Jedro

Delavec je bil zakonito razporejen na drugo ustrezno delovno mesto ker ni izpolnjeval pogojev za dosedanje delovno mesto po novo sprejetem aktu o sistemizaciji.

Dodatek za doktorat pripada delavcu poleg osnovne plače čeprav je bila ob prvem razvrščanju v tarifne razrede na podlagi zatečene plače osnovna plača določena v višjem znesku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati dodatek za doktorat v vsakokratni vrednosti 487 točk mesečno od 1.2.1992 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, v bodoče pa izplačevati pripadajoči dodatek za doktorat poleg osnovne plače." V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepa o razporeditvi tožnika in prvi razvrstitvi v tarifni razred z dne 20.12.1991 in sklepa tožene stranke z dne 20.2.1992 o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper navedeni prvostopni sklep. Pri tem je ugotavljalo, da tožnik nima opravljene specializacije iz področja klinične psihologije, ki je pogoj za razporeditev na delovno mesto klinični psiholog, ki je uvrščeno v tarifni razred VII/3, tako da je bil tožnik, v skladu z določbami novih pravil o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, zakonito razporejen na delovno mesto psihologa, ki je v skladu z določbami panožne kolektivne pogodbe uvrščeno v tarifni razred VII/1. Hkrati je prvostopno sodišče zavrnilo tudi zahtevek za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi in za priznanje dodatka za težje pogoje dela. Glede na tožnikovo razporeditev in uvrstitev v tarifni razred nezakonitosti, oziroma neskladnosti predloga pogodbe ni ugotovilo, glede dodatka za težje pogoje dela pa ugotavljalo, da po pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke za delovno mesto psihologa ni predviden. Prav tako je sodišče zavrnilo podredni zahtevek za izplačilo dodatka za doktorat v višini 487 točk od 1.2.1992 dalje, ker naj bi bil ta dodatek že vključen v tožnikovo osnovno plačo, kot mu je bila priznana po pogodbi o zaposlitvi.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom oziroma podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je bil z ravnanjem tožene stranke kršen 63. člen kolektivne pogodbe dejavnosti, ki določa, da se delavcu pri prvem razvrščanju v posamezne zahtevnostne skupine ne sme zmanjšati osebni dohodek, oziroma plača. Ta člen je pod poglavjem "Osnovna plača", zato je po mnenju tožnika v tem primeru mišljeno, da se delavcu ne sme zmanjšati osnovna plača, ne pa dejanska plača z vsemi dodatki vred, do katerih je lahko postal delavec upravičen šele naknadno. Upoštevaje te določbe tožena stranka dodatka za doktorat tožeči stranki dejansko ni obračunavala in izplačevala. Tudi iz predloga izpodbijane pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je osnovna plača tožnika izražena s 4390 točkami in da dodatek za doktorat znaša 487 točk, tako da gre tudi po določbah predloga pogodbe tožniku dodatek za doktorat poleg osnovne plače. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno razlaga določbe 63. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS št. 26/91), ko meni, da se delavcu ne sme poslabšati položaj tako, da bi se njegova plača zmanjšala v nominalni vrednosti. Ta določba je dejansko uvrščena v III. poglavje pod naslovom "Osnovni osebni dohodki". Zato gre te določbe razumeti, da se delavcu pri prvem razvrščanju ne sme zmanjšati osnovna plača. V tem smislu je razumeti tudi 7. člen predlagane pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki določa osnovni osebni dohodek tožnika v višini 4390 točk in v naslednjem odstavku dodatek za doktorat v višini 487 točk. Tožena stranka pri obračunu in izplačilu plače tožeči stranki ni ravnala v skladu z navedenima določbama, temveč je dodatek za doktorat dejansko vštela v osnovno plačo in ga uporabila za korekcijo plače po 63. členu kolektivne pogodbe dejavnosti. Tožeča stranka je doktorirala ravno v času, ko se je pri toženi stranki izvajalo prvo razvrščanje po kolektivni pogodbi. Dodatek za doktorat izrecno določajo pravila sistemizacije delovnih mest tožene stranke v 11. členu kot povečanje izhodiščne oz. osnovne plače, vezane na pridobitev tega znanstvenega naslova. Da je bila pridobitev tega znanstvenega naslova tožnika v interesu tožene stranke, doslej ni bilo sporno. Zato se ta dodatek ne more skriti v tožnikovi osnovni plači. Glede na to bi torej tožena stranka morala tožniku, tudi v skladu z določbami 7. točke predloga pogodbe o zaposlitvi, obračunavati in izplačevati poleg osnovne plače, glede na zatečeno stanje določene z višino 4390 točk, tudi dodatek za doktorat v višini 487 točk. V tem delu je bila zato pritožba tožnika utemeljena in je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2. točki izreka ustrezno spremenilo tako, da je tožniku dosodilo poleg že izplačane plače po obračunski osnovi osnovne plače še dodatek za doktorat od 1.2.1992 dalje, to je od uveljavitve izplačil glede na uveljavitev prvega razvrščanja v tarifne razrede pri toženi stranki. Od že zapadlih zneskov iz tega naslova je tožnik opravičen tudi do zakonitih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov o razporeditvi in prvi razvrstitvi v tarifni razred z dne 20.12.1991 in 20.2.1992 ter zahtevek za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi in za priznanje dodatka za težje delovne pogoje utemeljeno zavrnilo. Tožnik je bil ob prvem razvrščanju po kolektivni pogodbi v skladu z novo sprejetimi pravili sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki zakonito razporejen na delovno mesto psihologa, ki se uvršča v tarifni razred VII/1. Za zasedbo delovnega mesta kliničnega psihologa (tarifni razred VII/3) se po novem aktu o sistemizaciji delovnih mest izrecno zahteva specializacija s področja klinične psihologije, ki je tožnik nima, magisterij ali doktorat pa ni več predviden kot specializaciji enakovredni pogoj. Nepravilnosti, zaradi katerih bi bil predlog pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30.1.1992 nezakonit, tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo (ob tem, da je potrebno 7. točko predloga pogodbe razlagati tako, da gre tožniku dodatek za doktorat poleg osnovne plače, kar v tem primeru ustreza gramatikalni in logični razlagi zapisanega), prav tako pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni upravičen do izplačila dodatka za težje pogoje dela, ker za delovno mesto psihologa v pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke ta dodatek ni predviden. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.