Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, saj ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Iz 4. točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke samo do višini pobotane glavnice v znesku 4.333,46 EUR. Vendar je materialnopravno zmotno stališče pritožnice, da takšna pomanjkljivost sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo lahko uveljavljala kot pritožbeni razlog. Neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke ima zgolj podlago za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP, katerega pa mora stranka vložiti v 15 dneh od prejema sodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo tako, da se izrek sodbe glasi:

1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 4.333,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 dalje do plačila.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke v znesku 4.333,46 EUR.

3. Terjatvi obeh pravdnih strank se pobotata do zneska 4.333,46 EUR.

4. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 13241/2008-2 z dne 31. 03. 2008 se razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v pobotanem delu zavrne.

5. Tožeča in tožena stranka sama nosita svoje stroške.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev postopkovnih določb, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveni očitek pritožnice v pritožbi se nanaša na ugotovitev, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke. V povezavi s temi očitki se nanašajo tudi navedbe o pomanjkanju razlogov, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapadlosti v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke in s tem uveljavljanje terjatve do zakonskih zamudnih obresti.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka s tožbo uveljavljala dajatveni zahtevek na plačilo 4.333,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 dalje. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev iz naslova pogodbene kazni v višini 5.223,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 07. 2007 dalje. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke, saj ni odločilo o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Iz 4. točke izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke samo do višini pobotane glavnice v znesku 4.333,46 EUR. Vendar je materialnopravno zmotno stališče pritožnice, da takšna pomanjkljivost sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo lahko uveljavljala kot pritožbeni razlog. Neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke ima zgolj podlago za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP, katerega pa mora stranka vložiti v 15 dneh od prejema sodbe. Navedena pomanjkljivost je razvidna iz izreka sodbe, ki jo je tožena stranka prejela 25. 10. 2010 (sodba na podlagi 1. odstavka 496. člena ZPP). Zato pritožbenih navedb v pritožbi, ki je bila sodišču poslana 16. 12. 2010, ni mogoče obravnavati kot pravočasnega predloga za izdajo dopolnilne sodbe. Iz navedenega se izkažejo kot neupoštevne pritožbene navedbe tudi v delu, ki se nanašajo na pomanjkanje razlogov v izpodbijani sodbi glede zapadlosti ugotovljene v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Pobotni ugovor je zgolj procesno obrambno sredstvo toženca zoper zahtevek tožeče stranke. Ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zgolj glede glavnice, je za ugoditev pobotnemu ugovoru v tem obsegu zadostovala ugotovitev o obstoju nasprotne terjatve tožene stranke do višine terjatve tožeče stranke, ki je bila predmet presoje s strani prvostopenjskega sodišča. Ker tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede ugotovljene terjatve tožeče stranke, je pritožbeno sodišče opravilo zgolj uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v okviru tega ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Iz v pritožbi neizpodbijanih dejanskih ugotovitev pa je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na obstoj terjatve tožeče stranke, v posledici česar je odločilo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke in v posledici izvedbe pobotanja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.