Jedro

Kljub temu, da je tožnica določeno pokojninsko dobo dopolnila tudi pri makedonskem nosilcu zavarovanja, ji te tuje dobe pri priznanju in odmeri starostne pokojnine pri tožencu ni mogoče upoštevati v pokojninsko dobo. Pogoj dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa v trajanju 20 let ob starosti 62 let in 6 mesecev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 3. odstavka 27. člena ZPIZ-2, je namreč izpolnila že z upoštevanjem samo slovenske dobe. Gre za t. i. samostojno starostno pokojnino. Doba, dopolnjena v Makedoniji, bi se ji po po 21. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (BMKSZ) lahko upoštevala le v primeru, da bi pogoj pokojninske dobe za starostno upokojitev po ZPIZ-2 izpolnila le z upoštevanjem skupne, torej slovenske in makedonske zavarovalne dobe. Vendar bi se ji v tem primeru po 22. členu BMKSZ priznal sorazmerni del starostne pokojnine, ne pa samostojna starostna pokojnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2017 in z dne 10. 10. 2016, da se tožnici odmeri pokojnina v višjem znesku in da ji toženec razliko do na novo odmerjene pokojnine izplača z dnem upokojitve.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Tožencu je že pred upokojitvijo predložila potrdilo o začetku postopka priznanja zavarovalne dobe pri makedonskem nosilcu zavarovanja, ki ji je tudi potrdil zavarovalno dobo od 15. 11. 1983 do 20. 1. 1986, torej 2 leti, 2 meseca in 6 dni. Ob odjavi iz zavarovanja 18. 11. 2015 je predložila še potrdilo o odjavi iz Zavoda RS za zaposlovanje, kopijo diplome in vlogo, da se ji štejeta slovenska in makedonska zavarovalna doba. Najprej ji je bila odmerjena akontacija starostne pokojnine za 29 let, 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe v višini 49,45 % pokojninske osnove, ki znaša 1.283,01 EUR. 30. člen ZPIZ-2 ni bil pravilno uporabljen. Pri odmeri pokojnine toženec ni upošteval slovenske in makedonske dobe, diplome in potrdila o priznani izobrazbi ter opravljanja dopolnilne dejavnosti. Makedonska delovna doba ji ni bila upoštevana, čeprav ji je bila v Makedoniji priznana. V pokojninsko dobo je potrebno upoštevati čas študija, s katerim so se zavarovanci usposobili za zahtevna dela, brez plačila prispevkov. Po ZPIZ-1 se čas študija upošteva v pokojninsko dobo tako, da se za višjo izobrazbo upošteva 6 let in čas do prve zaposlitve, za visoko in univerzitetno pa 8,5 let in čas do prve zaposlitve. Iz tega razloga je tudi predložila potrdila o izobrazbi. Šele po prejemu sodbe pa je začela zbirati dodatno dokumentacijo. AJPES ji je 11. 1. 2018 izdal potrdilo o opravljanju dejavnosti, zato se ji čas opravljanja te dopolnilne dejavnosti od 10. 4. 2003 do 1. 8. 2014 upošteva v pokojninsko dobo. Po potrdilu FURS z dne 19. 1. 2018 so tudi plačani prispevki, zato so plačani vsi prispevki iz naslova dopolnilne dejavnosti in tudi rednega dela. Pokojninsko dobo je potrebno določiti tako, da se seštejejo obdobja delovnega razmerja, izobraževanja, poklicnega zavarovanja oziroma zavarovanja s povečanjem in dopolnilne dejavnosti, s čimer bi dopolnila 44 let, 10 mescev in 3 dni zavarovalne dobe in bi odmerni odstotek znašal 70,60 %. Ker je njena pokojninska osnova višja od najnižje pokojninske osnove za leto 2015, se ji za izračun starostne pokojnine po 3. odstavku 36. člena ZPIZ-2 upošteva najvišja pokojninska osnova. Starostna pokojnina bi se ji morala odmeriti v višini 70,60 % od najvišje pokojninske osnove in bi znašala 1.718,88 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Glede na pritožbene navedbe je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o ponovni odmeri starostne pokojnine. Tožnici, ki je bila po odločbi z dne 7. 12. 2015 uživalka starostne pokojnine od 19. 11. 2015 dalje v mesečnem znesku 618,79 EUR, je bila pokojnina na novo odmerjena z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Priznana ji je bila starostna pokojnina v znesku 634,44 EUR od 19. 11. 2015 dalje in nadomeščena predhodno izdana upokojitvena odločba. Do dneva uveljavitve pravice je dopolnila 62 let in 9 mesecev starosti ter 29 let, 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe brez dokupa, in sicer iz naslova delovnega razmerja in uživanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo je bila pokojnina odmerjena v višini 49,45 % pokojninske osnove,2 izračunane na podlagi najugodnejšega 21-letnega povprečja plač v obdobju od 1986 do 2006. Sporno je zlasti upoštevanje pokojninske dobe in posledično določitev odmernega odstotka. Tožnica je namreč zavarovalno dobo dopolnila tudi pri makedonskem nosilcu obveznega zavarovanja, zaključila je študij, opravljala je dopolnilno dejavnost, iz naslova delovnega razmerja pa je bila določeno obdobje zavarovana za 42-urni polni delovni čas. Vendar je zaključek sodišča prve stopnje, da se navedena obdobja tožnici ne štejejo v pokojninsko dobo oziroma s povečanjem, pravilen.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3. Po 30. členu tega zakona se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Odmeri se od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 21 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (2. odstavek v zvezi s 7. odstavkom 30. člena ZPIZ-2).

7. Po 22. točki 7. člena ZPIZ-2 je pokojninska doba zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in določi odstotek za odmero pokojnine. Obsega čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ-2; čas, ki se zavarovancu v skladu s tem zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona; čas, vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločbe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31. 12. 2012; čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače (129. člen ZPIZ-2). Odstotki za odmero starostne pokojnine so določeni v 37. členu ZPIZ-2. Zavarovankam, ki starostno pokojnino uveljavijo v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2016, se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Za 15 let zavarovalne dobe se odmeri v višini 29 %, za vsako nadaljnje leto pa v višini 1,41 % brez zgornje omejitve.

8. Čeprav je tožnica pokojninsko dobo v trajanju 2 let, 2 mesecev in 6 dni4 dopolnila tudi pri makedonskem nosilcu zavarovanja, ji te tuje dobe pri priznanju in odmeri starostne pokojnine pri tožencu ni mogoče upoštevati v pokojninsko dobo. Pogoj dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa v trajanju 20 let ob starosti 62 let in 6 mesecev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 3. odstavka 27. člena ZPIZ-2, je namreč izpolnila že z upoštevanjem samo slovenske dobe. Gre za t. i. samostojno starostno pokojnino. Doba, dopolnjena v Makedoniji, bi se ji po po 21. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (BMKSZ)5 lahko upoštevala le v primeru, da bi pogoj pokojninske dobe za starostno upokojitev po ZPIZ-2 izpolnila le z upoštevanjem skupne, torej slovenske in makedonske zavarovalne dobe. Vendar bi se ji v tem primeru po 22. členu BMKSZ priznal sorazmerni del starostne pokojnine, ne pa samostojna starostna pokojnina. Makedonska doba bi se ji upoštevala le za izpolnitev pogojev, sorazmerni del pokojnine pa bi se ji tudi v tem primeru odmeril le z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe. Pritožbena izvajanja v smeri upoštevanja makedonske pokojninske dobe zato niso utemeljena. Tožnici je sicer že makedonski nosilec zavarovanja na podlagi makedonske pokojninske dobe priznal in odmeril sorazmerni del starostne pokojnine.

9. Pritožnica neutemeljeno vztraja tudi pri upoštevanju časa študija v zavarovalno dobo. Čeprav so se po 193. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6 leta zaključenega študija poleg pokojninske dobe kot dodana doba upoštevala za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez plačila prispevkov, to po ZPIZ-27 ni več mogoče. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine dodana doba zaradi izločitve vseh pravic, ki nimajo podlage v plačanih prispevkih, iz pokojninskega sistema, več ne upošteva. Šlo je za čas, prebit zunaj zavarovanja, ki se je upošteval pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine. Pri izračunu starostne pokojnine pa se dodana doba ni upoštevala in na višino pokojnine ni vplivala. Čas zaključenega študija se je torej tudi po ZPIZ-1 kot dodana doba štel le za izpolnitev pogojev za priznanje starostne pokojnine, ne da bi se upošteval še pri določitvi odmernega odstotka.

V zavarovalno dobo za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine se je čas zaključenega dodiplomskega in podiplomskega študija po ZPIZ-1 štel le ob pogoju plačila prispevkov za obvezno zavarovanje (2. odstavek 198. člena ZPIZ-1), in sicer z odločbo na zahtevo zavarovanca. Tožnica ni niti zatrjevala, še manj dokazovala, da bi čas študija dokupila. ZPIZ-2 je tudi sicer uvedel pokojninsko dobo brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 27. člena ZPIZ-2. V pokojninsko dobo brez dokupa pa se štejeta le obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti.

10. Čeprav je tožnica od 10. 4. 2003 do 1. 8. 2014 opravljala dopolnilno oziroma postransko dejavnost in četudi so iz tega naslova plačani prispevki, ji obdobja opravljanja te dejavnosti ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno razloguje, da zaradi vključitve v obvezno zavarovanje na drugih podlagah, za kaj takega ni podlage.

Po 1. odstavku 20. člena ZPIZ-2 se osebe, ki samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost in v obvezno zavarovanje niso vključene na podlagi opravljanja dejavnosti, temveč na drugi podlagi, štejejo za osebe, ki dejavnost opravljajo kot postranski poklic. Iz naslova opravljanja dopolnilne dejavnosti so obvezno zavarovane le za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Iz tega naslova plačujejo prispevke za posebne primere zavarovanja v pavšalnih zneskih. Smiselno enako je bilo določeno tudi v 27. členu ZPIZ-1. Oseba, ki opravlja pridobitno oziroma poklicno dejavnost in je vpisana v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov oziroma drug predpisan register, pa ni zavarovana po 15. členu tega zakona, torej kot samozaposleni, je bila obvezno zavarovana za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju navedene dejavnosti.

Iz potrdila FURS z dne 19. 1. 2018, na katerega se sklicuje pritožnica, izhaja prav to, da ima od 10. 4. 2003 do 1. 18. 2014 knjižene obremenitve in plačane prispevke v pavšalnih zneskih. Pomeni, da je bila tožnica v času opravljanja postranske dejavnosti iz tega naslova zavarovana le za posebni primer zavarovanja, to je zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano zavarovalno dobo s povečanjem, pravilno pojasnilo, da tožnica ni dokazala, da je delala na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, temveč je šlo za 42-urni delovnik, ki je predstavljal poln delovnik. Po podatkih matične evidence je bila tožnica v obdobju od 21. 1. 1986 do 31. 12. 1991 v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja vključena za 42-urni zavarovalni čas oziroma 42-urni polni delovni čas8, zato je bila ta doba v izpodbijani odločbi upoštevana v pokojninsko dobo brez povečanja. Sicer pa postopek za ugotavljanje zavarovalne dobe s povečanjem pri tožencu sploh ni bil izveden oziroma ni bil niti sprožen.

12. Vse predhodno navedeno pomeni, da za upoštevanje spornih obdobij v pokojninsko oziroma zavarovalno dobo ni podlage, zato ji je toženec za 29 let, 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe brez dokupa starostno pokojnino pravilno odmeril v višini 49,45 % od dejanske pokojninske osnove. Po 3. odstavku 36. člena ZPIZ-2 se starostna pokojnina odmeri od najnižje ali najvišje pokojninske osnove, določene v posameznem koledarskem letu, če starostna pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravice, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, ne dosega ali preseže znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje ali najvišje pokojninske osnove. Gre zgolj za omejitev višine pokojnin navzdol in navzgor. Izhajajoč iz načela solidarnosti in vzajemnosti se z odmero pokojnine od najnižje pokojninske osnove upravičencem zagotavlja višja raven pokojnin, kot bi jo imeli, če bi bile odmerjene od njihovih dejanskih pokojninskih osnov. Z odmero pokojnin od najvišje pokojninske osnove pa se upravičencem zagotovijo nižje pokojnine, kot bi jih imeli, če bi bile odmerjene od njihovih dejanskih pokojninskih osnov. Določbe 36. člena ZPIZ-2 nikakor ni mogoče tolmačiti na način, za katerega se zavzema pritožnica, torej da bi se ji za odmero starostne pokojnine upoštevala najvišja pokojninska osnova, ker je njena pokojninska osnova višja od najnižje pokojninske osnove.

13. Ker je bila torej že v predsodnem upravnem postopku pravilno upoštevana vsa pokojninska doba in pravilno določen odmerni odstotek, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje višje starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov je bilo potrebno tudi pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 V znesku 1.283,01 EUR. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Od 15. 11. 1983 do 20. 1. 1986. 5 Ur. l. RS, št. 35/2000. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 7 Velja od 1. 1. 2013 dalje. 8 Izpis zavarovanj na prilogi B/1 sodnega spisa.