Jedro

O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnosti, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so z delom redno pridobivali zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.

Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke in da je njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni s 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi, in sicer: - v II. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje po 21. 5. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila, - v III. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačevanje denarne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo v znesku 1.335,32 EUR na mesec od 1. 2. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila ter - v drugem in tretjem odstavku IV. točke izreka sodbe, to je glede stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi in dugotoženi stranki in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, drugotožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo drugotožene stranke, prvotožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v roku 15 dni plačati 30.742,01 EUR (I. točka izreka sodbe), toženima strankama pa je naložilo, da sta mu dolžni za premoženjsko in nepremoženjsko škodo solidarno plačati odškodnino v znesku 26.247,01 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). V presežku, to je do vtoževanih 174.463,03 EUR, je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku do spremembe okoliščin solidarno plačevati mesečno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter mesečno rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati stroške postopka v znesku 1.893,28 EUR, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki plačati 12.097,20 EUR, drugotoženi stranki pa 2.908,96 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje od 22. 5. 2008 do 31. 1. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v II. točki izreka sodbe) in tožbenega zahtevka za plačevanje mesečne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v III. točki izreka sodbe) se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je bil v škodnem dogodku tako hudo poškodovan, da je nesposoben za kakršnokoli pridobitno dejavnost. V postopku na prvi stopnji je dokazal, da bi mu prvotožena stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje gotovo podaljšala. Da je prvotožena stranka svojim delavcem redno podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, potrjuje izpoved priče A.A. Poleg tega bi se lahko v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, v tujini zaposlil tudi pri kakšnem drugem delodajalcu in zaslužil enako oziroma vsaj povprečno plačo, ki jo navadno zaslužijo keramičarji. V zvezi s tem je podal dokazni predlog za opravo poizvedb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje glede višine povprečne mesečne plače za delo keramičarja. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da pred škodnim dogodkom ni pridobival zaslužka s kontinuiranimi priložnostnimi zaposlitvami. Sklicuje se na odločbo opr. št. II Ips 100/2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se tudi v primeru, če je delavec pred škodnim dogodkom redno pridobival zaslužek zgolj s pogodbenim ali priložnostnim delom, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega. Navaja, da je v podobnem sporu Višje sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. I Cp 2588/2005 pravico do denarne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo priznalo tožnici, ki je bila ob nesreči stara 8 let in do tedaj logično ni bila niti en dan zaposlena. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je pred škodnim dogodkom redne dohodke prejemal relativno kratek čas. V času škodnega dogodka je bil star šele 22 let, ob upoštevanju dejstva, da je šolanje zaključil pri 20 letih, pa je bil v obdobju dveh let zaposlen skoraj polovico časa. Zmoten je tudi zaključek, da bi se, čeprav je formalno šolanje zaključil pri 20 letih, lahko zaposlil pri 18 letih.

Izpostavlja ugotovitev izvedenca dr. B.B., da je njegova zmožnost za delo po nezgodi občutno zmanjšana, saj ima vrsto omejitev. Izvedenec je ugotovil, da ni več sposoben za delo keramičarja in da je le omejeno sposoben za delo elektromonterja. Povedal je tudi, da je tožnik zaradi narave dela elektromonterja praktično nezaposljiv. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi dobil zaposlitev. Sodišče prve stopnje mu v zvezi s tem neutemeljeno očita, da ni sodeloval z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje, saj se ima posameznik pravico odločiti, ali bo zaposlitev iskal sam ali preko zavoda (tako je tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani v podobni zadevi v sodbi opr. št. III Cp 1018/2016).

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova pasivnost pri iskanju zaposlitve ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem upoštevalo le izvedensko mnenje izvedenke prof. dr. C.C., čeprav je tudi ona v dopolnitvi izvedenskega mnenja ugotovila, da so tožnikove depresivne epizode delno povezane s škodnim dogodkom. Tudi izvedenec dr. B.B., ki je podajal mnenje o tožnikovem duševnem stanju prav glede možnosti zaposlitve, je ugotovil, da je tožnik po škodnem dogodku razvil reaktivno nervozo s ponavljajočo depresivno motnjo, zaradi katere je brezvoljen, ne vzdrži dalj časa pri nobeni aktivnosti, po nekaj urni obremenitvi je utrujen, učinkovitost mu pade. Po ugotovitvi izvedenca čustvena nihanja precej ovirajo tožnikovo celotno funkcioniranje, tako da obstaja malo možnosti za uspešno prekvalifikacijo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper odločitev v prvem odstavku II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na obveznost drugotožene stranke, in zoper odločitev o stroških postopka v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi nasprotuje odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V škodnem dogodku je namreč utrpel samo zlom prvega ledvenega vretenca in zlom čolničaste kosti levega zapestja, zaradi omenjenih poškodb pa bolečin srednje in hude intenzitete ni dolgo trpel. V skupnem seštevku so hude bolečine trajale 14 dni, srednje in lažje pa tri mesece. Tudi odškodnina za pretrpljeni strah je prisojena v previsokem znesku. Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel le kratkotrajen primarni in sekundarni strah, za kar bi mu sodišče prve stopnje lahko prisodilo največ 2.500,00 EUR odškodnine. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sámo navedlo, da tožnik v svojih aktivnostih ni tako omejen, kot je zatrjeval, kar potrjuje tudi ugotovitev, da se je že kmalu po nesreči spet začel voziti z motorjem. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja fakultete D. v E. jasno izhaja, da so tožnikove duševne bolečine povezane z drugimi vzroki (s temeljno osebnostno motnjo). Bolečine, ki naj bi tožnika omejevale pri vsakdanjih aktivnostih, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj pri takšnem padcu, kot ga je utrpel tožnik, niti ni mogoče dobiti takih poškodb, ki bi pri tožniku povzročile trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Glede tožnikovih navedb, da je bil v obdobju od končanega šolanja do škodnega dogodka skoraj polovico časa zaposlen, navaja, da ga je na podlagi prošnje njegovega očeta želela zaposliti že prej, pa se tožnik po opravljenem razgovoru pri njej ni zglasil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju po škodnem dogodku pri iskanju zaposlitve popolnoma pasiven, saj to izhaja tudi iz izpovedi tožnika. S poklicno rehabilitacijo je pričel šele dve leti po vložitvi tožbe v tem individualnem delovnem sporu, iz evidence iskalcev zaposlitve, ki jo vodi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pa je bil večkrat izbrisan. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikove psihične težave ne opravičujejo njegove pasivnosti pri iskanju zaposlitve. Nasprotuje tožnikovi pritožbeni navedbi, da bi mu v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s tem se sklicuje na svoje navedbe v postopku na prvi stopnji, da je s tožnikom pogodbo o zaposlitvi sklenila le zato, ker ji je primanjkovalo delavcev. Pritožba zmotno navaja, da je izvedenec dr. B.B. ugotovil, da je tožnik nezaposljiv, saj to iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo drugotožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru navaja, da so pritožbene navedbe glede previsoko odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo neobrazložene, saj drugo tožena stranka v njihovo potrditev ni navedla nobene sodne prakse. Prisojena odškodnina je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse. Tako je Vrhovno sodišče RS z odločbo opr. št. II Ips 486/2003 17 let staremu fantu, ki je v prometni nesreči utrpel izpahnjen zlom prvega ledvenega vretenca, priznalo 43.815,72 EUR odškodnine, z odločbo opr. št. II Ips 761/2005 pa je bila tožnici, stari 35 let, za zlom tretjega ledvenega vretenca priznana odškodnina v znesku 52.161,58 EUR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da drugotožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, sodišče prve stopnje pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik pa v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je glede zavrnitve zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje po 21. 5. 2008 in zahtevka za plačevanje mesečne rente iz naslova trajne nezmožnosti za delo za obdobje od 1. 2. 2011 dalje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. 1. 2. 2008 je opravljal delo na višini 8 do 10 metrov na gradbišču v mestu F. v Nemčiji, ko je z gradbenega odra padel v globino in se poškodoval. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 10/2011 z dne 7. 5. 2014 odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 6.137,59 EUR, ter da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.800,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (razliko do vtoževanih 174.463,06 EUR) je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačevati mesečno denarno rento v znesku 1.335,32 EUR zaradi trajne nezmožnosti za delo od 1. 2. 2011 dalje ter mesečno denarno rento v znesku 217,80 EUR zaradi potrebe po tuji pomoči od 25. 10. 2010 dalje. Pritožbeno sodišče je na pritožbo vseh strank navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1316/2014 z dne 19. 3. 2015 delno spremenilo, delno pa razveljavilo. Z vmesno sodbo je odločilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008 nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik. V preostalem nespremenjenem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je prvotožena stranka vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 194/2015 z dne 22. 9. 2015 zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo pritožbenega sodišča. 10. Ker je bilo torej o temelju odškodninske odgovornosti toženih strank že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločalo le še o višini odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka, ter o zahtevkih za plačevanje mesečne denarne rente.

11. Tožnik je od toženih strank zahteval plačilo 130.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 55.173,03 EUR za premoženjsko škodo. Ob upoštevanju dejstva, da mu je drugo tožena stranka v predpravdnem postopku že izplačala 10.710,00 EUR, je vtoževal še odškodnino v skupnem znesku 174.463,03 EUR. Od toženih strank je zahteval tudi plačevanje mesečne rente na dveh pravnih temeljih: 217,80 EUR mesečne rente, ker je zaradi obsežnih telesnih poškodb odvisen od tuje pomoči, in 1.335,32 EUR mesečne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo. V skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusi le v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbama. Pritožbeno sodišče je zato v tem pritožbenem postopku preizkušalo le pravilnost odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko kot solidarno zavezanko, ter odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po 21. 5. 2008 in zahtevka za plačevanje mesečne rente (v znesku 1.335,32 EUR) iz naslova trajne nezmožnosti za delo od 1. 2. 2011 dalje.

- K pritožbi drugotožene stranke:

12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete D. Univerze v E. in njegovo dopolnitev. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljen strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je primerna in ob upoštevanju sodne prakse na tem področju ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

13. Po mnenju drugotožene stranke je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem neutemeljeno prisodilo 35.000,00 EUR od zahtevanih 48.000,00 EUR odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel nestabilni zlom prvega ledvenega vretenca in zlom čolničaste kosti levega zapestja. Hude bolečine je trpel v obdobju 14 dni po poškodbi, zelo hudo bolečino je trpel tudi med odstranitvijo osteosinteznega materiala iz hrbtenice. Bolečine srednje intenzitete je trpel po izvedeni operacijski oskrbi, predvsem pri začetnem razgibavanju hrbtenice in levega zapestja, kot tudi v času medicinske rehabilitacije v zdravilišču. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik zmerne bolečine trpel tri mesece. Lahke bolečine, ki so bile sprva stalne, nato pa občasne, je trpel nadaljnjih šest mesecev. Po tem obdobju je v predelu poškodovanega ledvenega vretenca oziroma ledvene hrbtenice trpel občasne lažje bolečine predvsem po večjih fizičnih aktivnostih, možno pa je, da bo takšne bolečine trpel tudi v bodoče. Po oceni sodišča prve stopnje je tožnik zaradi poškodbe zapestja 1 teden trpel hude bolečine, 3 tedne bolečine srednje intenzitete, lažje stalne in občasne bolečine pa je trpel še nadaljnje tri mesece. Možno je, da bo tožnik v nadaljnje trpel občasne lažje bolečine v levem zapestju, predvsem po večjih fizičnih obremenitvah levice. Tožnik je med zdravljenjem trpel tudi vrsto nelagodnosti in nevšečnosti zaradi hospitalizacije, operativnih posegov v splošni anesteziji, rentgenskega slikanja in drugih preiskav, izvajanja terapevtskih vaj, fizikalnih terapij in kontrolnih pregledov. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter ob upoštevanju sodne prakse na področju dosojenih odškodnin iz tega naslova, je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena v pravilnem znesku. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

14. Drugotožena stranka neutemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini zaradi pretrpljenega strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 6.000,00 EUR. Čeprav ta znesek res sega na zgornjo mejo dosojenih odškodnin za to postavko, tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera opravičujejo odmero odškodnine v takšni višini. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka utrpel izjemno intenziven primarni strah (izvedenka prof. dr. C.C., dr. med. je v okviru zaslišanja pojasnila, da občutek padanja proti trdi podlagi, predvsem če je ta relativno oddaljena, pri človeku vzbudi strah za preživetje), saj ni bil nezavesten in je lahko spremljal potek dogajanja. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je hujši strah pri tožniku izzvenel šele po izvedenih operacijah v času 12-dnevne hospitalizacije. Sekundarni strah je tožnik trpel nadaljnji dve leti. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel le kratkotrajen primarni in sekundarni strah.

15. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v pravilnem znesku. Pritožba zmotno navaja, da pri takšnem padcu, kot ga je utrpel tožnik, ni mogoče utrpeti poškodb, zaradi katerih bi bile življenjske aktivnosti trajno zmanjšane, saj iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete D. Univerze v E. izhaja nasprotno. Po ugotovitvi izvedencev se tožnik zaradi poškodbe ledvene hrbtenice v kombinaciji s pataloško spremenjeno torakoledveno hrbtenico (skoliozo) težje zadržuje v daljših prisilnih položajih telesa, predvsem sklonjen naprej. Težje dalj časa stoji na mestu, težje dviguje bremena od tal in jih prenaša. Težje se ukvarja z aktivnostmi, ki zahtevajo nenadne sunkovite obrate v ledvenem delu hrbtenice (npr. z raznimi kontaktnimi športi). Težje kolesari in težje opravlja dela, ki so povezana s pogostim sklanjanjem naprej in vstajanjem. V vse te aktivnosti mora vložiti bistveno več truda kot prej, pa tudi na ta način ne doseže nivoja kot pred poškodbo. Zaradi poškodbe levega zapestja z levico težje opravlja zahtevna fizična dela, ki so povezana s ponavljajočimi se gibi v zapestju in mora tudi v ta opravila vložiti več truda kot prej. Pritožba sicer pravilno navaja, da so tožnikove duševne bolečine deloma povezane tudi z ugotovljeno temeljno osebnostno motnjo, ki se razvije v zgodnjih fazah človekovega razvoja, ter da tožnik v svojih aktivnostih ni tako omejen, kot je zatrjeval v tožbi in pripravljalnih vlogah. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju teh ugotovitev (in še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star le 22 let), ugotovljen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti za tožnika opravičuje odmero odškodnine v znesku 30.000,00 EUR. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Ker s pritožbo drugotožene stranke uveljavljeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločitev glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

- K pritožbi tožnika:

17. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1316/2014 z dne 19. 3. 2015, s katerim je delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, poudarilo, da se o povrnitvi bodoče škode, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnosti, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012).

18. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov za povračilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in za plačevanje mesečne denarne rente iz naslova trajne nezmožnosti za delo predstavlja določba 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno presodilo, da je tožnik do razlike med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in nadomestilom za bolniški stalež upravičen (le) za obdobje od škodnega dogodka (1. 2. 2008) do izteka delovnega razmerja pri prvo toženi stranki (21. 5. 2008). Tožbena zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo od 22. 5. 2008 do vključno 31. 1. 2011 in za plačevanje mesečne rente iz istega naslova od 1. 2. 2011 dalje pa je ponovno zavrnilo. Zaključek, da obstaja manj kot 50 % verjetnost, da bi tožnik v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, po 21. 5. 2008 pridobival redne dohodke, je utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami: - Tožnik ni dokazal, da je v obdobju pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival zaslužek.

- Tožnik tudi ni dokazal, da bi bil v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, še nadalje v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki. V času nesreče je imel namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (do dokončanja projekta), v postopku na prvi stopnji pa ni dokazal, da bi mu prvotožena stranka to pogodbo podaljšala oziroma da bi mu dala v podpis novo pogodbo za določen čas.

- Tožniku ni bila priznana nobena stopnja invalidnosti. V poklicno rehabilitacijo se je vključil relativno pozno, to je maja leta 2013. Z upoštevanjem 2 let vajeništva, ima tožnik pri 30 letih starosti le 3 leta, 1 mesec in 27 dni pokojninske dobe.

- Tožnikove nezaposlenosti ni mogoče pripisati posledicam v škodnem dogodku utrpelih poškodb, temveč njegovi neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve. Tožnik ima po poškodbi pri delu sicer res vrsto omejitev, vendar pa je za delo še vedno omejeno sposoben. Po škodnem dogodku ni storil vsega, kar bi lahko, da bi zmanjševal nastalo škodo (ni aktivno iskal nove zaposlitve in ni bil prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje oziroma je bil iz evidence aktivnih iskalcev zaposlitve večkrat izbrisan).

19. V skladu z ustaljeno sodno prakso (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012) se tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so z delom redno pridobivali zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega (na primer, da bi oškodovanec zaposlitev opustil in ne bi več pridobival zaslužka). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodek, vendar pa je nato napravilo materialnopravno zmoten zaključek, da je pred škodnim dogodkom redne dohodke prejemal relativno kratek čas (in da je zato treba šteti, da pred škodnim dogodkom ni pridobival zaslužka s kontinuiranimi priložnostnimi zaposlitvami). Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je bil ob škodnem dogodku star šele 22 let in da je formalno srednje izobraževanje zaključil pri 20 letih. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje izhajalo z napačnega izhodišča, da bi se tožnik lahko zaposlil že pri 18 letih, posledično pa je zmotno ugotovilo, da je tožnik redne dohodke pridobival manj kot 1/4 delovno aktivnega obdobja. Po presoji pritožbenega sodišča je treba v obravnavani zadevi šteti, da tožnik pred 20. letom, ko je zaključil šolanje, upravičeno ni bil delovno aktiven, dejstvo, da je po zaključenem izobraževanju dohodke prejemal skoraj polovico delovno aktivnega obdobja (iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil pred zaposlitvijo pri prvotoženi stranki v letu 2007 10 mesecev zaposlen pri družbi G. d. o. o.), pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je pred 1. 2. 2008 kontinuirano pridobival dohodke.

20. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da med tožnikovo pasivnostjo pri iskanju zaposlitve po škodnem dogodku in med posledicami, ki jih je utrpel zaradi škodnega dogodka, ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo z ugotovitvijo izvedenke prof. dr. C.C., da je pri tožniku podana temeljna osebnostna motnja, ki se ne razvije kot odziv na posamezen dogodek, vendar kot pravilno opozarja tudi tožnikova pritožba iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da zato tožnikovih depresivnih epizod ni mogoče v celoti pripisati škodnemu dogodku. Iz navedenega logično izhaja, da je tožnikovo slabo duševno zdravje deloma vendarle posledica škodnega dogodka, posledično pa tudi vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožnikovo pasivnostjo pri iskanju nove zaposlitve ni pretrgana. To potrjuje tudi ugotovitev izvedenke prof. dr. C.C., da je problem tožnikove nezaposlenosti delno povezan z obravnavano nesrečo. Tožnik v pritožbi s tem v zvezi utemeljeno izpostavlja tudi ugotovitve izvedenca prof. dr. B.B., ki ga je sodišče prve stopnje postavilo za ugotavljanje njegove preostale zmožnosti za delo. Iz njegovega izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožniku zaradi teže poškodbe, zdravljenja in težav v času zdravljenja razvila reaktivna nevroza s ponavljajočo depresivno motnjo, zaradi katere je brezvoljen, ne vzdrži dlje časa pri nobeni aktivnosti, po nekaj urni aktivnosti je utrujen, učinkovitost mu bistveno pade. Je manj zbran, nervozen in težko prenaša monotona dela. Izvedenec je tudi ugotovil, da je tožnik čustveno nestabilen, z opaznim depresivnim doživljanjem, pomanjkanjem energije in socialno pasivnostjo, čustvena nihanja pa precej ovirajo njegovo celotno funkcioniranje, zato obstaja le malo možnosti za uspešno prekvalifikacijo. Glede na navedeno tudi izvedensko mnenje prof. dr. B.B. potrjuje, da vzročna zveza med tožnikovo neaktivnostjo v zvezi z iskanjem nove zaposlitve in škodnim dogodkom ni pretrgana, zato je sodišče prve stopnje napačno zavzelo nasprotno stališče. 21. Da tožnikova popolna pasivnost pri iskanju zaposlitve ni posledica le tožnikovih osebnostnih značilnosti, potrjuje tudi dejstvo, da je bil pred škodnim dogodkom kljub motnji, ki se po pojasnilu izvedenke prof. dr. C.C. zastavi že v zgodnjih obdobjih človeškega razvoja, zaposlen, in sicer najprej pri družbi G. d. o. o., nato pa pri prvotoženi stranki. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da mora v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja. Kot posebno zdravstveno stanje se šteje tudi temeljna osebnostna motnja, za kakršno tožnik trpi že od otroštva, če mu ta pred škodnim dogodkom ni povzročala posebnih težav, je pa zaradi nje, v povezavi s škodnim dogodkom, obseg škode večji.

22. Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke in da je njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni s 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek. Ker so podani uveljavljeni pritožbeni razlogi oziroma pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zmotno že po temelju zavrnilo tožbena zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje po 21. 5. 2008 in za plačilo mesečne denarne rente iz naslova trajne nezmožnosti za delo od 1. 2. 2011 dalje, ni ugotavljajo okoliščin, pomembnih za ugotovitev višine iz teh naslovov tožniku nastale škode. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

23. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju presoja utemeljenost zgoraj navedenih tožbenih zahtevkov po višini. V tej zvezi naj ponovno presodi utemeljenost tožnikovih navedb, da bi bil v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, tudi po 21. 5. 2008 v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki. Tožnik namreč v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je prvotožena stranka s svojimi delavci redno verižno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas (oziroma da jim je pogodbe o zaposlitvi za določen čas redno "podaljševala"), ne more dokazovati njegovih navedb, da mu delovno razmerje pri prvotoženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi prenehalo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je to lahko eden od indicev, da bi bil tožnik, če škodnega dogodka ne bi bilo, tudi po 21. 5. 2008 zaposlen pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje naj zato dokazno oceni izpoved nekdanjega delavca prvotožene stranke A.A., na katero se v zvezi s tem v pritožbi sklicuje tožnik, in po ponovni oceni izpovedi tožnika in direktorja prvotožene stranke ponovno presodi, ali je tožnik s 50 % verjetnostjo izkazal nadaljevanje delovnega razmerja pri prvotoženi stranki po 21. 5. 2008. Če bo zaključilo nasprotno, naj se opredeli tudi do tožnikovih navedb, da bi se lahko v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, kot keramičar zaposlil tudi pri kakšnem drugem delodajalcu (doma ali v tujini).

24. Pritožbeno sodišče je zaradi delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v drugem in tretjem odstavku IV. točke izreka sodbe. Uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu je namreč odvisen tudi od odločitve o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje od 22. 5. 2008 do 31. 1. 2011 in za plačilo mesečne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo za obdobje od 1. 2. 2011 dalje.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbe za tožnika pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP). Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo drugotožene stranke, prvotožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj odgovora nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).