Tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače.
Priznanje pravic iz sistema DDV se davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dodatni davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), in sicer za obdobje od 1. 5. 2017 do 31. 5. 2017 v znesku 12.794,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.922,89 EUR; za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 7. 2017 v znesku 13.979,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.125,99 EUR; za obdobje od 1. 10. 2017 do 31. 10. 2017 v znesku 14.043,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.908,59 EUR; za obdobje od 1. 12. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 24.200,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6.452,39 EUR; za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 1. 2018 v znesku 13.513,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.527,95 EUR in za obdobje od 1. 3. 2018 do 31. 3. 2018 v znesku 12.279,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.061,69 EUR. Celotni odmerjeni znesek 115.807,50 EUR mora tožnik plačati v roku 30 dni po prejemu odločbe, po preteku roka z zamudnimi obrestmi in pod davčno izvršbo. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali prvostopenjskemu organu, bremenijo organ. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil ponovni davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2018. Odločba, izdana v prvem DIN, je bila v pritožbenem postopku s strani toženke odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. V prvotnem postopku je nadzor potekal v zvezi s tožnikovimi pridobitvami blaga, v ponovljenem postopku pa se je prvostopenjski organ osredotočil na pravilnost oproščenih dobav na ozemlje drugih držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer za dobave blaga družbama A. in B., obe s sedežem na Škotskem in z DDV številko v Latviji z vidika vprašanja, ali je bilo blago res prepeljano v Litvo.
3.Tožnik je k pripombam na zapisnik priložil dokazila o tem, da je bilo blago po inšpiciranih računih posredovano tema dvema družbama oziroma prejemniku blaga - C., v Litvi, Vilna. Priložil je: izjavo (elektronsko pošto) z dne 27. 11. 2017 in 24. 2. 2018 o prejemu blaga s strani kupca A., in izjavo z dne 30. 4. 2018 s strani B.; kopije elektronskih sporočil z navodilom, komu izdati račun in koga označiti kot prejemnika in kako izpolniti CMR; e-mail z dne 15.3.2018 s potrdilom VIES, da imata družbi veljavno DDV številko, korespondenco z A. A. (stran 4 izpodbijane odločbe). Zaradi teh tožnikovih navedb in dokazov je prvostopenjski organ opravil poizvedbe pri davčnima organoma Litve in Latvije ter izdal dodatni zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe.
4.Tožnik opravlja dejavnost trgovine na debelo s tekstilom. Na sedežu poslovanja se nahaja poštni nabiralnik, zaposlenih ni. Komunikacija v postopku DIN je potekala preko računovodskega servisa. Tožnik nabavlja nekurantno blago po raznih trgovinah, večinoma v Italiji. V rekapitulacijskih poročilih je poročal o oproščenih dobavah blaga po 1. točki 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v druge države članice EU, kot so Latvija, Finska, Poljska, Italija, Litva, Nemčija in Danska. Poročal je tudi o dobavi blaga v Latvijo, in sicer družbama A. in B. Prva od navedenih družb je bila s strani davčnih organov Latvije opredeljena kot "missing trader", druga pa kot "conduit company". Iz tožnikove dokumentacije izhaja, da je bil prejemnik blaga, ki je bilo dobavljeno kupcu A., špeditersko podjetje v Litvi, priložene so tudi izjave A., da so blago posredovali v Litvo. Blago (rabljena oblačila) je bilo pridobljeno v Italiji, na Poljskem in v Romuniji. Prvostopenjski organ meni, da blago ni prispelo v Slovenijo in tudi ni bilo dobavljeno iz Slovenije. Računi kupcu A. ne vsebujejo podatka o roku plačila ter podatka o številki transakcijskega računa (v nadaljevanju TRR), v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2018 ni bilo nakazil na tožnikov TRR s strani družbe A. Družba A. se na zahtevek za pojasnilo s strani tamkajšnjega davčnega organa ni odzvala. Prejemnik blaga, družba C. iz Vilne je pristojnemu organu sporočila, da ni poslovala s tožnikom v obdobju od 1. 2. 2017 do 31. 10. 2018 in da nobeno blago te družbe ni bilo sprejeto ali odpeljano v njihovo skladišče. Žig C. v polju 24 priloženih CMR-jev ne ustreza žigu podjetja, po navedbah direktorja CMR-ji označujejo registrske številke vozil, ki jih sistem registracije vozil C. ni evidentiral in niso bila registrirana niti v skladiščih za nakladanje niti na carinski postaji za sprostitev postopkov.
5.V nadaljevanju izpodbijane odločbe (strani 11 do 13) so našteti računi, ki jih je tožnik izdal družbi A. kot dobavo blaga v Latvijo (pod DDV številko Latvije), prejemnik blaga pa naj bi bila družba C. iz Litve, Vilne. Tožnik je v obdobju od 24. 5. 2017 do 21. 3. 2018 temu podjetju izdal osem računov v skupnem znesku 412.765,50 EUR. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je sicer tožnik k pripombam na zapisnik predložil izjave, s katerimi A. potrjuje, da je bilo blago po izdanih računih posredovano na C. v Vilni, kar pa se ne ujema z ugotovitvami davčnega organa. Prejemnik blaga prejema ni potrdil in prevozniki po prevoznih dokumentih v sistemu registracije vozil niso zavedeni. Tožnik je na izdanih računih uporabljal napačne podatke o prejemniku blaga z ID številko kupca iz Latvije (A.).
6.Prvostopenjski organ zaključuje, da so podatki na prevoznih dokumentih ter predložene izjave o prejemu blaga lažne in da blago ni nikoli prispelo v Litvo. Tožniku, ki naj bi po navodilih strank sestavil prevozne dokumente, očita, da ni preveril podatkov o prevoznikih in prejemnikih blaga iz Litve, ni preveril pravilnosti žigov podjetja C. in njihovih podatkov, saj bi tako lahko ugotovil, da so podatki o ID številki podjetja C. enaki kot ID številka podjetja A. Tožnik je prejemal navodila od strank, kako izpolniti CMR dokument. Tožnik ne pojasni, na kakšen način je stopil v stik s podjetjem A. Družbi A. je bila DDV številka odvzeta naslednji mesec po izstavitvi zadnjega računa. Tožnik je takoj začel poslovati z družbo D., ki je prav tako registrirana na Škotskem in na istem naslovu.
7.Prvostopenjski organ je preverjal pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico EU po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 ter po 79. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Tožnik je predložil izjave, da je bilo blago posredovano v Litvo podjetju C., ki pa tja nikoli ni prispelo. Blago tožniku ni plačala družba A., temveč je prejel plačilo s strani fizičnih oseb (A. A. in B. B.) v skupnem znesku 409.092,50 EUR.
8.Prvostopenjski organ v zvezi s tožnikovim poslovanjem z družbo A. ugotavlja obstoj objektivnih elementov, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da so bile transakcije, ki jih je izvedel, del kupčeve davčne utaje in da tožnik ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da bi preprečil svoje sodelovanje v tej davčni utaji. Tožnik ni dokazal, da je blago dejansko zapustilo ozemlje Republike Slovenije za namene dobave temu kupcu A. oziroma podjetju iz Litve, saj podjetje v Litvi ni nikoli prejelo blaga. Prvostopenjski organ tožniku očita tudi subjektivni element pri utaji DDV, pri čemer se sklicuje na odločitev SEU v zadevi C-276/11, češ da se za goljufivo ravnanje davčnega zavezanca ne šteje zgolj položaj, ko davčno utajo neposredno stori ta davčni zavezanec, temveč tudi položaj oziroma ravnanje, v katerem je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z opravljenim nakupom ali dobavo blaga sodeluje pri transakciji, povezani z utajo DDV, ki jo je storil dobavitelj ali drug izvajalec v dobavni verigi.
9.Prvostopenjski organ na strani 17 izpodbijane odločbe povzame objektivne okoliščine utaje DDV: kupcu A. je bila DDV številka v Latviji odvzeta, po odvzemu je tožnik začel poslovati s podjetjem D. s sedežem na istem naslovu na Škotskem ter izdano DDV številko v Latviji, ki mu je bila prav tako odvzeta; tožnik v postopku DIN ni pojasnil, kako je stopil v kontakt s kupcem, ali so bile podpisane pogodbe, zakaj na izdanih računih ni navedbe TRR, na katerega naj kupec nakaže kupnino za blago; tožnik ni pojasnil vloge A. A., ki je tožniku po e-mailu naročala, kako naj sestavi prevzemni dokument; ni pojasnil nakazila na TRR, ki sta jih realizirala A. A. in B. B., ki jih je tožnik knjižil kot plačilo terjatev do podjetja A. Tožnik ni pojasnil, zakaj ni preverjal podatkov o prevozniku in prejemniku blaga, zakaj na nekaterih prevoznih dokumentih niso izpolnjeni podatki o kraju nakladanja blaga ter da ni odreagiral, čeprav je DDV številka prejemnika blaga enaka DDV številki družbe A.
10.Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno in v razlogih pritrdila prvostopenjskemu organu. Navaja, da je tožnik prvič šele k pritožbi priložil tudi izjavo kupca A. z dne 24. 2. 2018, da je prejel blago tudi po izdanem računu s strani pritožnika št. 2/2018 z dne 24. 1. 2018 v znesku 61.424,00 EUR. Prvič je predložil tudi informacijo o računih iz leta 2017 na računu je navedeno, da se račun izstavi za kupca in ne na podjetje na E., ki je naveden kot prejemnik blaga po CMR. Teh novih dokazil toženka ni upoštevala na podlagi 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
11.Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zatrjuje pa tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije in določil Evropske Konvencije o človekovih pravicah. Če blago nikoli ni prispelo v Slovenijo, je šlo potemtakem za tristranski posel, kjer je tožnik nastopal kot drugi v verigi in bi prav tako izpolnjeval pogoje za oprostitev dobave blaga. Prvostopenjski organ tožnika ni seznanil, katere organe v Latviji in Litvi je zaprosil za podatke, prav tako ni bil seznanjen s podatki iz mednarodne izmenjave, zato izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti. Tožnikovi dokumenti potrjujejo prodajo blaga kupcu A., in sicer so to: potrdilo oziroma izjava o prevzemu blaga, pojasnilo o naročilu blaga preko ruske državljanke A. A., informacija o kupcu, na katerega glasi račun, preveritev davčne številke. V trenutku prodaje je kupec imel veljavno DDV številko. Tožnik se ne strinja z očitkom, da je preverjal zgolj številko za DDV, saj je preveril tudi ostale podatke, pomembne za verodostojnost kupca in prenehal poslovati z njim, ko ni bil več identificiran za DDV. Več od tega ni mogel vedeti. Po ugotovitvah davčnega organa je bilo blago dobavljeno v Litvo, kar tožnik nikoli ni zanikal in je takšno poslovanje tudi zakonito in izpolnjuje pogoje za oproščeno dobavo blaga v EU. Blago je bilo plačano s strani A. A. na TRR tožnika, posledično se tožniku ni vzbujal dvom o nezakonitem poslovanju kupca. Tožnik je razpolagal s prevoznimi listinami pri vseh inšpiciranih računih, kot dodaten dokaz pa je predložil še izjavo kupca v izogib dvomu o dobavi blaga. Tožnik je že v pripombah na zapisnik in pritožbi, ki so sestavni del te tožbe, pojasnil in tudi priložil dokazila iz VIES, zaradi katerih ni mogel vedeti, da so sporne dobave del utaje DDV. Sprašuje se, kako je lahko verodostojna informacija od direktorja družbe C., ne upoštevajo pa se predložena dokazila s strani tožnika. Da prejeti in izdani računi tožnika niso bili evidentirani v registru prejetih in izdanih računov pri družbi C., je logično, saj gre za logistični center, znotraj katerega se nahaja več skladišč različnih špediterjev, blago se začasno skladišči v skladišču družbe E., torej ga ne skladišči logistični center. Prvostopenjski organ bi moral informacije zahtevati od družbe E., saj ima ravno ta družba skladišče, v katerega je bilo poslano blago tožnika, kar je iz predloženih dokumentov razvidno, in kjer tudi skrbijo za razkladanje blaga. Posel je bil organiziran preko A. A., ki je ruska državljanka, plačila s strani fizičnih oseb se mu niso zdela sporno, zanj je bilo ključno, da je prejel plačilo na TRR. Tožnik je izpolnil svoje dokazno breme. Poslovanje s kupcem A. zanj ni bilo sporno in ga tudi ni finančno izčrpavalo, terjatve so bile skoraj v celoti poplačane. Tožnik ugovarja ugotovitvam davčnih organov glede obstoja objektivnega in subjektivnega elementa utaje DDV.
12.Tožnik je k tožbi predložil še pojasnilo o sodelovanju z A. A., ki bi ga pripravil tudi že prej, če bi ga davčni organ zahteval. S kupcem A. je po tem, ko mu je bila odvzeta DDV številka, prenehal poslovati zato, ker ne dosega marže, ki bi prenesla poslovanje z davčnim nezavezancem. Ne drži trditev, da so na izdanih računih tožnika navedeni prejemniki blaga, ki tega nikoli niso prejeli, saj je navedeno skladišče podjetja E. Davčni organ poizvedbe od litovskega davčnega organa ni predložil, ker je ni pridobil. Pristojni organi Latvije in Litve ne morejo verodostojno podajati odgovorov o tem, ali je blago res dobavljeno iz Republike Slovenije. To lahko pove zgolj tožnik, ki je verodostojno dokazal, da je odpremil blago iz Slovenije oziroma iz nahajališča v Italiji. Na žig prejemnika na CMR ni bil pozoren, za kar pa naj davčni organ zaprosi za pojasnilo družbo E.
13.V celotni zadevi je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, davčni organ pa ni izpolnil svojega dokaznega bremena. Davčni organ tožnika ni sproti seznanjal z ugotovitvami, pomembnimi za ugotovitev dejanskega stanja pri tožniku, zato mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo zakonite odločbe, tožnik pa je prekomerno obdavčen. Davčni organ je kršil tudi tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in še konvencijska pravila do poštenega postopka iz 6. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah in do mirnega uživanja lastnine po 1. členu Protokola k EKČP.
14.Toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da je prvostopni organ opravil poizvedbe na podlagi mednarodne izmenjave podatkov pri pristojnih organih države članice Latvije in Litve. Prejeti odgovori so navedeni v izpodbijani odločbi in so del upravnega spisa. Iz VIES podatkov izhaja, da pridobitve blaga v Latviji niso bile izkazane. V ostalem toženka ponovi ugotovitve iz obeh odločb davčnih organov. Tožniku še očita, da če meni, da je bilo blago poslano družbi E., zakaj da ni predložil dokazil za to svojo izjavo. V postopku je tožnik v svoji izjavi spremenil prejemnika blaga, kateremu bi naj blago dostavila družba A., vendar je treba dodati, da je že k izdanim računom tožnika navedel v vseh primerih polni naslov družbe v Litvi in je v tem naslovu navedena E. Tožnik pa v izjavi ni navedel drugega naslova in podatkov, katero družbo E. je imel v mislih in tega ne razkrije niti v tožbi.
15.Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri pretežno ponavlja svoje tožbene navedbe in ugovore.
Dokazni sklep
16.Sodišče je na glavni obravnavi kot dokaz sprejelo listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi, in sicer: Declaration z dne 27. 11. 2017 družbe A. (v sodnem spisu pod A10), Izjava F. d.o.o. in njen prevod (A4 in A5), elektronska pošta z navodilom za izdajo računa (A6), Potrdilo iz VIES za družbo A. z dne 23. 5. 2017 (A7 in A8) ter en primer CMR-ja (A9).
17.Kot dokaz je sprejelo tudi listine iz upravnega spisa, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od davčnih organov Litve in Latvije, ki jih je sodišče kopiralo v C prilogo sodnega spisa.
18.Sodišče je na podlagi 52. člena ZUS-1 kot prepoznega zavrnilo listinski dokaz Izjava A. o prejemu blaga z dne 24. 2. 2018 (A3), saj je ta dokaz tožnik priložil prvič k pritožbi na izpodbijano odločbo.
19.Tožba ni utemeljena.
20.V ponovljenem postopku DIN je prvostopenjski organ tožniku zavrnil pravico do oproščene dobave blaga v Evropsko unijo po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi z osmimi računi, ki jih je tožnik v obdobju od maja 2017 do marca 2018 izdal družbi A. v skupnem znesku 412.765 EUR. Nosilni argument za zavrnitev pravice do oproščene dobave blaga v EU je v očitku, da prodano blago po spornih računih ni prišlo v Slovenijo in bilo odpeljano iz Slovenije, prav tako pa ni prišlo v namembni kraj, to je v skladišče v Litvi, zato pogoji za oproščeno dobavo blaga, kot jih določa prvi odstavek 46. člena ZDDV-1, niso izpolnjeni. Dodatno k temu prvostopenjski organ ugotavlja, da so bile te dobave del davčne utaje, saj družba A. v Latviji (na spornih računih je bila namreč navedena DDV številka Latvije) ni plačala DDV od pridobitve blaga iz Evropske unije, tamkajšnji davčni organ pa ugotavlja, da gre za družbo tipa "missing trader". Prvostopenjski organ ocenjuje, da je v zvezi s tožnikovim poslovanjem s to družbo ugotovil obstoj objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi tožnik moral posumiti, da so njegove transakcije del kupčeve utaje in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da bi preprečil sodelovanje v tej utaji, zato mu tudi po sodni praksi Sodišča EU pravica do oproščene dobave blaga po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 ne gre.
21.Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravljajo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Tožnik je na spornih računih in v davčnem obračunu uveljavljal oprostitev plačila DDV po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, na računih je tudi navedel tozadevno klavzulo in tako je tudi poročal o dobavah blaga v EU v rekapitulacijskem poročilu. Vendar pa med strankama ni sporno (saj tako izhaja iz prevoznih listin (CMR-jev) in je kot nesporno bilo med strankama ugotovljeno tudi na glavni obravnavi (stran 3 zapisnika), da tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa citirana določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače, kot bo dodatno pojasnjeno v nadaljevanju.
22.Očitku, da blago ni bilo odpeljano iz Slovenije, tožnik ugovarja, češ da so v okoliščinah zadeve potemtakem izpolnjeni pogoji za oproščen t.i. tristranski posel, saj gre za transakcijo med tremi DDV-davčnimi zavezanci, od katerih je vsak identificiran za DDV v svoji državi članici, blago pa je bilo prepeljano neposredno od prvega dobavitelja v verigi h tretjemu, končnemu kupcu. Gre za oprostitev od pridobitve blaga iz Skupnosti po 141. členu Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva),<sup>1</sup> ki določa, da vsaka država članica sprejme posebne ukrepe, da se DDV ne obračuna od pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se v skladu z merili iz člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici; (b) pridobitev blaga se opravi za namene kasnejše dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke (a) v isti državi članici; (c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke (a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave; (d) oseba, kateri je namenjena nadaljnja dobava blaga, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran za DDV v isti državi članici; (e) oseba iz točke (d) je bila določena v skladu s členom 197 kot oseba, ki je dolžna plačati davek za dobavo, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolžan davek.</text>
23.Gre torej za oprostitev plačila DDV od pridobitve blaga, ki jo je tožnik opravil na ozemlju Litve, kjer je prevzel blago zato, da ga je prodal družbi A. in je ta pridobitev v nacionalni zakonodaji oproščena plačila DDV pod pogoji, kot jih določa 141. člen Direktive. Vendar pa tožnik pogojev za oproščeno pridobitev v t.i. tristranskem poslu ni dokazal, čeprav gre po tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2 za njegovo dokazno breme,<sup>2</sup> prav tako ti pogoji ne izhajajo iz listin, ki jih je pridobil prvostopenjski organ v postopku DIN. Tako ni izpolnjen že pogoj, da bi tožnik v Litvi (kamor naj bi bilo blago tudi po trditvah in dokazih tožnika pripeljano), pridobil z namenom tožnikove nadaljnje dobave blaga v Litvi, saj je tožnikov kupec, družba A., blago pridobivala pod DDV številko Latvije. Poleg tega niso izpolnjeni formalni pogoji, kot jih določa člen 197 Direktive, med drugim mora biti račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici osebe, kateri je blago dobavljeno (torej tožnikov račun), izdan v skladu s členi 220 do 236 Direktive. Skladno z 11. točko 226. člena Direktive (13. točka 82. člena ZDDV-1) morajo biti v primeru te oprostitve navedeno tudi sklicevanje na veljavno določbo te Direktive ali na ustrezno nacionalno določbo ali na katerokoli drugo navedbo, da za dobavo velja obrnjena davčna obveznost (da mora DDV od pridobitve obračunati prejemnik blaga, tretji v verigi). V obravnavani zadevi bi namreč moral DDV od pridobitve blaga, ki jo je tožnik opravil v Litvi, zaradi tožnikove neidentifikacije za DDV v tej državi, obračunati v Litvi prejemnik blaga, to je družba A., o čemer ga izdajatelj računa z navedbo ustrezne klavzule na računu informira. Takšne klavzule na spornih računih ni bilo,<sup>3</sup> poleg tega je prejemnik blago prejemal pod DDV številko Latvije.
24.Tožnik pa tudi ni pravilno izpolnil formalnega pogoja poročanja o tristranskem poslu v rekapitulacijskem poročilu (saj je poročal o dobavah kot o oproščenih dobavah po 1. točki prvega odstavka 46. členu ZDDV-1), zato se kraj pridobitve za sporne dobave tudi iz tega razloga po četrtem odstavku 23. člena ZDDV-1 šteje v Sloveniji (kar vodi v obračun DDV v Sloveniji). Četrti odstavek 23. člena ZDDV-1 sicer določa izjemo od pravila iz drugega odstavka 23. člena ZDDV-1, po kateri se kraj pridobitve v situaciji, ko prejemnik blaga ne izpolni obveznosti obračuna DDV (kot je tudi v obravnavani zadevi ni družba A.), že iz tega razloga seli v Slovenijo. Po četrtem odstavku 23. člena ZDDV-1 pa se ne glede na drugi odstavek 23. člena ZDDV-1 šteje, da je bila kraj pridobitve v državi, kjer se prevoz konča, če pridobitelj: (a) dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki mora plačati DDV, in (b) če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila. Tožnik o spornih dobavah v rekapitulacijskem poročilu ni poročal kot o tristranskih dobavah, v postopku ni navajal, da bi kadarkoli popravil svoje rekapitulacijsko poročilo.<sup>4</sup> poleg tega pa je družba A., ki je bila prejemnica blaga, blago pridobivala pod DDV številko Latvije in ne Litve, kamor naj bi bilo blago prepeljano. Vse našteto v tej in prejšnji točki so razlogi, zaradi katerih pogoji za oproščeno pridobitev blaga iz EU v smislu 141. člena Direktive niso izpolnjeni.
25.V skladu z že ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije se priznanje pravic iz sistema DDV davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji.<sup>5</sup> To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere. Davčna organa pojasnjujeta, da tožniku tudi iz tega razloga pravica do oproščene dobave blaga v Evropsko unijo po 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 ne gre.
26.Sodišče se v okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik celotno organizacijo prevoza blaga iz Italije v Litvo prepustil družbi A., pri tem pa je zgolj preveril DDV številko v sistemu VIES, glede organizacije posla pa sledil napotkom za izpolnitev prevoznih listin in računa, kot jih je prejel od te družbe, strinja z davčnima organoma glede obstoja objektivnih okoliščin, ki so narekovale večji obseg preveritev tožnika, ki pa jih tožnik ni opravil (preveril je zgolj obstoj DDV številke), zato se mu utemeljeno očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da s svojimi transakcijami sodeluje pri davčni utaji. Sodišče sodi, da so to najmanj naslednje okoliščine: da naj bi bilo blago pripeljano v Litvo, kupec A. pa ga je pridobival pod DDV številko Latvije; nadalje da je bila ista DDV številka navedena pri prejemniku blaga v Litvi (C., E.) ter da plačil za blago ni prejel od kupca družbe A. temveč od fizične osebe. Vse našteto so resni indici, ki bi tožniku, tudi po oceni sodišča, lahko in morali vzbuditi sum v njegove transakcije in ga napeljati k dodatnim preveritvam svojega kupca oziroma okoliščin samega posla (ugotovljeno je npr. bilo, da žig podjetja C. ni bil pravi). Namesto tega je tožnik vso organizacijo posla in prevoza blaga iz Italije v Vilno prepustil svojemu kupcu in je zgolj sledil napotkom glede izdaje računa, pri čemer so že CMR-ji izpolnjeni pomanjkljivo (nekateri npr. nimajo podatka o nakladišču blaga).
27.Sodišče še zavrača tožbeni ugovor, da je bila tožniku kršena pravica do izjave, s tem ko prvostopenjski organ ni opravil poizvedb o tem, ali je blago prišlo v skladišče v Litvi tudi pri podjetju E. (poizvedbe so bile narejene le pri podjetju C., ki ima logistični center, v katerem po trditvah tožnika deluje več špediterjev). Sodišče namreč ugotavlja, da tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom ni podal dokaznega predloga zaslišanja zakonitega zastopnika družbe E., niti ni navedel dodatnih informacij o družbi tega špediterja, čeprav je bil o tem, da je prvostopenjski organ poizvedoval pri direktorju C., seznanjen v dodatku k zapisniku, na katerega je tudi podal pripombe. Tožnik je šele v pritožbi na izpodbijano odločbo navajal, da bi bilo treba informacije pridobiti neposredno pri špediterju, pri čemer pa tudi v pritožbi ni podal izrecnega dokaznega predloga ter informacij o tem špediterju, ki pa bi bil tudi po določbi tretjega odstavka 238. člena ZUP prepozen. Na prevoznih listinah je bil žig podjetja C., zato je po oceni sodišča prvostopenjski organ utemeljeno preveritve iskal pri tej družbi. Tožnik je z navedbo, da je blago (navkljub žigu) prejelo podjetje E., tej ugotovitvi prvostopenjskega organa ugovarjal, za kar pa je bilo dokazno breme po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2<sup>6</sup> na tožniku, ki pa tega svojega bremena ni izpolnil.
28.Zavrniti pa je treba tudi tožbeni ugovor, da prvostopenjski organ tožnika ni ustrezno seznanil s podatki, ki jih je pridobil iz mednarodne izmenjave pri pristojnih organih Litve in Latvije. Davčni organ je namreč tožnika o tem, da bo pridobil podatke, obvestil s sklepom o prekinitvi postopka št. DT 0610-3233/2018-21 08 520-21 z dne 18. 11. 2020, po prejemu informacije pa z izdajo dodatka k zapisniku št. DT 0610-3233/2018-28-08-520-21 z dne 17. 9. 2021, na katerega je imel tožnik možnost pripomb, ki jih je tudi podal. Tožnik pa je imel na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku<sup>7</sup> tudi pravico do vpogleda v spis, na podlagi katere bi se lahko seznanil z dokumentacijo iz mednarodne izmenjave, s katero je razpolagal prvostopenjski organ, pa te svoje pravice ni izkoristil.
29.Tožnik še povsem pavšalno prvostopenjskemu organu očita, da je bil v postopku omejen glede svoje pravice do izjave, da mu je kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in še konvencijska pravila do poštenega postopka iz 6. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah in do mirnega uživanja lastnine po 1. členu Protokola k EKČP. Te ugovore je treba zavrniti že zato, ker so povsem pavšalni (so zgolj navrženi), iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožnik z davčnim organom komuniciral preko svojega računovodskega servisa, prav tako je imel možnost pripomb na zapisnik in na dodatek k zapisniku, ki jih je tudi podal.
30.Ob povedanem sodišče kot sklepno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost odločbe), zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
31.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Pooblaščenec tožnika je priglasil še separatne stroške čakanja na narok, ki se je začel 25 minut kasneje zaradi zamude pooblaščenke toženke, ki kljub pravočasnemu odhodu od doma iz Ptuja v Ljubljano ni uspela pravočasno priti na narok, saj je bil na dan cerkvenega praznika v sosednjih državah in je bilo po celotnem avtocestnem križu na ta dan izjemno povečan obseg prometa, o čemer so poročali tudi mediji. Po prvem odstavku 156. člena Zakona o pravdnem postopku mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi pooblaščenka toženke ravnala skrbno in se je skušala izogniti zamudi na narok, a je kljub temu zaradi zamudila 25 minut, zato je šlo za situacijo višje sile, posledično tožniku ti stroški, tudi po načelu pravičnosti, ne gredo.
-------------------------------
1.Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2022/890 z dne 3. junija 2022 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede podaljšanja obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobave določenega blaga in opravljanje določenih storitev, dovzetnih za goljufije, ter mehanizma za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV (UL L št. 155 z dne 8. 6. 2022, str. 1).
2.Ki določa, da če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša.
3.Pomen formalnih pogojev za oprostitev v tristranskem poslu je Sodišče EU pojasnilo v zadevi C-247/21, Luxury Trust Automobil GmbH, kjer je v točki 54 sodbe pojasnilo, je smisel in namen navedb, ki jih mora račun vsebovati na podlagi člena 226 Direktive o DDV, seznaniti naslovnika s pravno oceno transakcije, ki jo opravi izdajatelj računa. Ta namen je še bolj pomemben takrat, kadar ta izdajatelj računa meni, da za plačilo DDV izjemoma ni zavezan on, temveč prejemnik dobave. Posledično je razsodilo, da končni pridobitelj v okviru tristranskega posla ni bil veljavno določen kot zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (DDV), kadar račun, ki ga je izdal vmesni pridobitelj, ne vsebuje navedbe "Reverse Charge [Obrnjena davčna obveznost]" iz člena 226, točka 11a, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena. Člen 226, točka 11a, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, je treba razlagati tako, da opustitve navedbe "Reverse Charge [Obrnjena davčna obveznost]", ki se zahteva s to določbo, na računu ni mogoče naknadno popraviti z dopolnitvijo z navedbo, da se ta račun nanaša na tristranski posel znotraj Skupnosti in da je davčna obveznost prenesena na prejemnika dobave (poudarek sodišča).
4.Sodišče Evropske unije je v zadevi C - 580/16 Firma Hans Bühler KG razsodilo, da je treba člena 42 in 265 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, v povezavi s členom 263 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, razlagati tako, da nasprotujeta temu, da davčna uprava države članice uporabi člen 41, prvi odstavek, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, samo zato, ker v okviru pridobitve znotraj Skupnosti, ki je bila opravljena za poznejše dobave na ozemlju države članice, davčni zavezanec, ki je identificiran za davek na dodano vrednost (DDV) v tej državi članici, ni pravočasno predložil rekapitulacijskega poročila iz člena 265 Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45.
5.Sodišče EU, C-273/11, Mecsek-Gabona Kft.
6.Ki določa, da mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
7.Ki v prvem odstavku določa, da imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis.