Jedro

Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.

Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2023 do plačila. Kar zahteva iz naslova zamudnih obresti več (od 28. 11. 2022 do 27. 6. 2023), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožnici 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2022 dalje. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 186,66 EUR za čas od 23. 9. 2022 do 27. 11. 2022). Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 261,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je strošek predhodnega postopka (zahteve za odpravo kršitev z dne 23. 9. 2022) lahko le akcesorna terjatev. Terjatev za povračilo tega stroška ne more predstavljati samostojnega tožbenega zahtevka oziroma se ne more uveljavljati izven postopka pri delodajalcu. Takšna terjatev ne izvira iz delovnega razmerja, zato ni podana pristojnost delovnega sodišča. Tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je tožnica 10. 10. 2022 podpisala Sporazum, s katerim sta stranki uredili vse medsebojne pravice in obveznosti, ter ugotovili, da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, ker je kljub navedbi tožnice o nastanku stroška opravljene odvetniške storitve 23. 9. 2022 sodišče prve stopnje ugotovilo, da je strošek zahteve nastal z izdajo računa 28. 11. 2022. Ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu nastanka stroška je tudi sicer zmotna, saj sta stranki v 7. členu Sporazuma ugotovili, da terjatev tožnice do toženke več ne obstaja. Utemeljitev sodišča prve stopnje v tem delu tako nasprotuje vsebini Sporazuma, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino Sporazuma tožbo zavreči brez obravnavanja. Tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, kar predstavlja kršitev 274. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica upravičena do povračila stroškov na podlagi 118. člena ZUP. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje o povračilu stroška na podlagi določb o odškodninski odgovornosti ter glede seznanitve tožnice z računom odvetnika uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje kljub drugačnim navedbam tožnice ugotovilo, da ji je škoda nastala šele z izdajo računa odvetnika. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnici zaradi vložitve zahteve nastala škoda. Vztraja, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ravnanje toženke glede plačila stroškov za zahtevo ni protipravno, saj ji takšne obveznosti ne nalaga noben predpis. Ne drži, da je predhoden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnica bi morala namesto vložitve zahteve uveljavljati direktno sodno varstvo, saj gre pri plačilu razlike plače za čisto denarno terjatev. Strošek predhodnega postopka zato ni bil potreben. Tožnica z zahtevo ni uspela v celoti, zato bi ji morala toženka priznati le polovico stroškov. Meni, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Z izdajo računa tožnici za opravljeno odvetniško storitev še ni bila v zamudi. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev, ki pa je utemeljena na drugih materialnopravnih razlogih, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je bilo v odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska materialno pravo zmotno uporabljeno.

6. Tožnica je v okviru glavnega zahtevka v tem sporu uveljavljala povračilo stroška vložitve zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu. Praksa pritožbenega sodišča je, da stranke tovrstne stroške lahko uveljavljajo posebej kot materialni zahtevek (prim. zadevi Pdp 337/2008 z dne 25. 2. 2009 in Pdp 377/2022 z dne 4. 4. 2023). Do vprašanja, ali lahko stranka povrnitev stroškov, ki so ji nastali pred vložitvijo tožbe, uveljavlja tudi v okviru tožbenega zahtevka, se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016. Presodilo je, da če se stranka s to svojo denarno terjatvijo obrne na sodišče z določnim denarnim tožbenim zahtevkom, ki ima materialnopravno podlago, potem mora sodišče o njem tudi materialnopravno presoditi. Tožnica je strošek predhodnega postopka uveljavljala kot glavni zahtevek, kar pa ne spremeni dejstva, da se je na sodišče obrnila s sodnovarstveno zahtevo, ki vsebuje denarni zahtevek, in zanj navedla vso trditveno podlago. Pri tem je lahko le delodajalec tisti, ki je zavezanec za povrnitev stroškov postopka pri njem. Zato je tudi terjatev za povračilo stroškov predhodnega postopka (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnica v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja, o katerih odloča delovno sodišče v individualnem delovnem sporu (točka b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Vztrajanje pritožbe, da bi morala stranka glede stroškov v postopku pri delodajalcu ravnati izključno tako, da bi jih priglasila le kot akcesorno terjatev, in da jih ne more zahtevati z glavnim zahtevkom v delovnem sporu, torej ni pravilno.

7. Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma. Upoštevaje novejšo prakso Ustavnega sodišča RS pritožbene navedbe v zvezi z datumom nastanka terjatve (očitana kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotna ugotovitev datuma nastanka stroška opravljene storitve in trajanja pooblastilnega razmerja med tožnico in njenim odvetnikom) niso bistvene. Posledično na drugačno presojo ne morejo vplivati, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

8. Prav tako niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi s pravno opredelitvijo zahtevka za povračilo stroška predhodnega postopka pri delodajalcu po 118. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji). Odločitev sodišča prve stopnje o priznanju stroška predhodnega postopka namreč ne temelji na tej pravni podlagi, zato pritožbeno nestrinjanje z razlogi v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni pomembno.

9. Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.

10. Skladno z določbo prvega odstavka 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje pa spadajo tudi stroški zahtev, katerih namen je doseči izvensodno odpravo kršitev, kar je tožnica tudi dosegla. Zato ni nobenega dvoma o tem, da gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP, do povračila katerega je tožnica upravičena v celoti in ne v polovičnem znesku, saj zaradi zgolj delnega uspeha niso nastali posebni stroški. Zaradi uspeha v temelju je tudi toženka v predhodnem postopku tožnici v celoti priznala stroške dveh pritožb. Ker so pravna podlaga zahtevka materialnopravna pravila ZPP, ki se nanašajo na (potrebne) stroške postopka in je bilo tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodeno že na tej materialnopravni podlagi, sodišče druge stopnje ni podrobneje presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odškodninsko naravo zahtevka in ugotavljanje vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, obstoju katerih toženka v pritožbi oporeka.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022). Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, kot je predlagala toženka.

12. V preostalem je glede na že pojasnjeno pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, in sicer le v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti kot stransko terjatev. Zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) 250 točk za odgovor na pritožbo, 22 % davka na dodano vrednost in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 186,66 EUR.