Jedro

Tožnik v tožbi ne uveljavlja razlogov, ki bi se nanašali na presojo dopustnosti in ustreznosti gradbenega dovoljenja glede na zakon o graditvi objektov. Uveljavlja razloge, ki so po svoji naravi taki, da jih stranka lahko uveljavlja v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Zato je bila tožba zavrnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper gradbeno dovoljenje Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine, s katerim je F.V. izdal dovoljenje za zgraditev gospodarskega poslopja - remize za kmetijske stroje in za zgraditev svinjakov na zemljišču parc. št. 47. Tožena stranka je odločbo oprla na 78. člen zakona o graditvi objektov, ki določa, kaj mora investitor priložiti k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Investitorka je priložila vso potrebno dokumentacijo. Zakon o graditvi objektov ne določa, da se morajo sosedje investitorja strinjati z gradnjo. Takšni ugovori tožnika so bili obravnavani že v lokacijskem postopku in so bili pravnomočno zavrnjeni s sodbo Vrhovnega sodišča. V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Že v lokacijskem postopku je tožnik uveljavljal svoje pravice v zvezi z novo gradnjo. Ta je preblizu njegove hiše. Namen investitorke je, da bi pozneje gradnjo spremenila v stanovanjsko hišo. Tega tožena stranka ni upoštevala. Investitorka je vse gradila brez dovoljenja, s čemer je tožnika postavila pred izvršeno dejstvo.

Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne, poslala pa je tudi upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 35. člena v zvezi z 78. členom zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 - ZGO) upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če je investitor pridobil vso potrebno dokumentacijo in če je izpolnil tudi druge v zakonu navedene pogoje. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se omeji samo na vsebino, ki jo določa zakon o graditvi objektov. Tožnik v tožbi dejansko ne uveljavlja razlogov, ki bi se nanašali na presojo dopustnosti in ustreznosti izdaje gradbenega dovoljenja glede na navedeni zakon, temveč uveljavlja razloge, ki so po svoji naravi taki, da jih stranka lahko uveljavlja v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ne pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem upravni organ presoja le, ali je gradnja na pravnomočno določeni lokaciji dovoljenja z vidika navednega zakona in drugih gradbenih predpisov. Tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni v skladu z lokacijo. Ugovor lokacije objekta oziroma oddaljenosti od tožnikove meje, je bil zavrnjen že v lokacijskem postopku, pa tudi v sodbi tega sodišča z dne 12.4.1990. Tožbene navedbe v zvezi z domnevno spremembo gradnje v stanovanjsko hišo in o graditvi brez ustreznih dovoljenj, niso predmet tega postopka, ki se nanaša le na gradbeno dovoljenje.

Sodišče je zaradi tega na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis, tožbo zavrnilo.