Jedro

Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da sta tožnika onemogočena pri izvajanju socialne in ekonomske funkcije lastnine, ni mogoče upoštevati. Če so stališča in navedbe stranke pavšalne, tudi opredelitev sodišča do takih navedb in stališč ne more biti drugačna.

Dejstvo, da je toženka brez soglasja tožnikov postavila sporno ograjo, ki je ne želi odstraniti in/ali izročiti ključev, avtomatično ne pomeni, da je toženka tožnikoma preprečila dostop do hiše. Iz zahtevka tožnikov je moč zaključiti, da bi v primeru, če bi jima toženka ključ ograje izročila, dostop imela. Dostop do hiše jima je torej onemogočen samo, če je ograja zaklenjena. Tega pa ne trdita, toženka pa to v odgovoru na pritožbo tudi izrecno zanika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: (1) da mora dolžnica v roku osmih dni vsakemu izmed upnikov izročiti izvod ključa, ki omogoča odklepanje ključavnice in odpiranje kovinske ograje, postavljene na vzhodnem robu nepremičnine z ID znakom parcela 100, k.o. X; (2) da mora dolžnica upnikoma (in drugim osebam, ki želijo dostopati do stavb številka 1000, 1001 in 1002, vse k. o. X) dopustiti hojo (vključno z vodenjem domačih živali in raznih vozičkov), vožnjo (z vsemi vrstami prevoznih sredstev, priključkov in mehanizacijo, vključno s pravico ustavljanja, parkiranja, pranja in zadrževanja vozil) in živino gonjo, vožnjo z intervencijskimi, gasilskimi in policijskimi vozili, vozili prve pomoči, vozili dostave kosovnega materiala in trdih ali tekočih goriv, osebnimi, kombiniranimi in tovornimi vozili za potrebe vsakodnevnega dostopa in dovoza do gospodujoče nepremičnine, parcela 101, k.o. X, po celotni površini nepremičnine z ID znakom parcela 100, k.o. X., razen stavbišča pod stavbo z ID znakom stavba 1003; (3) da se dolžnici naloži, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upnikoma, ter se ji prepove, da ne sme nič spremeniti na dvorišču na nepremičnini z ID parcela 100, k.o. X, kar bi kakorkoli otežilo ali onemogočilo izvajanje te začasne odredbe; (4) da se za primer dolžničine kršitve prepovedi iz točke (3) določi denarna kazen v višini 5.000 EUR; (5) da ta začasna odredba velja od izdaje sklepa o začasni odredbi do poteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v predmetnem pravdnem postopku; (6) da ugovor in/ali pritožba zoper to začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve; (7) da je dolžnica dolžna upnikoma povrniti vse njune stroške, povezane z izdajo predmetne začasne odredbe v roku 15 dni od dneva vročitve odločbe dolžnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila tožnika. Izpodbijata ga v celoti ter uvodoma trdita, da jima je glede na izpodbijano odločitev ostaja gola lastninska pravica na nepremičnini. Toženki ne bi nastale nobene škodljive posledice, zahtevata le izročitev ključa, kar je najnujnejše, da bosta lahko vsaj v minimalnem obsegu poskrbela za svojo lastnino. Ker je sodišče njun predlog zavrnilo, je odločitev neživljenjska, interesov obeh strank sploh ni tehtalo. Vse predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe (obstoj ali verjeten nastanek terjatve ter ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter tako imenovana reverzibilnost) so v konkretnem primeru podane.

Predlagala sta izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se lahko izda v zavarovanje kondemnatorne, deklaratorne ali konstitutivne terjatve. Napačno je stališče sodišča, da navedba, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožnikoma brez izdaje začasnih odredbe, sama po sebi v skladu s sodno prakso ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe. Pravna teorija1 in sodna praksa namreč zavzemata po večini drugačno stališče2. Zaradi precedenčnega učinka Ustavne odločbe Up 205/97 mora biti dodatno izpolnjen pogoj reverzibilnosti, torej vzpostavitev v prejšnje stanje, ni pa nujno, da je odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Zadošča že verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Toženka pa ne bi utrpela sploh nikakršne škode. Z izročitvijo ključa ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma zaradi preprečitve dostopa do njune nepremičnine in s tem onemogočenega izvajanja lastninsko pravnih upravičenj. Dejstvo, da lastnik zaradi samovolje sosednjega lastnika ne more uporabljati lastne stanovanjske hiše na način, kot mu to ustreza (lastna uporaba, uporaba s strani družinskih članov, oddaja v najem …), brez nadaljnjega ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je škoda, ki preti upnikoma težko nadomestljiva, saj se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je škoda pač nadomestljiva. Gre pa za več kot le za materialno prikrajšanje in neživljenjsko je pričakovanje, da bi si morala tožnika škodo nadomestiti in kasneje zoper dolžnico uveljavljati ustrezne zahtevke iz naslova različnih prikrajšanj. Odločitev pa ima še druge vidike, ki jih ni mogoče ovrednotiti v denarju in jih ni mogoče nadomestiti. Lastniku je v celoti onemogočeno izvajati socialno in ekonomsko funkcijo lastnine in to zaradi samovolje lastnika sosednje nepremičnine. Sodišče je zgolj na abstraktni ravni ugotovilo, da dolžnica tudi dejansko razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi bo lahko upnikoma povrnila škodo. Če bi sprejeli tako restriktiven pristop k razlagi pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, je praktično nikoli ne bi bilo mogoče izdati. Nobenega dvoma ni, da je škoda, ki nastaja tožnikoma težko nadomestljiva. Splošno znano je tudi, kakšne so posledice nevzdrževanja stanovanjske hiše. Če objekt ni ogrevan, cevi pozimi pokajo. Tega ni treba dokazovati. Poleg tega tožnika ne trdita, da je bila streha v dobrem stanju.

Sodišče je spregledalo, da se na fotografiji vidi v tla zapičene kovinske palice, ki vozilom preprečujejo dostop, poleg tega pa je razvidno, da je med kovinskimi palicami na različnih višinah napet trak, ki preprečuje dostop tudi motorjem in osebam. Če je sodišče dvomilo, da jima kovinska ograja preprečuje dostop, bi ju moralo zaslišati. Glede na to, da sta začasno odredbo podala devet mesecev po postavitvi ograje, pa je ta še toliko bolj nujna. Sodišče v izpodbijanem sklepu obstoja verjetnosti terjatve upnikov do dolžnice sploh ni ugotavljalo, kar ob dejstvu, da je subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen, pomeni, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP).

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlaga, da se jo zavrne. Pritožnika nista opredelila pritožbenih razlogov, regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati le ob izpolnitvi pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tožnica že 30 let ne živi v hiši in je ta prazna, pravna prednica tožnika A. A. avta ni imela, služnost ni bila dogovorjena, po dvorišču ni nihče vozil, obračal, parkiral, imel živali, enkrat je prišel rešilec. Tožnik ni aktivno legitimiran, ker ni edini dedič po A. A.. Dostop do hiše je mogoč.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo, ker je neodvisno od presoje, ali je terjatev tožnikov verjetno izkazana, presodilo, da ni podan subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6. Sodišče je pravilno poudarilo, da so pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe strožji. Pritožba zmotno meni, da je odločitev sodišča v nasprotju s pravno teorijo, konkretno s stališči, ki jih mag. Igor Strnad zavzema v prispevku z naslovom Predpostavke ureditvenih začasnih odredb. Avtor namreč poudarja, da so pogoji iz drugega odstavka 272. člena ZIZ določeni alternativno, pri čemer prva alineja tega odstavka (in njej alternativno določeni predpostavki iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena) ne more biti predpostavka za izdajo ureditvene začasne odredbe. To pomeni, da se takšna začasna odredba izda, če je izpolnjena predpostavka iz druge alineje ali če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Takšno stališče zavzema tudi sodna praksa v zadevah, na katere se sklicuje pritožba. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da ti predpostavki nista izpolnjeni in je zato predlog za izdajo predmetne začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tožnika nista izkazala težko nadomestljive škode ali grozečega nasilja (predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) in vztrajanje pritožbe, da temu ni tako, ni utemeljeno. Tožnika gradita tezo o težko nadomestljivi škodi na trditvi, da jima je zaradi onemogočenega dostopa do hiše ostala le gola lastninska pravica. Pri tem tožnika ne zanikata, da hiše v H. na naslovu Cesta 6 in Cesta 8 ne uporabljata in je nista uporabljala za bivanje. Prav tako ne izkazujeta, da sta se imela v hišo namen vseliti, jo oddati ali kaj podobnega. Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da sta tožnika onemogočena pri izvajanju socialne in ekonomsko funkcijo lastnine, ni mogoče upoštevati. Če so stališča in navedbe stranke pavšalne, tudi opredelitev sodišča do takih navedb in stališč ne more biti drugačna3. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je zadevo poenostavilo, ni na mestu.

8. Zaradi nevzdrževanja hiše na hiši res lahko nastaja škoda. Malo verjetno pa je, da je ta na hiši tožnikov nastala v obdobju devetih mesecih. Zgolj hipotetično dopuščena možnost, da so cevi popokale, streha pa pušča, ni dovolj za zaključek, da škoda verjetno nastaja. Zmotno je stališče tožnikov, da ni treba dokazovati, da so cevi popokale, ker je splošno znano, da cevi, če peč pozimi ni prižgana, popokajo. Za kaj takega morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji (mraz, voda v ceveh), kar pa tožnika niti ne zatrjujeta, še manj verjetno izkazujeta. Za streho pa sama poudarjata, da nista trdila, da je (bila) v dobrem stanju, kar pomeni, da so bili lahko pogoji za zamakanje podani že pred postavitvijo sporne ograje.

9. Škoda, ki bi zaradi nevzdrževanja tožnikoma nastala, je materialna škoda in ne gre za več kot le materialno prikrajšanje, kot trdita v pritožbi. Materialna škoda je nadomestljiva. Tožnika razlogov, ki bi kazali na to, da jima toženka morebitne škode zaradi nevzdrževanja hiše ne more povrniti, ne navedeta. Glede na to, da je toženka lastnica nepremičnine, pa to tudi ni verjetno. Zakaj ni življenjsko od tožnikov pričakovati, da bosta zoper toženko uveljavljala materialno prikrajšanje, pa pritožba ne pojasni.

10. Dejstvo, da je toženka brez soglasja tožnikov postavila sporno ograjo, ki je ne želi odstraniti in/ali izročiti ključev, avtomatično ne pomeni, da je toženka tožnikoma preprečila dostop do hiše. Iz zahtevka tožnikov je moč zaključiti, da bi v primeru, če bi jima toženka ključ ograje izročila, dostop imela. Dostop do hiše jima je torej onemogočen samo, če je ograja zaklenjena. Tega pa ne trdita, toženka pa to v odgovoru na pritožbo tudi izrecno zanika. Pritožbeni trditvi, da tožnikoma dostop do hiše preprečujejo kovinske palice s trakovi, ni mogoče pritrditi, postavitev tudi ne zahteva plazenja, kot zatrjuje pritožba. Zgolj sklepanje tožnikov, da je toženka izrazila voljo preprečiti dostop do njene nepremičnine, pa verjetno grozečega nasilja tudi ne izkazuje. Tožnika trdita, da niti minimalno ne moreta poskrbeti za hišo, kar ne drži, kako sta pred postavitvijo ograje za hišo skrbela pa niti konkretno ne povesta. Dejstvo, da sta šele po devetih mesecih od postavitve ograje predlagala izdajo začasne odredbe pa brez dvoma bolj kaže na to, da izdaja začasne odredbe ni nujna in ne obratno, kot zmotno zatrjujeta v pritožbi.

11. Vztrajanje, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, je pavšalno pa tudi neutemeljeno. Ni se mogoče strinjati, da toženka s tem, ko bi morala začasno neutemeljeno trpeti zahtevane peš prehode preko dvorišča, vključno z vodenjem domačih živali in raznih vozičkov ter zahtevane prehode z vsemi vrstami prevoznih sredstev, priključkov in mehanizacijo in živino gonjo, vožnjo z intervencijskimi, gasilskimi in policijskimi vozili, vozili prve pomoči, vozili dostave kosovnega materiala in trdih ali tekočih goriv, osebnimi, kombiniranimi in tovornimi vozili za potrebe vsakodnevnega dostopa in dovoza, vključno s pravico ustavljanja, parkiranja, pranja in zadrževanja vozil, ne bi utrpela nobene škode. Sodišče prve stopnje je imelo ustrezno v vidu interese in položaje obeh strank. Ob golem zatrjevanju, da toženki ne bo nastala nobena škoda, je pravilno zaključilo, da tudi predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjena.

12. Pritožba je tako v celoti neutemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa 6-7, 18. 2. 2021.Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v pravdah zaradi motenja posesti, Pravnik 5-6, 216. 2 VSM I Cpg 23/2022, VSM I Cp 176/2021, VSM I Cp 162/2021. 3 II Ips 554/2006 z dne 29. 3. 2007.