Jedro

Očitki v zvezi s pravočasnostjo reklamacije napake, ki je povzročila nastanek škode toženki na drugih dobrinah, niso relevantni, saj toženka s pobotnim ugovorom ne uveljavlja jamčevalnega zahtevka za odpravo napake, ki terja pravočasno notifikacijo napake, temveč odškodninski zahtevek zaradi škode, ki ji je zaradi stvarne napake nastala (napačno zavrtan vijak).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 16.997,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2011 do plačila ter ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.830,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 10. 2013 do plačila. Zaradi pobota terjatev je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 159581/2010 z dne 13. 11. 2010 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 14.167,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 16.997,89 EUR od 9. 7. 2011 do 27. 10. 2013. V presežku, za znesek 6.602,91 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.232, 70 EUR od 9. 9. 2010 do plačila, od zneska 8.107,08 EUR od 9. 9. 2010 do 9. 7. 2011, od zneska 8.890,81 EUR od 16. 9. 2010 do 9. 7. 2011 in od zneska 2.830,21 EUR od 28. 10. 2013 do plačila, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 547,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o ugoditvi pobotnemu ugovoru iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, pobotni ugovor toženke pa zavrne. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zadržanjem varščine je napačna. Tožnik je vsa dela po gradbeni pogodbi izvršil, reklamacij oz. grajanih napak ni, zato je potreba po zadrževanju varščine neutemeljena. Toženka je sicer zahtevala zadržanje varščine, vendar zneska varščine ni precizirala niti ga ni določila v denarnem znesku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pavšalnost ugovora toženke v zvezi s stvarnimi napakami, kljub temu pa je ugodilo toženkinemu pobotnemu ugovoru, in sicer odškodninski terjatvi zaradi stvarne napake. Toženka trdi, da je škoda, ki jo uveljavlja s pobotnim ugovorom, nastala zaradi zamakanja vode, do česar je prišlo zaradi nepravilno zavrtanega vijaka v cev za ogrevanje. Ker toženka zatrjevane stvarne napake ni pravočasno reklamirala, odškodninski pobotni ugovor ni dopusten. Poleg tega ni nobenega dokaza, da je tožnik oz. njegov zaposleni zavrtal vijak, s katerim je bila prebita cev za ogrevanje. V izogib ponavljanju se pritožnik v zvezi z neutemeljenostjo pobotnega ugovora sklicuje na svoje navedbe podane v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011. Graja tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Ker je bil primopredajni zapisnik sestavljen dne 20. 10. 2010, je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen že od 20. 10. 2010. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženec v pritožbi izpodbija obstoj terjatve ter njeno višino. Iz vtoževanih računov 28/2010 in 24/2010 dejansko ni razvidno, katere storitve so bile opravljene. Tožnik višine svoje terjatve z navedenima računoma ni izkazal. Obračun 10/2010, 8. situacija, s katerim je tožnik v nadaljevanju postopka dokazoval višino svoje terjatve, pa ni v nobeni zvezi z izdanima računoma, kar pomeni, da tožba v tem delu ni sklepčna. Račun 24/2010 se nanaša na 7. situacijo, račun 28/2010 pa na razliko med 8. in 7. situacijo, pri čemer pa tožnik za vtoževana računa glede vrednosti opravljenih del ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Iz predložene 8. situacije ni možno ugotoviti, kateri del opravljenih del se nanaša na 7. situacijo, ki je vtoževana v okviru računa 24/2010, niti kakšen je obseg, vrsta in vrednost del, ki predstavljajo razliko med 7. in 8. situacijo. Ker je bila 8. situacija toženki vročena šele tekom postopka, se o njej ob prejemu tožnikovih računov ni mogla izjasniti, poleg tega taka situacija ni preverljiva s 7. situacijo. Ker tožnik svoje terjatve z navedenima računoma in 8. situacijo ni izkazal, je njegova tožba nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. Sodišče je s sodbo tako odločalo o terjatvi, glede katere sploh ni bil postavljen zahtevek (terjatvi po obračunu 10/2010), tožbene trditve pa so pomanjkljive. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožnikovi terjatvi oprlo na dokaz (obračun 10/2010), ki z zahtevkom nima nobene zveze, niti iz njega ne izhajajo dejstva v zvezi z vtoževanima računoma. Pritožba ponavlja, da specifikacija opravljenih del po obračunu 10/2010 ne predstavlja specifikacije del po vtoževanih računih, tožnik pa svojih manjkajočih trditev ne more nadomestiti z dokazno ponudbo. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da se toženka o delih, vsebovanih v 8. situaciji in pogodbeni kazni, ni določno izrekla. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil objekt prevzet z začetkom uporabe objekta. Tožnikova terjatev še ni zapadla, ker prevzem objekta še ni bil izveden. Za uporabo 112. člena PGU ni podlage. Tožnik toženca o zaključku del ni obvestil, zato toženec, ko se je vselil v hišo, še sploh ni vedel, da so dela končana. Ker do prevzema objekta še ni prišlo, je tudi ugovor toženke v zvezi s pogodbeno kaznijo utemeljen. Posledično tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

5. Tožeča in tožena stranka, ki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili, v odgovoru predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Odločitev sodišča prve stopnje glede zadržanja varščine je utemeljena na določilu 2. točke 10. člena Pogodbe št. 2 (gradbena pogodba), ki sta jo sklenili pravdni stranki. Navedeno določilo določa varščino v višini 5% pavšalne cene brez DDV za čas petih let po uradnem prevzemu. Ker je bil prevzem del izveden avgusta 2011, petletni rok, v katerem je toženka upravičena zadržati del cene kot varščino, še ni potekel. Zato pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zadržanja varščine napačna, ni utemeljen. Prav tako je neupravičen pritožbeni očitek v zvezi z nedoločenostjo višine varščine. Višina varščine in način izračuna njenega izračuna sta namreč določena v 10. členu Pogodbe št. 2 v povezavi z določilom 4. člena pogodbe št. 2 (cena).

8. Drugo škodo, ki nastane naročniku zaradi napake opravljenega posla, lahko ta uveljavlja z odškodninskim zahtevkom, ki ga lahko uveljavlja poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka kumulativno s tem zahtevkom(1) (peti odstavek 639. člena OZ). Zato pritožbeni očitek, da pobotni ugovor toženke ni dopusten, ni utemeljen.

9. Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode, ki jo v obravnavanem primeru v pobot uveljavlja toženka, se presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (tretji odstavek 468. člena OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vzrok škode odkrit 27. 11. 2011, je pobotni ugovor toženke, ki ga je vložila 28. 10. 2013, pravočasen. Pritožbeni očitki v zvezi s pravočasnostjo reklamacije napake, ki je povzročila nastanek škode toženki na drugih dobrinah, pa niso relevantni, saj toženka s pobotnim ugovorom ne uveljavlja jamčevalnega zahtevka za odpravo napake, ki terja pravočasno notifikacijo napake, temveč odškodninski zahtevek zaradi škode, ki ji je zaradi stvarne napake nastala (napačno zavrtan vijak).

10. Pritožbeni očitek, ki izpodbija dejansko stanje o tem, kdo je sporni vijak zavrtal, ni utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil sporni vijak privit s strani tožeče stranke, je namreč prepričljiva in skrbna, zato ji sledi tudi pritožbeno sodišče. 11. Prav tako so neutemeljene navedbe pritožnika, s katerimi graja višino pobotnega ugovora (pritožnik se sklicuje tudi na navedbe podane v VIII. točki pripravljalne vloge z dne 7. 11. 2013). Višina škode v znesku 2.830,21 EUR je izkazana z računi izvajalcev toženke (B7 do B10). Ostale očitke, s katerimi je tožnik oporekal višini nastale škode, na katere se ponovno sklicuje tudi v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z razlogi (30. točka obrazložitve), s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju sprejema kot svoje.

12. Razlogi sodišča prve stopnje, kdaj je toženka prišla v zamudo s plačilom vtoževanega zneska, so pravilni (glej 27. točko obrazložitve), zato pritožbena navedba, da je toženka v zamudo prišla že 20. 10. 2010, ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

13. Pravdni stranki sta dne 14. 9. 2009 sklenili pogodbo št. 2 za izvedbo gradbenih del (izgradnja stanovanjske hiše), v nadaljevanju pa še pogodbe št. 3., 4. in 5. Podlago tožnikovega zahtevka tako predstavljajo gradbene pogodbe (2-5). Predmet tožbenega zahtevka pa je plačilo opravljenih del po obračunu 10/2010, ki se nanaša na zadnjo 8. situacijo z dne 13. 9. 2010 (A10). Zato pritožbeni očitki, ki jih pritožba obširno ponavlja v zvezi z računoma št. 24/2010 in 28/2010, na podlagi katerih je tožnik zgolj sprožil izvršilni postopek, niso relevantni. Navedena računa namreč ne predstavljata podlage tožnikovega zahtevka, kot zmotno meni toženka, temveč jo predstavljajo, kot že rečeno, sklenjene gradbene pogodbe. Višino zahtevka je tožnik dokazal z obračunom 10/2010 ter ponudbo 40/2010, iz česar je natančno razvidna specifikacija opravljenih in zaračunanih del. Zato pritožbene trditve, da iz navedenih računov ni razvidno, katera dela in po kakšni ceni so bila toženki zaračunana, niso utemeljene. Ker je toženka zgolj pavšalno ugovarjala tožnikovi specifikaciji opravljenih in zaračunanih del (7. in 212. člen ZPP), je tudi zavrnitev njenega ugovora pravilna. Navedba v pritožbi, da se je toženka glede vtoževanih del določno izrekla in jim ugovarjala, ne drži. Pritožbene navedbe, da je tožba zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčna, so neupravičene, prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da se toženka glede obračuna 10/2010 ni mogla izjasniti, saj ji je bil navedeni obračun vročen dne 30.6. 2011, niti niso utemeljene navedbe, da navedeni obračun ni preverljiv, saj, kot že navedeno, vsebuje natančno specifikacijo zaračunanih in opravljenih del. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaz (obračun 10/2010), ki z vtoževano terjatvijo nima zveze, pa so prav tako neupravičene, saj je bil navedeni obračun izdan na podlagi sklenjenih gradbenih pogodb.

14. Pritožbene navedbe, da terjatev tožnika še ni zapadla, ker prevzem objekta še ni bil opravljen, so neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil prevzem objekta opravljen avgusta 2011 z začetkom uporabe objekta, pri čemer je določilo 112. člena PGU pravilno uporabilo. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka še ni prišla v zamudo s plačilom, ker prevzem objekta še ni bil opravljen. Neupravičena pa je tudi navedba pritožbe, ki graja zavrnitev ugovora glede pogodbene kazni, saj ga je sodišče prve stopnje kot pavšalnega pravilno zavrnilo.

15. Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 875.