Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
DUTB s prenosom »slabih terjatev« dejansko prevzame položaj organizatorja posojila, na kar kaže določba osmega odstavka 11. člena ZUKSB, ki od banke zahteva, da na DUTB hkrati s »slabimi terjatvami« prenese tudi popolne kreditne mape posameznega dolžnika. To nadalje pomeni, da je (z maksimalno hipoteko zavarovano) upniško-dolžniško razmerje tudi iz tega zornega kota izčrpano, saj DUTB kot nova organizatorka posojila nima zakonskih pooblastil za sklepanje novih kreditnih pogodb; nove terjatve torej ne morejo nastajati.
Hkrati z odstopom sporne terjatve je tožnica na DUTB prenesla tudi krovno upniško-dolžniško razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko.
I. Revizija se zavrne.
II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.940,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
**Dosedanji potek postopka**
1. Sodišče prve stopnje je ugodilo hipotekarni tožbi tožnice Banke d. d. in tožencu A. A. naložilo, da je dolžan priznati, da je Družba za upravljanje s terjatvami bank d. d. (DUTB) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 199.788,04 EUR iz zastavljenih nepremičnin ID znak ..., (v nadaljevanju sporne nepremičnine) ter je dolžan dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na teh nepremičninah. Tožencu je naložilo obveznost tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev.
3. Revizijo vlaga toženec in predlaga spremembo oziroma razveljavitev pravnomočne drugostopenjske odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Tožnica je na revizijo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Obe stranki zahtevata povrnitev stroškov revizijskega postopka.
**Dejanski okvir spora**
4. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo sledeči dejanski zaključki, ki skupaj tvorijo spodnjo premiso sodniškega silogizma, na katero je Vrhovno sodišče pri preizkusu revizijskih navedb vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP): - dne 10. 9. 2009 sta tožnica Banka d. d. in družba B. d. d. (prvi intervenient na strani toženca) sklenila Pogodbo o zastavi nepremičnin, na podlagi katere je bila na spornih nepremičninah ustanovljena maksimalna hipoteka v višini 12.000.000,00 EUR, namenjena zavarovanju terjatev iz (obstoječih in bodočih) kreditnih pogodb sklenjenih med tožnico in družbo B. d. d.; - dne 1. 6. 2010 je sporne nepremičnine pridobil toženec A. A. na podlagi verige prodajnih pogodb, in sicer po tem, ko jih je družba B. d. d. predhodno odsvojila družbi C. d. o. o.; - dne 26. 8. 2011 je tožnica z družbo B. d. d. sklenila Kreditno pogodbo v višini 1.000.000,00 EUR; - dne 13. 10. 2014 je tožnica terjatev iz Kreditne pogodbe, skupaj z ostalimi terjatvami družbe B. d. d., odstopila DUTB; - terjatev iz Kreditne pogodbe v višini 199.788,04 EUR (v nadaljevanju sporna terjatev) je že zapadla v plačilo in še ni bila poravnana.
**Ključni razlogi sodišč nižjih stopenj**
5. Nosilno stališče sodbe prvostopenjskega sodišča je, da je bila hkrati z odstopom sporne terjatve na DUTB veljavno prenesena tudi maksimalna hipoteka. Sodišče ga je izpeljalo iz specialne ureditve, vsebovane v Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB). Iz navedenega zakona med drugim izhaja, da pridobi DUTB obveznosti iz odobrenih kreditov v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem (prvi odstavek 11. člena ZUKSB). Drugačna ureditev bi bila po prepričanju sodišča v nasprotju s ciljem ustanovitve DUTB, to je zagotoviti gospodarno uporabo javnih sredstev in povrnitev proračunskih sredstev (3. člen ZUKSB). Ker DUTB stopi v položaj organizatorja posojila, njen položaj v razmerju do dolžnika ne sme biti slabši od položaja, ki ga je imela pred prenosom (prejšnja) banka upravičenka. Zakon nadalje izrecno določa, da morebitne omejitve prenosljivosti premoženja – ki izhajajo iz drugih zakonov ali iz pogodbe med banko upravičenko in njenimi dolžniki – nimajo učinka pri prenosu premoženja na DUTB (drugi odstavek 29. člena ZUKSB), hkrati pa za veljavnost in učinke prenosa ni potrebno nobeno dodatno dejanje banke (tretji odstavek 29. člena ZUKSB). Sodišče je zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo zgolj za prenos posamezne terjatve, temveč za prenos celotnega temeljnega razmerja med tožnico in družbo B. d. d. 6. Drugostopenjska sodba v pretežnem delu ponovi razloge prvostopenjska sodišča. Ob tem posebej izpostavlja, da maksimalna hipoteka varuje celotno pravno razmerje med upnikom in dolžnikom. Prenos celotne hipoteke je glede na določbo četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v primeru prenosa posamezne terjatve izrecno izključen. Navedeno dodatno pojasni: v primeru prenosa celotne hipoteke bi hipotekarni upnik izgubil zavarovanje za neprenesene terjatve. Prenesti ni mogoče niti deleža hipoteke, saj bi tudi v tem primeru prej ali slej zmanjkalo hipotekarnega jamstva za nove terjatve iz temeljnega razmerja. Sodišče druge stopnje poudari, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj bi skladno z določili ZUKSB na DUTB prešlo celotno krovno upniško-dolžniško razmerje in hkrati z njim tudi maksimalna hipoteka.
**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**
7. Težišče revizijskih očitkov je usmerjenih v izpodbijanje stališča o prenosu celotnega upniško-dolžniško razmerja med tožnico in B. d. d., skupaj z maksimalno hipoteko, na DUTB.
8. Toženec v prvi vrsti oporeka stališču, da ZUKSB ni derogiral določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ. Meni, da 29. člen ZUKS pomeni izjemo in da ga je treba zato razlagati utesnjujoče. Derogacija navedene določbe SPZ bi morala biti zato po njegovem prepričanju z zakonom izrecno določena, saj bi bile v nasprotnem primeru komercialne banke, ki so deležne ukrepov po ZUKSB, in DUTB, v bistveno ugodnejšem položaju od ostalih subjektov na trgu. Kršeni bi bili torej načeli enakosti in pravne predvidljivosti. Toženec se v podporo svojim navedbam sklicuje na judikaturo Višjega sodišča v Kopru in zatrjuje, da ZUKSB ne predvideva prenosa temeljnega razmerja (skupaj z ustreznimi obveznostmi), temveč zgolj prenos terjatev. In sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker je takrat veljavni Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) prepovedoval prenos pravnega razmerja s tožnika na DUTB. V primeru le tega bi namreč na DUTB prešla tudi obveznost opravljanja bančnih storitev, za kar pa DUTB nima dovoljenja oziroma je ex lege prepovedano (prvi odstavek 13. člena ZBan-1). Drugič, ker prenos kreditnih map na DUTB ne pomeni, da je s tem nanj prešlo tudi pogodbeno razmerje. Da na DUTB ni prešlo celotno pravno razmerje, končno izhaja tudi iz dejstva, da so bile nanj prenesene zgolj obstoječe, ne pa tudi bodoče terjatve, ki so z maksimalno hipoteko prav tako zaobjete.
9. Revident trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili tudi procesne kršitve. Tako sta kršili razpravno načelo (7. člen ZPP), ko sta spregledali, da tožeča stranka ali intervenientka na njeni strani nista postavili trditev o kreditnih mapah oziroma o povezanosti prenosa kreditnih map s prenosom pogodbe. Nadalje sta kršili načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. in 214. člena ZPP, ko nista šteli za priznana dejstva, ki jih je zatrjeval toženec oziroma drugi stranski intervenient na njegovi strani, tožnica pa jih ni prerekala. Izpodbijana sodba je po revizijskih trditvah obremenjena še z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi medsebojnega nasprotovanja razlogov »v odločilnih delih« oziroma ker »razlogov sploh ni.«
10. Tožnica v odgovoru na revizijo predvsem pritrjuje razlogom sodišč nižjih stopenj. Ob tem dodaja, da predstavlja drugi odstavek 29. člena ZUKSB napram četrtemu odstavku 146. člena SPZ splošno derogacijsko klavzulo. Ker gre pri obeh določbah za specialni normi, pride v poštev pravno pravilo, da mlajši specialni zakon razveljavi starejšega specialnega (lex specialis posterior derogat legi specialis priori). Tožnica nadalje nasprotuje trditvi toženca, da bi ZUKSB moral izrecno razveljaviti relevantno določbo SPZ, saj po njegovem prepričanju za derogacijo zadošča, da je zakonodajalec določeno pravno razmerje uredil na drugačen način kot je bilo urejeno do tedaj. Poudarja tudi, da je zakonodajalec pri sprejemu ZUKSB zasledoval predvsem cilj, da se pri prenosu terjatev na DUTB ne bi zmanjševala njihova vrednost. **Presoja utemeljenosti revizije**
11. Revizija ni utemeljena.
**Glede (ne)dopustnosti tožbe v korist DUTB**
12. Vrhovno sodišče najprej zavrača toženčev očitek glede domnevne »napake v formulaciji tožbenega zahtevka,« s katerim tožeča stranka zahteva spolnitev v korist pridobiteljice (DUTB). ZPP v 190. členu namreč določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama; to pomeni, da strankama po nastopu litispendence omogoča prosto razpolaganje s stvarjo ali pravico, ki je predmet pravde. V takem primeru pride do ločitve procesne in stvarne legitimacije; slednja namreč preide iz prenosnika na pridobitelja.1 Konkretno to pomeni, da je tožnica hkrati s sporno terjatvijo na DUTB prenesla tudi svojo stvarno legitimacijo, medtem ko je procesna ostala v njenih rokah. Glede na novo procesno stanje, je tožnica upravičeno in pravilno, skladno s t. i. relevančno teorijo, prilagodila svoj tožbeni zahtevek tako, da zahtev izpolnitev v korist pridobiteljice pravice DUTB, pri čemer za to ni potrebovala toženčevega soglasja. Odtujitev pravice med pravdo namreč ne pomeni subjektivne spremembe tožbe, saj stranki spora ostaneta isti,2 temveč zgolj ex lege razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti (konkretno poleg strank še na DUTB).3 **Glede prenosa maksimalne hipoteke**
13. Toženec revizijsko stališče, da je hipotekarna tožba zoper njega neutemeljena, gradi predvsem na dveh argumentih. Prvi je, da bi prenos maksimalne hipoteke na DUTB nasprotoval določilom četrtega odstavka 146. člena SPZ, češ da tožnica nanj ni prenesla krovnega upniško-dolžniško razmerje, temveč zgolj sporno terjatev. Drugi argument je, da se določba SPZ o prepovedi prenosa hipoteke uporablja tudi pri prenosu terjatev na DUTB, saj ZUKSB te določbe ni derogiral. Drugačna razlaga zakona bi preostale udeležence na trgu, ki niso bili deležni ukrepov po ZUKSB, postavila v neenakopraven položaj v primerjavi s tožnico.
14. Izhajati je treba iz presoje, ali je prišlo v danem primeru ne le do prenosa sporne terjatve, ampak tudi do prenosa krovnega upniško-dolžniškega razmerja. Če je tako, je preostali del materialnopravnih očitkov brezpredmeten, saj v takem primeru prenos maksimalne hipoteke na DUTB ni bil v nasprotju z določbami SPZ in zato vprašanje derogacije četrtega odstavka 146. člena SPZ ni relevantno.
15. Maksimalna hipoteka je (posebna) vrsta hipoteke, ki ni namenjena zgolj varstvu posamezne terjatve, temveč varstvu celotnega trajajočega upniško-dolžniškega razmerja (nem. Kreditrahem). Ustanovi se z določitvijo najvišjega zneska, do katerega za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina (prvi in drugi odstavek 146. člena SPZ).4 V konkretnem primeru je tožnica zavarovala svoje terjatve iz obstoječih in bodočih kreditnih pogodb z družbo B. d. d. (krovno upniško-dolžniško razmerje) z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na spornih nepremičninah, ki so bile v naknadno predmet verige prodajnih pogodb in so bile nazadnje prenesene na toženca.
16. Določba prvega odstavka 11. člena ZUKSB posebej za DUTB jasno določa, da se namensko premoženje bank nanjo prenaša vedno skupaj s svojim zavarovanjem. Toženec temu nasprotuje, češ da navedena določba nudi DUTB zgolj podlago za prenos obstoječih, ne pa tudi bodočih terjatev, ki so prav tako del upniško-dolžniškega razmerja (zavarovanega z maksimalno hipoteko).
17. Tožencu je načelno mogoče pritrditi, da zakon DUTB ne daje podlage za prevzem morebitnih bodočih terjatev, ki utegnejo nastati med banko in njenimi dolžniki, vendar pa ta okoliščina za prenos premoženja na DUTB ni pomembna, saj gre v tem primeru za prenos, ki je izveden na podlagi specialnih okoliščin. ZUKSB je bil namreč sprejet kot odziv na svetovno finančno in gospodarsko krizo, ki se je v bančnem sektorju odrazila v občutnem povečanju t. i. slabih posojil (ang. non performing loans).5 Na njegovi podlagi je bil vzpostavljen t. i. mehanizem slabe banke (DUTB), katerega namen je sanacija slovenskega bančnega sistema z uporabo treh kategorij ukrepov: poroštva države, povečanja osnovnega kapitala bank in odkupa oziroma odplačnega prevzema premoženja bank (drugi odstavek 2. člena ZUKSB). V praksi se je DUTB identificirala predvsem z izvajanjem slednjega ukrepa, to je t. i. procesa očiščenja bilanc bank,6 na katerega se nanaša tudi predmetna pravda. Gre za pristojnost, ki DUTB omogoča, da poseže v tista upniško-dolžnika razmerja, v katerih so se dolžniki izkazali kot (dolgo)trajno neplačeviti. Ne gre torej za tipična upniško-dolžniška razmerja, temveč za razmerja, ki so bila zaznamovana s posledicami finančne krize v bančnem sektorju.
18. Glede na posebno naravo razmerij, v katera vstopa DUTB, tako ni utemeljeno pričakovati, da bo banka (ki je bila deležna ukrepov po ZUKSB) s »slabim dolžnikom« še naprej sklepala kreditne pogodbe pod istimi pogoji, kot so bili dogovorjeni do sedaj, in so se izkazali kot neustrezni za poplačilo obstoječih terjatev.7 V takih primerih je tako utemeljeno sklepati, da se je temeljno upniško-dolžniško razmerje izčrpalo (oziroma zamejilo na obstoječe terjatve) in da posledično ni pričakovati nastanka novih terjatev. Toženčev ugovor o neprenosljivosti bodočih terjatev torej v tem pogledu ostane brez podlage.8
19. Da pride v primerih, kot je obravnavani, hkrati s terjatvijo, tudi do prenosa krovnega upniško-dolžniškega razmerja na DUTB, izhaja tudi iz že omenjenega prvega odstavka 11. člena ZUKSB, ki določa, da se premoženje vedno prenaša skupaj s svojim zavarovanjem. Na enak zaključek napotuje tudi vsebina prvega odstavka 3. člena ZUKSB, ki med drugim od DUTB zahteva, da pri izvajanju svojih ukrepov skrbi za gospodarno uporabo proračunskih sredstev, predvsem pa za njihovo povrnitev; kar je dosegljivo le tako, da DUTB hkrati s »slabimi terjatvami« pridobi tudi ustrezno zavarovanje. V razmerju do dolžnika torej ne sme biti postavljena v slabši položaj od banke prenosnice. DUTB s prenosom »slabih terjatev« dejansko prevzame položaj organizatorja posojila,9 na kar kaže določba osmega odstavka 11. člena ZUKSB, ki od banke zahteva, da na DUTB hkrati s »slabimi terjatvami« prenese tudi popolne kreditne mape posameznega dolžnika.10 To nadalje pomeni, da je (z maksimalno hipoteko zavarovano) upniško-dolžniško razmerje tudi iz tega zornega kota izčrpano, saj DUTB kot nova organizatorka posojila nima zakonskih pooblastil za sklepanje novih kreditnih pogodb; nove terjatve torej ne morejo nastajati.
20. Izpostavljeni razlogi torej potrjujejo pravilnost zaključka sodišč nižjih stopenj, da je dne 13. 10. 2014 hkrati z odstopom sporne terjatve tožnica na DUTB prenesla tudi krovno upniško-dolžniško razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko. To pomeni, da so nepomembni obsežni revizijski očitki, ki se nanašajo na vprašanje derogacije četrtega odstavka 146. člena SPZ, saj bi se le to zastavilo zgolj v primeru cesije, do katere pa v obravnavanem primeru ni prišlo.11 Neutemeljeno je prav tako sklicevanje na kršitev 122. člena Obligacijskega zakonika, v smislu, da naj tožnica ne bi imela soglasja dolžnika za prenos pogodbenega razmerja na DUTB. Soglasje dolžnika v tovrstnih primerih namreč ni potrebno, saj se prenos krovnega upniško-dolžniškega razmerja opravi na podlagi specialnega zakonskega pooblastila iz prvega odstavka 11. člena ZUKSB. Ob povedanem toženec tudi ne more uspeti z očitkom o neenakopravni obravnavi tožnice napram ostalim udeležencem na trgu. Kot že rečeno, je bil prenos maksimalne hipoteke na DUTB opravljen na podlagi specialne ureditve ZUKSB, katerega sprejem so narekovale posledice svetovne finančne krize na slovenskem bančnem sistemu, hkrati pa je potrebno upoštevati, da so bile ob tem spoštovane tudi omejitve iz SPZ.
**Glede (ostalih zatrjevanih) procesnih kršitev**
21. Da določbe 190. člena nižji sodišči nista napačno uporabili, je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 11. točki obrazložitve te sodbe.
22. Očitek kršitve razpravnega načela v zvezi s prenosom kreditnih map, češ da je sodišče v tem delu preseglo trditveno podlago, je neutemeljen. Gre za vprašanje vsebine prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodišče namreč ni ugotavljalo, ali je v obravnavanem primeru dejansko prišlo do prenosa kreditnih map, temveč se je zgolj sklicevalo na določbo osmega odstavka 11. člena ZUKSB, s katero si je nato in abstracto pomagalo pri razlagi prvega odstavka 11. člena ZUKSB – enako kot Vrhovno sodišče pri obravnavi predmetne revizije.
23. Očitek kršitve pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je neutemeljen že zato, ker je, v nasprotju z zahtevo po obrazloženosti uveljavljanih revizijskih razlogov, izpeljane iz določbe prvega odstavka 371. člena ZPP, nekonkretiziran: vsebuje le navedbo, da sodišče ni štelo za priznana dejstva, ki jih je toženec zatrjeval, tožnica pa jih ni prerekala, ne pa tudi navedbe, katera so ta dejstva. Ta pa niso razvidna niti iz točke 3.2. revizije, na katero se sicer sklicuje (ta poleg razlage revidentovega razumevanja pomena prenosa kreditnih map, ki je bil predmet samostojne revizijske graje, ne vsebuje nobenih trditev o dejstvih, pač pa le o pravu).
24. Iz razloga neobrazloženosti (točke 0, na katero se sklicuje toženec, revizija ne vsebuje) je neutemeljen tudi očitek nasprotja med razlogi v izpodbijani sodbi, medtem, ko je očitek odsotnosti vsakršnih razlogov neutemeljen in nekorekten: izpodbijana sodba je obrazložena in jo je bilo mogoče preizkusiti. Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bilo.
25. Revizijsko sodišče se je seznanilo z vsemi revizijskimi razlogi. Tisti, na katere ni odgovorilo, so že na prvi pogled neutemeljeni, zato se do njih iz razloga ekonomičnosti ter potrebe po jasnosti in preglednosti sodbe individualno ne opredeljuje.
**Odločitev o reviziji**
26. Ker ni podan nobeden od uveljavljanih revizijskih razlogov, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
**Odločitev o stroških revizijskega postopka**
27. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP ter na določbah Zakona o odvetniški tarifi.12 Glede na to, da toženec z revizijo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti 2.940,20 EUR stroškov odgovora na revizijo, in sicer 2.390,00 EUR iz naslova nagrade za postopek z revizijo (tarifna številka 3300); 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tarifna številka 6002) in 22 % DDV (tarifna številka 6007). Toženec je te stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.
1 A. Galič in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 228. 2 A. Galič in ostali, citirano delo, str. 235. 3 Besedilo 190. člena ZPP iz tega razloga od tožeče stranke dejansko tudi ne zahteva prilagoditve tožbenega zahtevka, saj se subjektivne meje pravnomočnosti v vsakem primeru razširijo tudi na novega pridobitelja stvari ali pravice (t. i. irelevančna teorija). Glej na primer odločitve v zadevah III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016, II Ips 273/2006 z dne 9. 4. 2009 in II Ips 239/2008 z dne 8. 7. 2009. 4 M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 2016, str. 805. 5 Glede na opredelitev OECD, Mednarodnega denarnega sklada in Banke Slovenije, gre za posojila, ki s plačilom zamujajo vsaj 90 dni. 6 P. Merc, Družba za upravljanje terjatev bank kot družba javnega ali zasebnega prava in njena vloga v postopku sanacije bančnega sistema, v: Podjetje in delo, št. 2, letnik 2016, str. 304 in nadaljnje. 7 Takšno delovanje bi bilo z vidika bančnega poslovanja nerazumno in posledično ne more biti upoštevno pri razlagi zakona. 8 Podobno stališče o redukciji maksimalne hipoteke na edino obstoječo terjatev je uveljavljeno tudi v avstrijski sodni praksi. Glej na primer odločitev avstrijskega Vrhovnega sodišča (Obertster Gerichtshof, OGH), opr. št. 3 Ob 218/11x z dne 14. 12. 2011, točka 2.3., in tam navedeno nadaljnjo sodno prakso. 9 P. Merc, Upravljanje slabe aktive bank v okviru mehanizma slabe banke, v: Podjetje in delo, št. 6-7, letnik 2013, str. 1061 in nadaljnje. 10 O neutemeljenosti toženčeve graje, da je sodišče v zvezi s prenosom kreditnih map preseglo trditveno podlago, glej 21. točko obrazložitve te sodbe. 11 Nepotrebna je posledično tudi analiza judikature Višjega sodišča, na katero se toženec v reviziji sklicuje, saj se ta prav tako nanaša na (ne)uporabo četrtega odstavka 146. člena v razmerju do ZUKSB. 12 Glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife, ki določa, da se Zakon o odvetniški tarifi uporablja za postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo Odvetniške tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi.