katerim je vrednost spornega predmeta (nedenarnega zahtevka za ugotovitev veljavnosti ustne oporoke in razdedinjenja) na 234.880,96 EUR.

2. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Pritožbeni razlogi bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika pravilnost odmere sodne takse izpodbijata posredno - menita, da je napačna, ker ni bilo pogojev za aktiviranje tako imenovane korekturne dolžnosti sodišča, določitev vrednosti spornega predmeta v sklepu P 1166/2019-21 s 16. 10. 2020 pa je tudi materialno pravno napačna. Pritožbeno sodišče mora zato najprej odgovoriti na vprašanje obsega pritožbenega preizkusa v takšnem primeru, ki v sodni praksi ni enotno rešeno. Del sodne prakse1 opravi le preizkus odmere sodne takse glede na korigirano vrednost spornega predmeta, presojo pravilnosti slednje pa dopušča šele v morebitni pritožbi zoper končno odločbo2, del ob preizkusu pravilnosti odmere sodne takse opravi tudi presojo v sklepu o določitvi vrednosti spora določene vrednosti spora3, pri čemer se nekatera sodišča omejijo le na presojo, ali bi po sodišču določena vrednost spora vplivala na pravico do sodnega varstva.4 To sodišče sprejema stališče, obrazloženo v zadevi I Cpg 202/20175, na katero se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Za končno odločbo v smislu 2. odstavka 31. člena ZST-1 tako šteje tudi končno odločitev o višini sodne takse v plačilnem nalogu, saj je sklep “o korekciji vrednosti spornega predmeta“, procesna podlaga za izdajo te končne odločbe. Zato se bo do pritožbenih navedb vsebinsko opredelilo.

5. Korekturna dolžnost sodišča ne nastane samo v primerih, določenih v 44. členu ZPP, ki jih vidita pritožnika, ampak tudi v situaciji iz 1. odstavka 31. člena ZST-1, na katerega se je izrecno in obrazloženo sklicevalo sodišče prve stopnje. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilno in skladno s sodno prakso.6 Pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da se je na ugovor tožene stranke pojavil utemeljen sum, da je tožeča stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, in uporabi določb 31. člena ZST-1, pritožnika argumentirano ne nasprotujeta.

6. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, s katerimi izpodbijata samo določitev vrednosti spornega predmeta. Ne drži, da so razlogi izpodbijanega sklepa o tem nejasni, na kar kaže že sama pritožba, ki jih vsebinsko napada. Glede na vsebino tožbenega zahtevka je pravilna tudi sama določitev vrednosti, ki sledi obsegu zapuščine, ugotovljenem v zapuščinskem postopku7, vrednosti nepremičnin na podlagi javno dostopnih podatkov GURS8 in vrednosti delnic, ki jo je navedla tožena stranka. Pritožnika drugačne, po njunem realnejše vrednosti, ne navedeta.

7. Pritožba, kot je bilo pojasnjeno, torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

1 Zato, ker zoper sklep, izdan na podlagi 3. odstavka 44. člena ZPP ali na podlagi 31. člena ZST-1 ni posebne pritožbe oziroma je v skladu z 2. odstavkom 31. člena ZST-1 zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prejšnjega odstavka dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. 2 Prim. sklepi VSL I Cp 1073/2013, I Cp 3148/2016, VSC sklep III Cpg 90/2016, VSM sklep I Cp 738/2017 in drugi. 3 Prim. sklepa VSL I Cpg 202/2017 in I Cp 3518/2015. Tako tudi odločbe v primerljivih a ne povsem enakih situacijah: VSL II Cp 2635/2009, II Cp 2086/2010, II Cp 1501/2013, I Cp 2396/2013, II Cp 2146/2018, I Cp 2203/2018, ko sodišča presojajo pravilnost korigirane vrednosti sodne takse ob obravnavi pritožbe zoper sklep o nepristojnosti. 4 Prim. VSL sklep I Cp 875/2017. 5 Razlog za pridržanje pritožbe je v tem, da naj se postopka ne obremenjuje s (posebnim) pritožbenim postopkom, za katerega se ne ve ali je oziroma bi bil potreben, saj stranka, ki je s končno odločbo odločbo uspela, nima več interesa izpodbijati obsoletnega sklepa. S končno odločbo je treba razumeti celo odločbo, s katero se končno odloči o določenem incidenčnem zahtevku, če je zoper to odločbo predvidena samostojna pritožba, sklep, ki se v tej pritožbi izpodbija s pridržano pritožbo, pa je procesna podlaga za izdajo te (incidenčne) končne odločbe (Zobec J., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga GV založba in Uradni list, Ljubljana, 2009, stran 506 in 507). Ustavno skladna je takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo. Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. 6 Prim. tudi odločbe VSL I Cp I 3518/2015, I Cpg 595/2020 in druge. 7 Prim. odločba VSL II Cp 308/2015. 8 Tudi pri presoji teh vprašanj sodišče prve stopnje sledi ustaljeni sodni praksi: prim. odločbi VSL II Cp 1983/2019, I Cp 1800/2020 .