Jedro

Bodočih telesnih bolečin na splošno ni mogoče uvrstiti v odškodninsko postavko zaradi škode ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Obremenjevanje noge tožniku povzroča telesne bolečine, ki jih je mogoče opisati in po stopnjah izmeriti. Zato predstavljajo celoto z doslej prestanimi bolečinami. Posledično opuščanje nekaterih življenjskih aktivnosti in s tem občutek prikrajšanja in duševnih bolečin pa prehaja v odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za škodo, nastalo med delom v rudniku, v skupnem znesku 2,400.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek do zneska 4,050.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo na znesek 3,400.000,00 SIT. V ostalem je to pritožbo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za znesek 1,900.000,00 SIT.

Odškodnina, odmerjena za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 900.000,00 SIT je previsoka. Pri tem so bile zmotno upoštevane občasne lažje telesne bolečine, ki so tožniku ostale po končanem zdravljenju. Tako škodo je mogoče upoštevati le v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Odškodnino zaradi telesnih bolečin bi bilo treba znižati za 300.000,00 SIT. Ob upoštevanju trajanja in intenzitete strahu, ki ga je prestajal tožnik, bi mu bilo mogoče priznati le 200.000,00 SIT odškodnine, ne pa 300.000,00 SIT, kolikor mu priznava izpodbijana sodba. Pretirano visoka pa je tudi odškodnina, odmerjena iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnik po premestitvi na lažje delovno mesto ne opravlja več fizičnih del, zaradi česar bi moral obremenjevati poškodovano nogo. Njegove življenjske aktivnosti so torej zmanjšane le v prostem času in samo za 10%. Zato bi bila odškodnina v znesku 700.000,00 SIT iz tega naslova primerna. Posledice delovne nezgode se namreč odražajo le v nastajanju lažjih telesnih bolečin ob obremenitvah noge.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Obseg tožniku nastale škode po posameznih postavkah in v celoti predstavlja pretežno del dejanskih ugotovitev, ki revizijsko ne morejo biti izpodbijane (tretji odstavek 385. člena ZPP). Utemeljen tudi ni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o višini denarne satisfakcije za nastalo škodo. Telesne bolečine (z nevšečnostmi med zdravljenjem) kot del škode, ki ga je mogoče samostojno obravnavati, zajemajo bolečine različnih stopenj tako ob poškodbi in med zdravljenjem kot tudi bolečine, ki ostajajo (trajno) v bodoče. Tako stališče omogoča razlaga določb 200. in 203. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Bodočih telesnih bolečin na splošno ni mogoče uvrstiti v odškodninsko postavko zaradi škode ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Obremenjevanje noge tožniku povzroča telesne bolečine, ki jih je mogoče opisati in po stopnjah izmeriti. Zato predstavljajo celoto z doslej prestanimi bolečinami. Posledično opuščanje nekaterih življenjskih aktivnosti in s tem občutek prikrajšanja in duševnih bolečin pa prehaja v odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Drugačna revizijska razlaga ni pravilna, je pa tudi nedosledna: ob uvrščanju bodočih telesnih bolečin v okvir odškodninske postavke duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti poleg znižanja odškodnine iz prve postavke predlaga tudi znižanje iz druge, čeprav jo po obsegu škode razširja.

Izpodbijana sodba je ob pravilni ugotovitvi škode iz posameznih odškodninskih postavk pravilno uporabila določbi 200. in 203. člena ZOR o višini odškodnine. Zdravljenje poškodbe je potekalo razmeroma dolgo in neugodno zaradi vnetnega procesa in posledične kirurške revizije rane. Ob upoštevanju bolečin, ki tožniku ostajajo ob obremenitvah, dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 900.000,00 SIT ne odstopa od podobnih primerov škod in odškodnin zanje. To velja tudi za odškodnino, ki je bila tožniku v znesku 300.000,00 SIT prisojena zaradi prestanega strahu. Strah za izid zdravljenja je namreč po ugotovitvah izvedenca bil zaradi komplikacije ob vnetnem procesu v rani dolg in intenziven.

Opis posledic, ki tožniku po poškodbi ostajajo in mu zmanjšujejo življenjske aktivnosti, je v izpodbijani sodbi izčrpno podan. Za odmero višine odškodnine je pomembno, da zaradi težav ob obremenjevanju noge tožnik ne zmore življenjskih aktivnosti, ki so posebej za človeka njegove starosti (rojen je leta 1974) normalno pričakovane. Gre za daljšo hojo, daljšo stojo, hojo po naravnem terenu, skakanje, tekanje in športno rekreacijo. Duševno trpljenje ob izgubi navedenih aktivnosti (te imajo za posledico tudi uvrstitev v 3. kategorijo invalidnosti in premestitev na drugo delovno mesto) je - upoštevaje tožnikovo mladost - tolikšno, da dosojene odškodnine iz tega naslova v vtoževanem znesku 2,200.000,00 SIT ni mogoče zniževati.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 393. člena ZPP.