Jedro

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (ne navaja konkretnih napak, ki naj bi jih storila tožena stranka, ne navaja svojih razlogov za (ne)uporabo določene zakonske določbe), se sodba na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1049/2012-8 z dne 10. 7. 2013 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča iz sodbe I U 455/2012-20 z dne 4. 4. 2012. Izpodbijana odločba zlasti v delu, ki se nanaša na ugotavljanje, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, temelji na razveljavljenem določilu tretjega odstavka 22. člena ZMZ. Določbo o oceni splošne (ne)verodostojnosti tožnikov iz 5. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ je tožena stranka uporabila in interpretirala napačno. Posebej opozarja na upoštevanje uveljavljenih standardov presoje splošne neverodostojnosti v zvezi s 5. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ, kot izhaja iz pravnomočne sodbe I U 1650/2012 z dne 30. 1. 2013, ki jo delno citira.

3. Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnikov zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe šestega odstavka 42. člena ZMZ, ker ni združilo postopkov tožnikov s postopkom novorojenega otroka O. B. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, v čem tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja sodišča iz sodbe I U 455/2012. Kljub izrazito neverodostojnim izjavam prvih dveh tožnikov je glede konkretnih treh dogodkov, ki jih navajata, iskala informacije v izvorni državi, vendar jih ni mogla najti, glede splošne situacije Romov v Republiki Kosovo pa je pridobila 12 informacij, do katerih se je natančno opredelila, kot tudi do vseh pripomb, ki jih je podal pooblaščenec tožnikov. Prišla je do zaključka, da Romi v Republiki Kosovo niso preganjani. Glede očitka o napačni uporabi 5. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ poudarja, da v izpodbijani sodbi ni navedeno, zakaj in v čem je ocena splošne neverodostojnosti tožnikov napačna. Glede ocene splošne verodostojnosti je izhajala iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-292/09 in Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, ki sledi splošno uveljavljenim standardom, ki jih uporabljajo tudi druge države članice EU. Zavrne očitek o uporabi razveljavljenega tretjega odstavka 22. člena ZMZ pri odločanju o subsidiarni zaščiti.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 455/2012 z dne 4. 4. 2012 (s katero je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18. 5. 2011 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek). Navedena sodba Upravnega sodišča z dne 4. 4. 2012 pa je bila izdana na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča I U 1082/2011 z dne 12. 7. 2011 (s katero je bila zavrnjena tožba tožnikov zoper zavrnilno odločbo tožene stranke z dne 18. 5. 2011) in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 483/2011 z dne 22. 9. 2011 (s katero je bila potrjena prvostopenjska sodba z dne 12. 7. 2011).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijano sodbo treba razveljaviti zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 8. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v katerem delu naj tožena stranka ne bi upoštevala stališč iz sodbe Upravnega sodišča I U 455/2012. Sodišče prve stopnje sicer v 13. točki izpodbijane sodbe citira stališča iz navedene sodbe I U 455/2012, vendar pa ne navede, katerega od njih naj tožena stranka ne bi upoštevala. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe (15. točka) sodišče prve stopnje sicer (ponovno) navede očitek, da tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča, „zlasti v delu, ki se nanaša na ugotavljanje, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite“, ki naj bi po presoji sodišča prve stopnje temeljila na razveljavljenem določilu tretjega odstavka 22. člena ZMZ. Vendar tudi v tem delu obrazložitve sodišče prve stopnje ne pojasni svojega stališča. Iz posameznih delov izpodbijane odločbe, ki jih sodišče prve stopnje citira, pa to tudi ne izhaja.

9. Sodišče prve stopnje nadalje toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, ki naj bi ga zagrešila v zvezi z oceno splošne (ne)verodostojnosti tožnikov v smislu uporabe 5. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki naj bi jo uporabljala in interpretirala napačno. Pri tem sodišče prve stopnje ne navaja svojih razlogov glede uporabe te določbe v obravnavanem primeru in konkretnih napak, ki naj bi jih pri presoji splošne (ne)verodostojnosti zagrešila tožena stranka, ampak navedene samo posamezne izseke iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ki naj bi po mnenju sodišča prve stopnje sami po sebi govorili o napačni uporabi navedene zakonske določbe. Glede tega očitka pritožbeno sodišče navaja, da izpodbijana odločba tožene stranke sicer res delno nesistematično navaja posamezne izjave tožnikov, ki pa jih analizira in oceni za neverodostojne. Pri tem tudi loči pomembne (materialne) in manj pomembne (nematerialne) nekonsistentnosti v izjavah prvega tožnika in druge tožnice. Tožena stranka se je tudi opredelila do vseh informacij, pridobljenih v zvezi s splošno situacijo glede Romov na Kosovu (specifičnih informacij, povezanih s konkretnimi dogodki, ki so jih tožniki navajali, tožena stranka ni našla). Če pa se sodišče prve stopnje ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, jo lahko samo spremeni.

10. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje z obravnavano zadevi ni združilo postopka mld. O. B. (roj...2012), za katerega je njegov zakoniti zastopnik (oče) vložil prošnjo za mednarodno zaščito po odločitvi tožene stranke, čeprav bi sodišče na podlagi šestega odstavka 42. člena ZMZ to moralo storiti, in je imelo za to v upravnem spisu vso potrebno podlago.

11. Ker izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so v določenem delu razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, je Vrhovno sodišče sodbo na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 75. členom ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.