Jedro

Poroštvo je tipična oblika zavarovanja. Beseda 'zavarovanje' v pooblastilu obsega tudi poroštvo. Teorija namreč institute, katerih namen je zavarovanje izpolnitve pogodbenih obveznosti, med drugim deli na stvarna (realna) in osebna (personalna) zavarovanja. Pri stvarnih zavarovanjih se upnikova terjatev do dolžnika zavaruje tako, da pridobi upnik določeno stvar, iz katere se nato lahko poplača (na primer zastava). Pri osebnih zavarovanjih pa se dolžnik sam dodatno zaveže (na primer pogodbena kazen) ali pa se poleg dolžnika zaveže tretja oseba (na primer poroštvo). Poroštvo je torej osebno ali personalno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih obveznosti, podrobno urejeno v ZOR (sedaj v Obligacijskem zakoniku). Porok je oseba, ki se določeni osebi (tujemu upniku) zaveže, da ji bo izpolnil obveznost, če ji obveznosti ne bo izpolnil njen dolžnik. Zaradi te obveznosti je upnikova terjatev nasproti dolžniku zavarovana. Causa poroštva je torej zagotoviti varnost (securitas) upnika, utrditi dolžnikovo obveznost do upnika.

Sodišče druge stopnje s tem, ko je samo ugotovilo odločilno dejstvo, da "pooblastilo nedvomno obstaja (saj je v spisu)", in na ta način dopolnilo dejansko stanje, v zvezi z uporabo 4. točke 358. člena ZPP zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč za temelj svoje sodbe vzelo dejstvo, katerega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanj tudi ni oprlo svoje sodbe.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je s sodbo z dne 7.5.1997, opr. št. VII Pg 259/94-28, zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 1,068.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 6.4.1992, to je 54,164.034,38 SIT, tolarske protivrednosti 5 % deviznih pogodbenih obresti od 1,068.000,00 DEM od 4.1.1992 do 6.4.1992 (v znesku 13.215,14 DEM) po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 6.4.1992, to je 670.210,95 SIT, ter zakonskih zamudnih obresti od 54,164.034,38 DEM (pravilno: SIT) glavnice in 670.210,95 SIT pogodbenih obresti od 7.4.1992 do plačila (1. točka izreka). Ocenilo je, da "je tožena stranka imela pravno podlago za poravnavo kredita P. d.o.o. iz depozita tožeče stranke pri toženi stranki". Posledično pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,107.180,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1995 do plačila (2. točka izreka). Vendar pa je Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) s sklepom z dne 16.6.1998, opr. št. I Cpg 835/97, ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ocenilo je, da je treba ovrednotiti (v fotokopiji) predloženo pooblastilo T.K. za sklenitev dodatka 2 k depozitni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 24.1.2001, opr. št. VII Pg 249/98-48, ugodilo tožbenemu zahtevku (1. točka izreka), medtem ko je nasprotno tožbo zavrglo (2. točka izreka). Ocenilo je, da fotokopija predloženega pooblastila ne predstavlja specialnega pooblastila (za "poroštveno izjavo tožeče stranke") iz četrtega odstavka 91. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Posledično pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 2,407.835,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 do plačila (3. točka izreka). Vendar pa je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 21.5.2003, opr. št. I Cpg 377/2001, pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek izreka). Ocenilo je, da "je bila T.K. pooblaščena za sklenitev takega dodatka k depozitni pogodbi, kot ga je dejansko sklenila" in da "je poroštvo tipična oblika zavarovanja". Posledično pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2,505.100,00 SIT stroškov celotnega postopka (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka je (dne 23.7.2003) proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe sodišča druge stopnje (s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje in s tem) z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Pri tem ni priglasila stroškov revizije.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je nanjo odgovorila (dne 29.9.2003). Kot neutemeljene je prerekala revizijske navedbe in predlagala potrditev sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odločbe do plačila.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila nad toženo stranko začeta redna likvidacija. Skupščina je sklep sprejela dne 29.12.2003, v sodni register pa je bil vpisan dne 5.1.2004. Vendar pa začetek postopka redne likvidacije ni procesna ovira za izdajo odločbe revizijskega sodišča. Revizija je utemeljena.

(1) Revizijsko sodišče (pod pogojem, da se bo izkazalo, da je bilo sporno pooblastilo pristno oziroma neponarejeno) sprejema miselni sklep sodišča druge stopnje, ki ga je napravilo ob primerjavi vsebine v fotokopiji predloženega pooblastila (priloga B2) in dodatka 2 (priloga A4) k depozitni pogodbi (priloga A2) - s tem da gre pri ugotavljanju njune vsebine za ugotavljanje dejanskega stanja, pri razlagi njune vsebine pa za uporabo materialnega (pogodbenega) prava. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi (dejanskih) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je T.K. za sklenitev dodatka 2 k depozitni pogodbi imela pooblastilo, v katerem je bilo navedeno, da velja prav za depozit tožeče stranke pri toženi stranki (torej za depozitno pogodbo) in za zavarovanje kredita, odobrenega podjetju P. d.o.o. K., za razliko od sodišča prve stopnje zaključilo, da je T.K. imela zahtevano posebno pooblastilo.

(2) Revizijsko sodišče sprejema tudi oceno sodišča druge stopnje, da "je poroštvo tipična oblika zavarovanja" in da beseda 'zavarovanje' v pooblastilu obsega tudi poroštvo. Teorija namreč institute, katerih namen je zavarovanje izpolnitve pogodbenih obveznosti, med drugim deli na stvarna (realna) in osebna (personalna) zavarovanja. Pri stvarnih zavarovanjih se upnikova terjatev do dolžnika zavaruje tako, da pridobi upnik določeno stvar, iz katere se nato lahko poplača (na primer zastava). Pri osebnih zavarovanjih pa se dolžnik sam dodatno zaveže (na primer pogodbena kazen) ali pa se poleg dolžnika zaveže tretja oseba (na primer poroštvo). Poroštvo je torej osebno ali personalno sredstvo za zavarovanje dolžnikovih obveznosti, podrobno urejeno v ZOR (sedaj v Obligacijskem zakoniku). Porok je oseba, ki se določeni osebi (tujemu upniku) zaveže, da ji bo izpolnil obveznost, če ji obveznosti ne bo izpolnil njen dolžnik. Zaradi te obveznosti je upnikova terjatev nasproti dolžniku zavarovana. Causa poroštva je torej zagotoviti varnost (securitas) upnika, utrditi dolžnikovo obveznost do upnika.

(3.1) Revizijsko sodišče pri tem ne sprejema očitka revidentke, da naj bi bilo podano notranje nasprotje med razlogi prve in druge sodbe sodišča druge stopnje, saj je predmet revizijskega preizkusa le druga sodba sodišča druge stopnje, v kateri pa ni zaslediti nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih (kar bi predstavljalo smiselno uveljavljano absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

(3.2) Sicer pa tudi ni podano zatrjevano nasprotje. Sodišče druge stopnje je namreč prvič razlogovalo, da "je zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je pooblaščenost T.K. za sklenitev depozitne pogodbe vključevala tudi pooblaščenost za sklenitev dodatka 2 k pogodbi" (konec četrtega odstavka obrazložitve na 2. strani prve sodbe sodišča druge stopnje), medtem ko je drugič v zvezi z napotkom o ovrednotenju predloženega pooblastila (zadnji odstavek obrazložitve na 2. strani prve sodbe sodišča druge stopnje) razlogovalo, da "je bila T.K. pooblaščena za sklenitev takega dodatka k depozitni pogodbi, kot ga je dejansko sklenila" (tretji odstavek obrazložitve na 3. strani druge sodbe sodišča druge stopnje). Torej je prvič pravno presodilo depozitno pogodbo, drugič pa pooblastilo za sklenitev dodatka 2 k depozitni pogodbi.

(4) Zato pa revizijsko sodišče sprejema očitek revidentke, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je samo ugotovilo odločilno dejstvo, da "pooblastilo nedvomno obstaja (saj je v spisu)", in na ta način dopolnilo dejansko stanje, v zvezi z uporabo 4. točke 358. člena ZPP zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč za temelj svoje sodbe vzelo dejstvo, katerega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanj tudi ni oprlo svoje sodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pri spornem pooblastilu ne gre za posebno pooblastilo po četrtem odstavku 91. člena takrat veljavnega ZOR (prvi odstavek obrazložitve na 5. strani njegove druge sodbe), in ugotovilo, da "tožeča stranka dodatka št. 2 kasneje ni odobrila" po 88. členu takrat veljavnega ZOR (zadnji odstavek obrazložitve na 5. strani njegove druge sodbe). Zato (kljub ugovoru tožeče stranke in njeni zahtevi po predložitvi izvirnika pooblastila) ni ugotavljalo njegove pristnosti oziroma neponarejenosti niti (v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZPP) ni izpeljalo postopka po 227. členu ZPP (predvsem po njegovem četrtem odstavku).

(5) Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji tožeče stranke, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka), da ponovno odloči o pritožbi tožene stranke proti drugi sodbi sodišča prve stopnje.

(6) Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za novo končno odločbo (2. točka izreka).