Jedro

Tožena stranka s prvim sklepom tožeče stranke ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločila o sofinanciranju. Ker tožena stranka niti v obrazložitvi drugega sklepa ni navedla dejstev, dokazov in razlogov, ki so bili podlaga za tako odločitev, izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, je pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. V ZSpo pa ni določeno, da je v zadevah sofinanciranja dovoljena pritožba.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se sklepa Ministrstva za šolstvo in šport št. 6712-1/2009/322 z dne 9. 6. 2009 in št. 6712-1/2009/397 z dne 16. 7. 2009 odpravita in se zadeva vrne Ministrstvu za šolstvo in šport v ponoven postopek. V preostalem delu se tožba zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

S sklepom št. 6712-1/2009/322 z dne 9. 6. 2009 je tožena stranka odločila v zadevi javnega razpisa za sofinanciranje izbranega izvajalca letnega programa športa na državni ravni v letu 2009, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 25/09 z dne 3. 4. 2009 (v nadaljevanju Javni razpis), tako, da je določila znesek 35.645 EUR za sofinanciranje dveh programov tožeče stranke (1. točka izreka), druge predloge tožeče stranke za sofinanciranje pa je zavrnila (2. točka izreka).

V navedenem sklepu Ministrstvo za šolstvo in šport pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 35. člena Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (Uradni list RS, št. 6/07 in 86/08 – v nadaljevanju Pravilnik) programa „Priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih“ ni mogoče sofinancirati. Programov „Mednarodna dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – članarina v evropski in svetovni zvezi“ in „Mednarodna dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez - udeležba delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze“ ni mogoče sofinancirati v skladu z 89. členom Pravilnika. Program „Informiranje o športu v medijih, informatika v športu in novi eksperimentalni programi na področju športne rekreacije – e-zveza informacijski sistem“ pa naj ne bi bil v skladu z določbami Pravilnika.

Na podlagi 14. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (Uradni list RS, št. 95/99 in 11/06) je tožena stranka 16. 7. 2009 izdala sklep št. 6712-1/2009/397, s katerim je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 9. 6. 2009. V obrazložitvi tega sklepa navaja, da je strokovna komisija, na podlagi zahteve tožeče stranke za preveritev utemeljenosti sklepa, ponovno ugotovila, da so bili zavrnjeni programi vrednoteni v skladu s Pravilnikom. Pojasnjuje, da programa „Priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih“ ni bilo mogoče vrednotiti in zato tudi ne financirati, saj se po prvem odstavku 35. člena Pravilnika upoštevajo le športne panoge iz prvih treh razredov športnih panog, badminton pa je, po odločitvi strokovnega sveta za šport, v 5. razredu. Nadalje pojasnjuje, da programa „Informiranje o športu v medijih, informatika v športu in novi eksperimentalni programi na področju športne rekreacije – e-zveza informacijski sistem“ ni bilo mogoče vrednotiti in zato tudi ne sofinancirati, ker 66. člen Pravilnika določa, da se tak program sofinancira za povečanje števila športno aktivnih državljanov v športni rekreaciji, prijavljeni program pa se ne nanaša na športno rekreacijo. Programov „Mednarodna dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – članarina v evropski in svetovni zvezi“ in „Mednarodna dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – udeležba delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze“ pa po pojasnilu tožene stranke ni bilo mogoče sofinancirati, ker se po prvem odstavku 89. člena Pravilnika sofinancira ta dva programa tistim nacionalnim panožnim športnim zvezam, ki so uvrščene v prve tri razrede zvez, badmintonska zveza pa je po odločitvi strokovnega sveta za šport v 4. razredu nacionalnih panožnih športnih zvez.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločitev iz vseh tožbenih razlogov, hkrati pa zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem oziroma s sprejetimi sklepi tožene stranke nezakonito poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke in zahteva, da se toženi stranki prepove nadaljevanje takšnih dejanj ter ji naloži ustrezno spremembo podzakonskih predpisov, ki takšna dejanja omogočajo.

V tožbi navaja, da je ključno v tej zadevi, da Pravilnik določa pravila za razvrstitev nacionalnih panožnih športnih zvez (v nadaljevanju NPŠZ) v razrede zvez (členi od 24 do 31) in pravila za razvrstitev športnih panog v razrede športnih panog (člena 33 in 34). Na podlagi razvrstitve se določa višina sredstev, ki pripade posamezni športni zvezi oziroma panogi. Zoper sklep z dne 9. 6. 2009 se je pritožila, ker iz obrazložitve tega sklepa ni razvidna niti razvrstitev v razrede niti izpolnjevanje posameznih meril in posledično število točk, ki jih je tožeča stranka dobila po posameznem merilu. Prav tako iz tega sklepa ni bil razviden položaj tožeče stranke v razmerju do drugih kandidatov (zvez). Toženi stranki očita, da tudi s sklepom z dne 16. 7. 2009 ni pojasnila, kako je do takšnih rezultatov prišla. Iz obrazložitve sklepa namreč niso razvidni podatki, ki so po določbah Pravilnika podlaga za izračun kriterijev, po katerih se zveze oziroma panoge razvrsti v ustrezne razrede. Tožeča stranka meni, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Tudi Strokovni svet Republike Slovenije za šport po mnenju tožeče stranke nima diskrecijske pravice in mora upoštevati določbe Pravilnika (o merilih), v obravnavanem primeru pa naj bi bila izpodbijana odločitev sprejeta arbitrarno. Brez poznavanja podatkov o številu prijavljenih kandidatov, števila vseh športnikov in števila športnikov po posamezni NPŠZ, ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna in s tem uvrstitve v razrede. Enako naj bi veljalo za vse ostale kriterije, ki so podlaga za končno odločitev o sofinanciranju. S tem, ko tožena stranka ne navaja podatkov, odločilnih za ugotavljanje pravilnosti razporeditve panog oziroma športnih zvez v razrede, naj bi onemogočala preizkus svojih odločitev in s tem tožeči stranki in drugim kandidatom učinkovito pritožbo. Med postopkom naj bi uradna oseba tožene stranke A.A. dala predsedniku in podpredsedniku tožeče stranke informacijo, da takšnih podatkov ne moreta dobiti. V zvezi s tem tožeča stranka predlaga zaslišanje navedenih predstavnikov tožeče stranke. Tožeča stranka očita še, da iz obrazložitev navedenih odločb ni razvidno, kdo naj bi bili člani komisije, niti na podlagi katerih kriterijev naj bi minister za šolstvo in šport odločil o sofinanciranju programov. Ker naj bi zaradi kršitev pravil postopka prišlo tudi do zmotne uporabe Pravilnika in do napačne ugotovitve dejanskega stanja, tožeča stranka meni, da je treba ponovno oceniti tudi višino sredstev, ki so bila tožeči stranki dodeljena.

Poleg tega tožeča stranka opozarja na 30. člen in 34. člen Pravilnika (o merilih), po katerih lahko Strokovni svet Republike Slovenije za šport ocenjuje razvrstitev v razrede glede na „merilo nacionalnega pomena športa“, tako merilo pa naj ne bi bilo nikjer določeno, prav tako pa ni določeno, da bi imel organ pri odločanju o tem diskrecijsko pravico. V zvezi s tem navaja sklep Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport z dne 27. 5. 2009, s katerim je posamezne športe oziroma panožne zveze razvrstil višje, kot bi bilo to mogoče glede na merila, ki jih določa Pravilnik. Zato naj bi bilo očitno, da gre za protipravno, arbitrarno in diskriminatorno odločitev. Meni tudi, da sta določbi 30. člena in 34. člena Pravilnika protiustavni, saj naj bi zaradi „preohlapnosti“ omogočali diskriminatorne odločitve in s tem kršitev pravice tožeče stranke iz 14. člena Ustave, zaradi neopredeljenosti kriterija pa naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Za tožečo stranko so sporne še določbe Pravilnika, po katerih je merilo uspešnosti odvisno od števila športnikov svetovnega, mednarodnega in perspektivnega razreda po veljavni kategorizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije (v nadaljevanju OKS). OKS namreč ni državni organ, temveč društvo, ki je v zadnjem času bistveno in arbitrarno spremenilo pravila kategorizacije športnikov. Badminton naj bi brez ustrezne argumentacije uvrstil v drugi razred, vse z njim primerljive športe pa v prvi razred. Zoper tako odločitev pa ni bila mogoča pritožba, zato naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva. Zaradi nesprejemljivega prenosa odločanja na civilnopravno osebo naj bi bila kršena še 14. člen in 22. člen Ustave. Pravica do pravnega sredstva naj bi bila tožeči stranki kršena tudi s tem, ko je o pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev odločal isti organ in ista oseba. Zato naj bi bil protiustaven tudi 14. člen Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje določbe Pravilnika in navaja podatke, ki so bili podlaga za razvrstitev športne panoge in nacionalne panožne zveze. Glede odločitve o višini dodeljenih sredstev navaja, da je Ministrstvo za šolstvo in šport s sklepom št. 6712-1/2009/252 z dne 8. 6. 2009 določilo vrednost točke za področje vrhunskega športa za leto 2009 in da se delovanje ZPŠZ sofinancira na podlagi seštevka točk, zbranih po merilih iz Pravilnika (o merilih). Iz seštevka točk, ki jih je tožeča stranka zbrala po navedenih merilih, naj bi izhajalo, da je za svoje delovanje upravičena do 9.020 EUR, vendar je Ministrstvo na podlagi 21. člena Pravilnika (o merilih) odločilo, da je upravičena do 10.000 EUR. Tudi pri določitvi višine sredstev za sofinanciranje programov reprezentanc je tožena stranka določila znesek v višini 25.645 EUR na podlagi 21. člena Pravilnika, saj bi bila sicer glede na kategorizacijo dveh športnikov tožeče stranke upravičena le do 1000 točk in s tem do 8.200 EUR. Pojasnjuje, da zaradi uvrstitve v športne panoge v 5. razred športnih panog tožeča stranka ni upravičena do sofinanciranja po 35. členu in 37. členu Pravilnika, saj je po teh določbah mogoče sofinancirati le športne panoge, ki so uvrščene v prve tri razrede. Zaradi uvrstitve tožeče stranke v 4. razred NPŠZ pa ni upravičena do sofinanciranja vsebin iz 89. člena Pravilnika (o merilih), ki prav tako omogoča sofinanciranje le tistim NPŠZ, ki so uvrščene v prve tri razrede. Ker je tožeča stranka v svoji vlogi na Javni razpis navedla, da uvaja informatizacijo svojega tekmovalnega sistema, ni upravičena do sofinanciranja, ker po vsebini ta program ne ustreza aktivnostim iz 53. člena in 66. člena Pravilnika (o merilih). Očitke o kršitvah človekovih pravic v zvezi s pravili za kategorizacijo športnikov tožena stranka zavrača s pojasnilom, da je Pogoje, pravila in kriterije za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji sprejel Strokovni svet Republike Slovenije za šport na predlog Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez, katerega članica je tudi tožeča stranka. Navaja, da je tožeča stranka kot članica lahko sodelovala že pri oblikovanju predloga, in da bi z ustreznimi pravnimi sredstvi lahko izpodbijala odločitev Strokovnega sveta RS za šport oziroma bi lahko na podlagi 38. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98 in spremembe – v nadaljevanju ZSpo) kriterije za vrhunski športni dosežek in trajanje naziva vrhunski športnik v športni panogi badminton v sprejem Strokovnemu svetu RS za šport predlagala sama. Meni, da je bil postopek javnega razpisa zakonit in da z izpodbijanim upravnim aktom niso bila kršena pravila postopka, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka tudi meni, da z nobenim dejanjem oziroma izdanim aktom ni kršila človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožeče stranke. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer pojasnjuje razvrstitev tožeče stranke v 4. razred NPŠZ in v 5. razred športnih panog, vendar naj bi bilo to pojasnilo v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ni pojasnila podatkov in številk, s katerimi so kandidirali drugi kandidati. Meni, da je šele z vpogledom v prijave ostalih kandidatov mogoče preveriti pravilnost izračunov tožene stranke, saj pri izračunih lahko pride do napake. Tožena stranka naj bi namreč svoje odločitve že utemeljevala na podlagi napačnih podatkov. S tem v zvezi opozarja tudi na matematično zgrešenost meril oziroma izračunov, ki jih na podlagi Pravilnika uporablja tožena stranka. Meni, da s takšnim izračunavanjem pri posameznem merilu ni mogoče doseči 1. razreda, kar naj bi pomenilo diskriminatornost oziroma neenakost v okviru možnosti pridobivanja javnih sredstev in posledično kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožeče stranke.

Ne strinja se s pojasnilom tožene stranke glede uporabe 21. člena Pravilnika, saj bi glede na dodeljena sredstva v letu 2008 tožeča stranka morala po navedeni določbi dobiti 53.854,40 EUR. Materialnopravno zmotno naj bi bilo stališče tožene stranke, da zaradi uvrstitve v 4. razred NPŠZ ni upravičena do sofinanciranja programov mednarodne dejavnosti, saj naj bi ta dejavnost v športu spadala pod postavko delovanja nacionalnih panožnih športnih zvez po 1. točki prvega odstavka 19. člena Pravilnika. Zato meni, da bi ji lahko bila tudi sredstva iz tega naslova dodeljena na podlagi 21. člena Pravilnika. Tožena stranka naj bi priznavala, da v nekaterih primerih upošteva 21. člen Pravilnika, v nekaterih primerih pa ne, kar naj bi pomenilo arbitrarno odločanje in kršitev določb Pravilnika. Tožeča stranka zato meni, da ji lahko sodišče dodeli sredstva najmanj v višini 80 % sredstev, dodeljenih v letu 2008. Tožeča stranka se glede na besedilo 25. člena, 28. člena in 33. člena Pravilnika (o merilih) ne strinja s pojasnili tožene stranke, da akta o kategorizaciji športnikov ni sprejel OKS. Glede neobrazloženosti izpodbijane določitve pa opozarja na načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in na uresničevanje splošne svobode ravnanja tožeče stranke (35. člen Ustave). V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS. Meni, da bi morala biti, zaradi pomena dejavnosti za civilne interese članov društva, presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev, glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Glede na neobrazloženost in delno nerazumno obrazloženost očita izpodbijani odločitvi kršitev 2. in 5. točke prvega odstavka 214. člena in drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe – v nadaljevanju ZUP) in kršitev ustavno procesnih jamstev.

Ker tožena stranka ni odgovorila na očitke o arbitrarnosti 30. člena in 34. člena Pravilnika (o merilih), naj bi bilo jasno, da gre za diskriminatorno obravnavanje tožeče stranke, saj iz zapisnika 23. seje Strokovnega sveta RS za šport ni razviden potek glasovanja, niti niso navedena merila, ki so bila uporabljena za odločitev o razvrščanju športnih zvez in športnih panog do dva razreda višje glede na merilo nacionalnega pomena športa. Zato meni, da Strokovni svet RS za šport deluje arbitrarno in brez argumentov.

V drugi pripravljalni vlogi opozarja na to, da je po sklepu o sofinanciranju za leto 2010 tožeča stranka upravičena do sredstev v višini, ki je za točno 20 % zmanjšan glede na leto 2009. Tožena stranka naj bi se tako držala določbe 21. člena Pravilnika, za leto 2009 pa naj bi jo kršila.

Tožba je delno utemeljena.

Ministrstvo za šolstvo in šport je na podlagi 7. člena in 10. člena ZSpo ter 4. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa objavilo Javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2009. Tožeča stranka se je na razpis prijavila, Minister za šolstvo in šport pa je odločil, da se sofinancirata dva izmed prijavljenih programov tožeče stranke, v skupnem znesku 35.645 EUR, financiranje preostalih štirih programov pa je zavrnil. V obravnavanem primeru je sporna tako višina dodeljenih sredstev za sofinanciranje dveh programov tožeče stranke v letu 2009 kot tudi zavrnitev štirih predlogov za sofinanciranje programov tožeče stranke.

Po 4. točki Javnega razpisa se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni za leto 2009 po pogojih in merilih, ki so določeni s Pravilnikom. Po 3. členu Pravilnika se višina sofinanciranja posameznih vsebin ter strokovnih in razvojnih nalog izračuna na podlagi točkovnega sistema, razen če je v tem Pravilniku drugače določeno. Tako je sofinanciranje dejavnosti kakovostnega in vrhunskega športa odvisno od razvrstitve v eno od treh skupin A, B in C, od razvrstitve nacionalnih panožnih zvez v razrede zvez in v razvrstitev športne panoge v razred športnih panog. Razvrstitev v skupino je odvisna od tega, ali gre za individualno športno panogo (A) ali za kolektivno športno panogo (B). V skupini C pa so miselne športne igre. Na razvrstitev NPŠZ v ustrezen razred po 29. členu Pravilnika vpliva merilo razširjenosti, merilo mednarodne razširjenosti in merilo uspešnosti (25. člen do 28. člen Pravilnika). Na razvrstitev športne panoge pa vpliva merilo uspešnosti (33. člen Pravilnika). Vrednotenje teh meril je odvisno od podatkov o številu NŠPZ, prijavljenih na razpis, številu športnikov teh NŠPZ in številu kategoriziranih športnikov, prijavljenih NPŠZ. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločitve je treba najprej odgovoriti na očitek, da je na prvi kot na drugi stopnji odločal isti organ oziroma ista oseba. Minister oziroma uradna pooblaščena oseba je sprejel prvo odločitev o sofinanciranju in drugo odločitev, s katero je po 14. členu Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa preverjal utemeljenost te odločitve. Po drugem odstavku 230. člena ZUP, ki se v obravnavani zadevi uporablja, ker gre za javno pravno stvar, je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Z ZSpo ni določeno, da je v zadevah sofinanciranja dovoljena pritožba in zato enako velja tudi za odločanje o sofinanciranju v obravnavani zadevi. Ker je pritožba mogoče le, če jo določa zakon, določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom ni mogoča, saj morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave). Po drugi strani pa načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po tretjem odstavku 9. člena ZUP organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo. Pravilnik o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa v 14. členu omogoča „zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oziroma pritožbo“, vendar je to določbo podzakonskega predpisa mogoče uporabljati le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločitev bi torej lahko bila s tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem za kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka s prvim sklepom tožeče stranke ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločila o sofinanciranju. Ker tožena stranka niti v obrazložitvi drugega sklepa ni navedla dejstev, dokazov in razlogov, ki so bili podlaga za tako odločitev, izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Pravica do enakega varstva pravic pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločb, s katerimi pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih stranke (tako Ustavno sodišče RS že v odločbah št. U-I-84/94 z dne 11. 7. 1996). Zahteva po obrazloženosti odločbe državnega organa je tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zoper odločbe državnih organov Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojo njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998). Pomanjkljiva obrazložitev torej pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj je ta pravica lahko zagotovljena le, če je odločitev obrazložena tako, da lahko stranka izpodbija razloge odločitve, kar stranki omogoča, da z vložitvijo pravnega sredstva (pritožbe ali tožbe) brani svoje koristi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve bi zato moralo izhajati, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, katera dejstva so bila pri tem odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja. Tožena stranka pa v sklepu z dne 9. 6. 2009 navaja le določbe Pravilnika, po katerih naj ne bi bilo mogoče sofinancirati štirih programov tožeče stranke, odločitve o višini dodeljenih sredstev pa sploh ne pojasni. Odločitve o višini dodeljenih sredstev ne pojasni niti sklep z dne 16. 7. 2009. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno le, da zavrnitev sofinanciranja programa „Priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih“ temelji na ugotovitvi, da sodi športna panoga badminton v 5. razred, navedeni program pa je po prvem odstavku 35. člena Pravilnika mogoče vrednotiti le, če sodi športna panoga v prve tri razrede. Tožena stranka ne pojasni, na podlagi katerih podatkov je bila ugotovljena razvrstitev športne panoge badminton v 5. razred. Res je, da tožeča stranka ve, koliko kategoriziranih športnikov je v športni panogi njene zveze, vendar je po merilu iz 33. člena Pravilnika treba upoštevati število vseh kategoriziranih športnikov NPŠZ, ki so se prijavile na razpis. Zgolj število kategoriziranih športnikov posamezne NPŠZ je točkovano le po 36. členu Pravilnika.

Zavrnitev dveh programov mednarodne dejavnosti NPŠZ (članarini v evropski in svetovni zvezi ter udeležba delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze) je pojasnjena le s sklicevanjem na prvi odstavek 89. člena Pravilnika, po katerem je ta dva programa mogoče sofinancirati le NPŠZ, ki so razvrščene v prve tri razrede zvez, tožeča stranka pa naj bi bila v 4. razredu. Tudi za razvrstitev tožeče stranke v 4. razred NPŠZ ni navedeno, na podlagi katerih podatkov in po katerih zgoraj navedenih merilih je bila ta razvrstitev ugotovljena.

Odločitev o zavrnitvi sofinanciranja programa „Informiranje o športu v medijih, informatika v športu in novi eksperimentalni programi na področju športne rekreacije – e-zveza informacijski sistem“ je pojasnjena z obrazložitvijo, da se prijavljeni program ne nanaša na športno rekreacijo, po 66. členu Pravilnika pa je mogoče sofinancirati tak program le, če se nanaša na področje športne rekreacije. Iz česa izhaja ugotovitev, da se prijavljeni program ne nanaša na športno rekreacijo, tožena stranka ne pojasni.

Kot je bilo že prej povedano, tožena stranka v izpodbijanih sklepih sploh ni obrazložila odločitve o financiranju programov „Priprave in nastopi reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih“ v višini 25.645 EUR in „Delovanje nacionalnih panožnih zvez“ v višini 10.000 EUR. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja podatke in okoliščine, ki naj bi bile odločilne v obravnavanem primeru, vendar sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da tudi za toženo stranko velja določba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imela možnost ta dejstva navajati in dokaze predlagati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Odločilna dejstva in razlogi, ki so upravni organ vodili pri odločanju, morajo biti navedeni že v odločbi upravnega organa (tako tudi Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-187/97 z dne 4. 11. 1999). Poleg tega iz odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka višine teh sredstev ni določila na podlagi zgoraj navedenih meril in razvrstitev zveze in športne panoge, čeprav v odgovoru navaja podatke, ki naj bi bili podlaga za razvrstitev zveze in športne panoge, temveč na podlagi 21. člena Pravilnika. Tudi če je tožena stranka o sofinanciranju odločila na podlagi te določbe, bi morala svojo odločitev obrazložiti, tj. navesti dejstva in okoliščine, ki so bile odločilne za določitev sofinanciranja na tej podlagi in v navedenih zneskih.

Utemeljeni so torej tožbeni ugovori, da tožena stranka za izpodbijano odločitev ni navedla odločilnih podatkov in da ni obrazložila svoje odločitve tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Če se odločbe ne da preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka. Gre torej za bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki je po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 vedno podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določeno z ZUP ali z drugim zakonom, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Zato je to tudi razlog, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana sklepa odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo Ministrstvu v nov postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bilo treba izpodbijano odločitev odpraviti in vrniti toženi stranki v nov postopek iz omenjenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev o sofinanciranju ni presojalo.

Očitkov tožeče stranke, ki se nanašajo na pogoje iz javnega razpisa, tj. na merila, po katerih se odloča o sofinanciranju, sodišče ni presojalo, ker ta merila niso predmet preizkusa posamičnega upravnega akta, ki je predmet obravnavanega upravnega spora. Pravilnik namreč ni upravni akt, ki se lahko spodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbene ugovore o neustavnosti Pravilnika in na zahtevo za naložitev njegove spremembe.

O zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, sodišče odloča v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Drugo sodno varstvo je bilo tožeči stranki zagotovljeno, in ga je tudi izkoristila, saj je sprožila upravni spor zoper posamični upravni akt na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodišče je tožničine argumente o kršitvah 14. člena, 22. člena in 25. člena Ustave obravnavalo v okviru presoje bistvene kršitve določb upravnega postopka in je oba akta odpravilo. Zato ne more posebej uveljavljati še zahtevka za ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z odločitvijo o sofinanciranju letnega programa športa tožeče stranke. Nemožnost subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic v primerih, ko je zagotovljeno drugo sodno varstvo, konkretno v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, je določena že z zakonom (4. člen ZUS-1), o tem pa obstaja tudi obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep I Up 561/2007 z dne 28. 8. 2008, št. X Ips 514/2008 z dne 21. 1. 2009 in št. I Up 157/2009 z dne 23. 4. 2009), tako stališče pa izhaja tudi iz odločitev Ustavnega sodišča (npr. sklepa št. Up-2762/08 z dne 18. 3. 2009). Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tudi v delu, ki se nanaša na tožbeni predlog za ugotovitev kršitve človekovih pravic. Kršitev človekovih pravic, ki jih navaja v zvezi s sklepom Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport z dne 27. 5. 2009, pa tožeča stranka v tem upravnem sporu ne more uveljavljati, saj se navedeni sklep ne nanaša na razvrstitev tožeče stranke ali njene športne panoge, na kateri bi temeljila izpodbijana odločitev.

Ker je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).