Jedro

Toženec je bil ob sklenitvi dogovora le zakoniti zastopnik družbe V., ne pa tudi družbe P. (to je bila toženčeva žena S. V.). Vendar je sodišče druge stopnje pojasnilo, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega, brez njegovega pooblastila, zavezuje zastopanega, če jo ta pozneje odobri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 295,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 17. 10. 2000 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec na podlagi pisno sklenjenega dogovora dolžan plačati še 8.763,14 EUR za delo, ki ga je kot arhitekt opravil na objektu G., ko je nadziral in usklajeval gradbena dela. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da toženec ni pasivno legitimiran, ker je dogovor sklenil kot v imenu podjetij P. d. d. in V. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje. Navaja, da bi sodišče moralo presojati vsebino dogovora po 99. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotavljati skupni namen sopogodbenikov. Navaja, da je kot stranka v dogovoru na prvem mestu zapisan toženec, zaradi česar bi sodišče moralo šteti, da je pogodbena stranka on in ne družbi, še zlasti, ker je ime družbe napisano nepravilno. Poudarja, da bi žig družbe moral biti v isti liniji kot ime tožnika, šele pod žigom pa bi morala biti dostavka, da je dogovor v imenu družbe podpisal toženec kot direktor. Tožnik navaja, da sta pogodbeni stranki zgolj zaradi nepoznavanja prava pri imenu toženca navedli, da je tudi zastopnik podjetij in ob robu dogovora odtisnili žig podjetja. Opozarja, da je sodišče druge stopnje pri obrazložitvi, da je družba P. storitve toženca odobrila, napačno zapisalo ime firme (P.), kar kaže na nepravilno pojmovanje gospodarskega prava. Meni, da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je toženec le zastopal podjetji P. d. d. ter V., če pa je bilo ugotovljeno, da toženec ni bil direktor in zastopnik teh družb. Zgolj navedba, da je pogodbo pripravil tožnik in jo je zato treba razlagati v prid tožene stranke, po oceni tožnika ne predstavlja utemeljene obrazložitve. Tožnik meni, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da pa je kršilo tudi 7., 212. in 286. člen ZPP. Meni, da je bila odločitev o zavrnitvi zahtevka preuranjena, s tem pa je bila kršena tudi njegova pravica do kontradiktornosti.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da je tožnik revizijo vložil zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, ki pa o zadevi sploh ni odločalo, da je revizija zato vložena zoper neobstoječo sodbo in bi jo moralo Vrhovno sodišče zavreči. Opozarja, da tudi sicer revizija uvodoma navaja, da se vlaga glede kršitev v pritožbenem postopku, nato pa zatrjuje obstoj kršitev, ki so takšne, da se lahko zgodijo le pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da jih je mogoče izpodbijati le s pritožbo. Poudarja, da sta sodbi popolno in pravilno obrazloženi, da pa tožnik niti v postopku pred prvim sodiščem, niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj bi bil toženec motiviran, da stroške tožnikovega strokovnega nadzora in morebitne druge njegove storitve krije sam in ne investitorja. Opozarja, da želi revident dejansko vprašanje (pomen sporne pogodbe za odnose med pravdnima strankama) reševati skozi domnevne kršitve postopkov, ker nima dokaznih argumentov, da se mu je toženec glede plačila svetovalnih storitev osebno zavezal. Opozarja, da je bistvo spora v tem, da naj bi tožnik opravljal predvsem dela gradbenega nadzora, za katerega ni imel ne licence in ne registracije, zaradi česar bi lahko njegovo delo šteli le kot delo na črno. Meni, da bi zato imel dogovor pravdnih strank, tudi če bi bil kdaj sklenjen, prepovedano kavzo in bi bil ničen. Podrejeno toženec zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec dogovor s tožnikom sklenil v imenu družb P. ter V. Sodišče druge stopnje je uvodoma navedlo, da je bil res toženec ob sklenitvi dogovora le zakoniti zastopnik družbe V., ne pa tudi družbe P. (to je bila toženčeva žena S. V.). Vendar je sodišče druge stopnje pojasnilo, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega, brez njegovega pooblastila, zavezuje zastopanega, če jo ta pozneje odobri (88. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da sta bili družbi P. in V. lastnika in soinvestitorja del na objektu G., da je tožnik opravljal nadzor nad deli na tem objektu v korist teh družb, da sta obe družbi njegove storitve sprejemali, iz česar izhaja, da je družba V. P. odobrila dogovor, ki ga je toženec sklenil s tožnikom v njenem imenu. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da vse to potrjuje tudi uvodna navedba na predloženem pisnem dogovoru, da toženec dogovor sklepa kot lastnik oziroma zastopnik družb P. in V., ki sta lastnika objekta, podpis toženca ob pečatu družbe P. in dejstvo, da je pisni dogovor pripravil tožnik. Ni torej utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, pravilna, pomota pri navedbi imena družbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa na materialnopravno pravilnost odločitve ne more vplivati.

6. S pavšalno navedbo v reviziji, da se sodišče ni opredelilo do vseh navedb in dokazov, tožnik ne more izpodbiti zakonitosti in pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je bila odločitev sodišča preuranjena in da sodišče tožniku ni dalo možnosti spoznanja, na katero pravno podlago in na katera dejstva bo oprlo svojo odločitev. Toženec je že v odgovoru na tožbo ugovarjal, da se ni zavezal osebno ampak v imenu družbe P., ki je tožniku opravljeno delo tudi plačala. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo torej sporna pasivna legitimacija, zato odločitev sodišča za tožnika ni mogla predstavljati presenečenja, prav tako pa tudi ne dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev.

7. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvemu odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 295,32 EUR (525 točk po 0,46 EUR, 10 točk za materialne stroške in 20 % DDV).