Jedro

Pravno priznane nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ. Gre za numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog nepremoženjskih škod je zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti. Ker škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni pravno priznana, do nje ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“ zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.239,30 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 8.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2006 dalje do plačila. V preostanku (55.387,00 EUR) je sodišče zahtevek zavrnilo (1. točka). Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek v delu, ki se je glasil na plačilo 4.630,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 03. 1996 dalje do plačila ter na plačilo 7.669,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 03. 1996 dalje do plačila (2. točka). Sodišče je odločilo tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka).

2. Zoper 1. točko izpodbijane sodbe, to je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi kršitve do pravice kontradiktornosti v postopku (8.000,00 SIT) ter v stroškovnem delu (3. točka) se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je odškodnina dosojena v previsokem znesku. Sodišče je napačno in nepopolno presodilo dejstvo v dokaznem postopku in zgolj pavšalno obrazložilo, da so podane tožnikove duševne bolečine zaradi kršitve navedene pravice, ki se izražajo kot tožnikovo nezaupanje v pravo. Sodba nima razlogov niti o intenziteti duševnih bolečin v povezavi z obravnavanim postopkom, niti o trajanju le-teh. Sodišče je sledilo zgolj tožnikovim navedbam, da je bil prizadet tako materialno kot moralno in tudi zdravstveno. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju, ko sodišče zaključuje, da ni podane vzročne zveze med sodnim postopkom in zatrjevano operacijo tumorja. Nič bolj ni namreč podana vzročna zveza med sodnim postopkom in pavšalno zatrjevanim in ugotovljenim poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je tožeči stranki priznalo odškodnino zaradi kršitve pravice do kontradiktornosti v postopku. Štelo je, da je bila kršena tožnikova pravica do enakega varstva v postopku, zapisana v 22. členu Ustave. Štelo je tudi, da gre za kršitev pravic, ki jih tožnik uveljavlja v okviru zahtevka iz naslova psihičnega trpljenja zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo. Sklicuje se na ustavno odločbo Up 39/95, kjer je ustavno sodišče ugotovilo, da je bila stranki v postopku, ki se je vodil pod opr.št. III P 405/92 kršena pravica do kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ravnanje sodišča mogoče označiti kot protipravno ravnanje, s katerim so bile kršene z ustavo in procesnim zakonom zagotovljene pravice tožnika v pravdnem postopku, vodenim pod opr.št. II P 405/92. Glede obstoja pravno priznane škode pa sodišče ugotavlja, da je izraz duševnih bolečin tožnika tudi tožnikovo nezaupanje v pravo. Pri tem se sklicuje na določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (1), po katerem sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice osebnosti prisodi odškodnino, ter na 1060. člen Obligacijskega zakonika (2).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnik, v določbah ZOR in OZ ni pravno priznana. Pravno priznane nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ (prej v 135. členu ZOR). Zakonodajalec je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko fizična oseba zahteva odškodnino omejil na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180. 181. in 182. členu OZ (prej v 200, 201, 202 in 203 členih ZOR). Gre za numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog nepremoženjskih škod je zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih zakonodajalec ni pravno priznal, ni mogoče prisoditi denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana, niti ne gre za osebnostno pravico, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti niti na 179. členu OZ oziroma 200. členu ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ (oziroma 200. členu ZOR), ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti. Ker škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni pravno priznana, do nje ni upravičen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo (to je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 SIT zaradi kršitve pravice do kontradiktornosti v postopku) in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo.

7. Utemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela. Po načelu uspeha v pravdi mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (154. člen Zakona o pravdnem postopku (3)). Pri odločanju o stroških je sodišče odločilo, naj tožeča stranka povrne toženi stranki samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča so bili glede na to, kakšno škodo tožeča stranka vtožuje, za pravdo potrebni stroški sestave odgovora na tožbo in pritožbo in zgolj v tem obsegu je sodišče priznalo toženi stranki stroške.

(1) Ur.l. SRJ št. 29/78 in naslednji, v nadaljevanju ZOR.

(2) Ur.l. RS št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

(3) Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.