Jedro

O veljavnosti kreditnih (in tem podobnih) pogodb, ki so jih banke in druge finančne organizacije sklepale s potrošniki, katerih obveznosti se glasijo na zneske v CHF, je mogoče odločati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je po pravilnih ugotovitvah, da je v danem primeru pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil tožnik, ki je ekonomski strokovnjak, z izkušnjami tudi v bančništvu, zaradi česar se je zavedal pomena valutne klavzule, na drugi strani pa v času sklenitve pogodbe 25. 3. 2004 ni bilo objektivnih znakov ali subjektivnega pričakovanja toženke, da bo vrednost CHF v pogodbenem času znatno narasla, tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi naj bila podana zaradi nepoštenega pogoja vezanosti tožnikove obveznosti na vrednost CHF, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.066,06 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju znova zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe št. MB 39110 z dne 25. 3. 2004 o finančnem leasingu poslovnega prostora št. 1.1.0.1.-B v izmeri 94,91 m2 v prvem nadstropju trgovsko poslovnega centra C. in vrnitev vseh plačanih obrokov ter stroškov pogodbe. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki (toženki) 6.777,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. S pogodbo o finančnem leasingu (pogodbo) se je tožnik pravnemu predniku toženke za predmet leasinga zavezal plačevati 180 mesečnih obrokov (15 let) izraženih v CHF. Prvi obrok je znašal 1.340,71 CHF ali 206.327,09 SIT. Po plačilu 180 obrokov bo imel tožnik pravico odkupiti poslovni prostor za vrednost 1.340,71 CHF. Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditve o ničnosti pogodbenih pogojev o določitvi tožnikove obveznosti v CHF, katerega vrednost je po več letih od sklenitve pogodbe močno narasla.

2. O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in ga zavrnilo s sodbo III P 879/2015 z dne 12. 7. 2016, ki jo je pritožbeno sodišče po zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo s sodbo I Cp 1245/2016 z dne 14. 2. 2017, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS po ugoditvi tožnikovi reviziji razveljavilo s sklepom II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se izreče o vseh relevantnih pravnih naziranjih tožeče stranke, predvsem o zatrjevani ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja določbam Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot).

3. Tožnik se je zoper novo sodbo sodišča prve stopnje znova pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo pravdni postopek, ker kljub navodilom Vrhovnega sodišča RS v sklepu z dne 19. 10. 2017, ni obravnavalo tožnikovih pravnih naziranj glede uporabe ZVPot o toženkini pojasnilni dolžnosti in nepoštenosti pogodbenih pogojev, kot razlogov za ničnost pogodbe. Glede nepoštenosti pogodbenih pogojev v posojilnih pogodbah v valuti CHF, v kateri potrošnik ne prejema svojih dohodkov, prvo sodišče prav tako ni uporabilo sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) C-186/16 z dne 20. 9. 2017 in je zmotno razlagalo sodbo C-26/13 z dne 30. 4. 2014. Drugačna pravna stališča od izpodbijanih so bila sprejeta tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 517/2017 z dne 6. 9. 2017 in v sodbi I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017, ki že temelji na odločbi SEU C-186/16. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati tožnikovih navedb v zadnji pripravljalni vlogi in na naroku za glavno obravnavo 5. 2. 2018, da je bila pravna prednica toženke članica finančne oziroma bančne skupine H.d.d. C., za katero je po določbah Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan) veljala dolžnost uravnavanja valutnih tveganj. Toženka se je zato objektivno morala zavedati valutnega tveganja posla v CHF, na kar pa tožnika ni z ničemer opozorila, da bi razumel negativne ekonomske posledice tega pogoja zanj. V nadaljevanju pritožbe tožnik ponavlja posamezne trditve o pravnih stališčih, ki jih prvo sodišče naj ne bi obravnavalo. Zmoten je zaključek, da je zapis tožnikove obveznosti plačevanja tolarske protivrednosti mesečnega obroka CHF jasen in pošten, saj ne upošteva napotkov odločbe SEU, ki jih morajo upoštevati tudi sodišča v RS. Sodišče prve stopnje ni izvedlo subsumpcije pogodbenih pogojev pod določbe 22. in 23. člena ter tretjega odstavka 24. člena ZVPot, upoštevajoč zaključke sodbe C-186/16. Dokaz nepoštenih pogojev je pogodba sama, saj se je tožnikov mesečni obrok dvignil za več kot 50 %, na možnost česa ob sklenitvi pogodbe ni bil opozorjen. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zatrjeval kršenje toženkine informacijske dolžnosti v času pred sklenitvijo pogodbe, pač pa navaja, da je zatrjeval kršenje informacijske dolžnosti v pogodbi sami, v kateri ni nobenih opozoril glede valutnega tveganja. Brez teh opozoril so pogodbeni pogoji valutne klavzule v CHF nepošteni, obratno pa bi morala dokazati toženka. Dopustnost valutne klavzule po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) in Zakonu o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP-1) ponudnika ne odvezuje spoštovanja določb 22., 24. člena ZVPot o nepoštenih pogojih. To velja tudi za pogodbo o finančnem leasingu, za katero se prav tako uporablja Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in glede katere je sodišče prve stopnje neutemeljeno poudarilo inominatnost. Pritožba poudarja, da iz razloga nepoštenih pogojev nična pogodba ne more konvalidirati, zato pogodbena dopustnost menjave valute CHF v EUR (konverzija) ni pomembna. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožnikovih navedb v vlogah in ob zaslišanju, da konverzija valute obveznosti ne bi odpravila razloga ničnosti. Ko so škodljive posledice zaradi spremembe tečaja CHF že nastopile, konverzija ne bi spremenila tožnikovega poslabšanega položaja, prej pa potrebe po konverziji ni bilo. Tožnik je pogodbo sklenil izven svoje poklicne dejavnosti. Njegova izobrazba ali poklicna dejavnost bi bili za odločitev v zadevi pomembni samo, če bi toženka v jasnem in razumljivem jeziku izpolnila svojo informacijsko dolžnost glede tveganja in delovanja mehanizma CHF. Potrošnikova izobrazba ali poklicna dejavnost ne odvezuje kreditnih ustanov upoštevati obveznosti po ZVPot. Sicer pa je tožnik večino poklicnih kvalifikacij glede razumevanja tveganj bančnih poslov pridobil šele po letu 2007, nikoli pa se ni ukvarjal z valutnimi tveganji. Zmotni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ne verjame, da ni vedel, da lahko pride do negativnih posledic uporabe valute CHF, toženka pa, da se teh tveganj ni zavedala, je brez trditvene podlage in je v nasprotju z dokazi, zato predstavlja tudi kršitev razpravnega načela. Tožnika bi moralo obravnavati kot laično stranko, saj ga toženka (direktor B.P.) ni nič opozoril glede valutnega tveganja, česar ni v jasnem in razumljivem jeziku niti v pisni pogodbi, čeprav bi bilo to po določbah ZVPot in ZPotK, o obvezni pisni obliki kreditnih pogojev, nujno. Pritožba zaključuje, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka, ker ga je zavrnilo na podlagi določb OZ in ZDP-1 o dopustnosti devizne klavzule, čeprav je tožnik zatrjeval kršitve ZVPot, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb ZPP.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožnik, niso neposredno uporabne, saj obravnavajo pogodbe, ki so bile sklenjene mnogo kasneje (celo v letu 2008) od obravnavane pogodbe iz 25. 3. 2004. Banka Slovenije je prva opozorila o tveganosti kreditov v CHF podala šele junija 2005. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do pravnih nadziranj tožeče stranke glede določb ZVPot in ugotovilo, da med pogodbenima strankama ni bilo informacijskega nesorazmerja, kar ustreza tudi sodbi SEU C-186/16, čeprav se nanjo ni sklicevalo. Tožnik je bil v M. vodja poslovne mreže H. d.d., zato ni šlo za potrošnika v skladu s pravom EU, vsekakor pa ni bil laična stranka. Kot vodilni delavec v multinacionalni banki je razpolagal z boljšimi in več informacijami od toženke, ki je bila zgolj regionalna družba z omejeno odgovornostjo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tožnikovo izobrazbo in izkušnje, zaradi česar med pogodbenima strankama ni bilo nobenega informacijskega neravnovesja. Glede uporabe ZBan je tožena stranka odgovorila, da ni bila subjekt, ki bi bil reguliran s tem zakonom, saj njen lastnik ni bil regulirana entiteta v RS.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pasivna legitimacija tožene stranke ni sporna. Ni sporno, da je tožnik 25. 3. 2004 pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil s: H., d.o.o., čeprav sedaj glede sklepanja pogodbe enkrat govori o pravnem predniku tožene stranke, drugič o toženi stranki, zaradi česar bo tudi pritožbeno sodišče govorilo samo o toženi stranki (toženki).

7. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je predmet leasing pogodbe z dne 25. 3. 2004 poslovni prostor v izmeri 94,91 m2 v trgovsko poslovnem centru C.M., katerega lastnica je toženka, v posesti pa ga ime tožnik. Nesporna so tudi dejstva, ki jih pritožba ponavlja, da je naslovna vrednost predmeta leasinga znašala 35 milj. SIT ali 227.429,42 CHF. Po plačilu lastne udeležbe je čista financirana vrednost leasinga znašala 204.304,40 CHF ali 31,441.200,53 SIT. Po anuitetnem načrtu je toženec v 15 letni dobi dolžan vsak mesec plačati tolarsko protivrednost 1.340,71 CHF v tolarski protivrednosti po prodajnem podjetniškem tečaju NLB, d.d., kar je ob podpisu pogodbe znašalo 206.327,09 SIT. Od uvedbe EUR v RS, 1. 1. 2007, dalje tožnik obroke plačuje v EUR. Začetni znesek mesečnega obroka v CHF je bil izračunan ob upoštevanju libor CHF 3.mes., ki je znašal 0,2483 odstotne točke in efektivne obrestne mere 2,3 odstotne točke. Obrok v CHF se lahko spreminja glede na spremembo libor CHF 3.mes. za več kot 0,25 odstotne točke. Po pogodbi lahko tožnik zahteva konverzijo iz CHF v EUR, pri čemer je dolžan plačati 0,5 % od ostanka glavnice. Po poplačilu vseh obveznosti po pogodbi (180 obrokov) bo tožnik imel pravico v 30 dneh odkupiti predmet leasinga za protivrednosti 1.340,71 CHF.

8. O veljavnosti kreditnih (in tem podobnih) pogodb, ki so jih banke in druge finančne organizacije sklepale s potrošniki, katerih obveznosti se glasijo na zneske v CHF, je mogoče odločati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče prve stopnje je po pravilnih ugotovitvah, da je v danem primeru pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine sklenil tožnik, ki je ekonomski strokovnjak, z izkušnjami tudi v bančništvu, zaradi česar se je zavedal pomena valutne klavzule, na drugi strani pa v času sklenitve pogodbe 25. 3. 2004 ni bilo objektivnih znakov ali subjektivnega pričakovanja toženke, da bo vrednost CHF v pogodbenem času znatno narasla, tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi naj bila podana zaradi nepoštenega pogoja vezanosti tožnikove obveznosti na vrednost CHF, utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožnikova pravna naziranja glede ničnosti pogodbe v luči določil ZVPot in jih prepričljivo zavrnilo. Pritožba mu neutemeljeno očita, da ni upoštevalo direktive 93/13 EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodne odločbe Sodišča Evropske unije ter slovenskih pritožbenih sodišč na njeni podlagi. Že Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu II Ips 176/2017 opozorilo, da navedene direktive in jurisprudence SEU v dani zadevi ni mogoče uporabiti, ker je bila pogodba sklenjena 25. 3. 2004, to je pred pristopom Slovenije k EU. Takšno stališče glede časovne uporabe navedene direktive je SEU sprejelo v sklepu C-92/14 z dne 3. 7. 2014. Z dokazi se ugotavljajo dejstva. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zavrniti dokaznega predloga z vpogledom v navedene sodbe, s katerimi je tožnik hotel prikazati pravno prakso sodišč o uporabi navedene direktive oziroma materialnega prava. V času sklenitve sporne pogodbe sta veljala ZVPot (Ur. l. RS, št. 14/2003) in ZPotK (Ur. l. RS, št. 70/2000), ki ju je treba uporabiti v takratnem besedilu.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v zadevi pomembna visoka izobraženost in izkušenost tožnika, univ. dipl. ekonom., ki je od 1992 do 1995 bil v podjetju vodja komerciale v dejavnosti mednarodne trgovine, nato od 1995 do 1999 v Banki Slovenije samostojni kontrolor bančnega poslovanja, od 1999 do 2003 v N. direktor sektorja za strateški razvoj, v času sklenitve leasing pogodbe pa pri H. vodja poslovne mreže M. Tako izobražen in izkušen tožnik je razumel in se zavedal pomena valutne klavzule v pogodbi. Pritožba nima prav, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje sprejelo brez ustreznih toženkinih trditev, saj je bilo njeno navajanje tožnikovega znanja s področja financ in bančništva eden od temeljev njene obrambe. Tožnik je celo presegal status povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren (kakršnega varstvo poudarja sodba SEU C-186/16, če jo uporabimo samo z močjo njenih argumentov), da je pogodbeni pogoj, da je vrednost njegovih obrokov odvisna od vsakokratnega tečaja CHF, ki se lahko spreminja, razumel tako besedno, kot s stališča ekonomskih posledic, ki utegnejo nastati zanj. Njegovega razumevanja ni mogoče zanemariti, čeprav v pritožbi poudarja, da je pogodbo sklenil izven svoje poklicne dejavnosti. Zavedal se je vsebine in pomena pogodbenih pogojev ter jih sprejel pri svobodnem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen OZ), pri čemer se je odločil za pogodbo z nižjimi obrestmi oziroma obrokom.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi okoliščine sklepanja sporne pogodbe. Tožnik, ki je bil pri H. vodja poslovne mreže v M., se je posvetoval z direktorjem leasingodajalca H. d.o.o., B.P., ki mu je izračunal višino obroka v EUR in alternativno v CHF. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov najprej zavrnilo tožbeno trditev, da je bila edina alternativa pogodba vezana na vrednost CHF, hkrati pa ugotovilo, da se je tožnik za CHF odločil, ker so bile obresti in obrok v CHF nižji. Z direktorjem sta se pogovarjala tudi o tem, kaj se zgodi, če pride do povišanja tečaja CHF, vendar sta bila oba mnenja, da je pogodba v CHF ugodnejša. Tožnik direktorju ni očital, da je imel boljše informacije, s katerimi ga ne bi seznanil. Pritožbene navedbe, da ga direktor ni nič opozoril glede valutnega tveganja, so tako v nasprotju z opravljenimi zaslišanji (tudi priče M.P.) o vsebini pogovorov pred sklenitvijo pogodbe. Valutno tveganje je bilo celo izrecno obravnavano, tožnik strokovnjak pa ni potreboval posebnih opozoril, saj te ne bi bile same sebi namen. Ne drži pritožbena navedba, da ga je direktor opozoril, da lahko pride le do manjših odstopanj, največ do 3 %, kar se dolgoročno izravna, saj je tožnik ob zaslišanju tako opisal svoje pričakovanje na podlagi vsej informacij, ki jih je imel na podlagi poznavanja valutne klavzule. Res pa je, da v začetku leta 2004 nobena pravdna stranka ni predvidevala, da bo prišlo do visokega povišanja vrednosti CHF.

12. Tožnik je svoja pravna naziranja o uporabi določb ZBan (uporabiti je treba takrat veljavni zakon, Ur. l. RS, št. 7/1999-2/2004) in o obvladovanju tveganja v bančnih skupinah podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar brez navajanj dejstev (za kar bi bilo po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP tudi že prepozno) o sedežih in nadrejenosti finančnih organizacij, za oceno bančne skupine po drugem odstavku 95. člena ZBan. V pritožbi navaja, da je toženka bila članica bančne skupine s sedežem v Celovcu, kar ne napotuje na uporabo določb slovenskega ZBan o bančnih skupinah. Po določbi drugega odstavka 95. člena ZBan namreč bančna skupina obstoji, kadar je banka ali finančni holding s sedežem v RS nadrejena družba podrejenim družbah s sedežem v RS ali izven nje. Sodišče prve stopnje se o članstvu toženke v bančni skupini in o bančnem obvladovanju valutnega tveganja ni izreklo, vendar je šlo za tožnikove pomanjkljive navedbe, njegova pravna naziranja s tem v zvezi pa so očitno neutemeljena in po razumni presoji sodišča niso relevantna, zaradi česar se o enakih pritožbenih navedbah lahko izreče samo pritožbeno sodišče, brez kršitve pravice tožnika do poštenega sojenja ali pravice do pritožbe.

13. Tožnik 85. člen ZBan o usklajevanju bančnih naložb zmotno razlaga, da mu je toženka ponujala pogodbo z obveznostmi v CHF in ga izpostavila valutnemu tveganju, ki je bilo zanjo nedopustno. Po navedeni določbi morajo banke s tveganji upravljati tako, da za obveznosti v določeni tuji valuti pridobivajo na drugi strani tudi terjatve v isti valuti. Reguliranje tveganja ne velja samo za CHF, pač pa za vse tuje valute in za tveganja v vseh bančnih naložbah. Pritožba zmotno meni, da je bila toženka dolžna tožnika opozarjati na zakonsko reguliranje tveganja bančnih poslov (tudi) v CHF, s čemer bi naj bilo podano neravnotežje informacij. Nepomembna je tudi navedba, da se je toženka zaradi določb ZBan morala objektivno zavedati valutnega tveganja posla v CHF. Zavedanja aleatornosti posla toženka ni zanikala, sodišče prve stopnje pa je to zavedanje prepričljivo ugotovilo za obe pravdni stranki, le da se nista zavedali možnosti tako visoke apreciacije CHF, kot je nastopila po šestih do desetih letih od podpisa pogodbe. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da bi po pritožbenih navedbah moralo biti tveganje njenih poslov urejeno v banki, v kateri je bil prav tožnik vodstveni kader. Tožnik v pritožbi ne pojasni, o čem bi ga morala toženka pred sklenitvijo pogodbe še poučiti, oziroma s katerim dejstvom, ki je bilo morda njej znano, še seznaniti.

14. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi tožnikove trditve in pravna stališča o pogodbenih kršitvah ZVPot, čeprav pritožba to najprej zanika, češ da prvo sodišče ni povzelo vseh tožnikovih navedb, nato pa navaja, da so zaključki prvega sodišča o uporabi ZVPot materialnopravno napačni. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil dogovor o odplačevanju obrokov določenih zneskov CHF v SIT protivrednosti, ki se lahko spreminjajo glede na prodajni tečaj CHF pri NLB (valutna klavzula), dovoljen in veljaven, ker ga je tožnik razumel tako besedno kot vsebinsko glede ekonomskih posledic.

15. Za pogodbene pogoje se po določbi prvega odstavka 22. člena ZVPot (Ur. l. RS, št. 14/2003) štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje (potrošnikov pogodbenik), zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Dogovor o valuti plačila je predstavljal bistveni element pogodbe, ki ga ni določila toženka, pač pa je bil sklenjen sporazumno, zato ne pomeni pogodbenega pogoja iz ZVPot. Tožnik je imel na voljo tudi pogodbo v EUR (ki je v letu 2004 tudi predstavljal tujo valuto), vendar se je odločil za CHF. Po toženki so bili določeni pogoji, na primer vrsta tečaja CHF (prodajni pri NLB) ali obrestna mera, ki po pritožbi niso sporni, saj tožnik ničnost pogodbe zatrjuje zaradi valutne klavzule in porasta obveznosti iz tega razloga. Po določbi 23. člena ZVPot podjetje ne sme postavljati nepoštenih pogojev do potrošnika, sicer so nični. V 24. členu ZVPot pa je določeno, kdaj se šteje, da so pogodbeni pogoji nični. Kot že rečeno, dogovor o valutni klavzuli ni enostranski pogodbeni pogoj podjetja, pač pa sporazumno dogovorjena glavna obveznost tožnika. Brez direktive 93/13 EGS in jurisprudence SEU na njeni podlagi, ki pod pogoji nejasne določitve glavnega predmeta potrošniške pogodbe predvidevata tudi oceno poštenosti glavnega predmeta pogodbe, je vprašljiva uporaba 24. člena ZVPot za oceno poštenosti glavne obveznosti, ki ni enostranski pogodbeni pogoj. Sodišče prve stopnje je opravilo oceno poštenosti dogovorjene valutne klavzule in ji pritrdilo, s čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

16. Obravnavana pogodba je bila sklenjena 25. 3. 2004, ko še ni bilo nobenih znakov za znatno rast vrednosti CHF. Pritožba sicer nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ob podpisu pogodbe tudi toženka ni mogla vedeti, kako se bo spreminjala vrednost CHF glede na domači denar, vendar nasprotovanja ne utemelji drugače, kot z neutemeljenim sklicevanjem na določbe ZBan. Zmotno meni, da je zaradi določb ZBan toženka morala poznati negativne ekonomske posledice devizne klavzule v CHF za tožnika v času trajanja pogodbe 15 let. Toženki ni bilo treba dokazovati negativnega dejstva, da dodatnih podatkov o bodoči rasti CHF ni imela, znani podatki pa ne kažejo na to. Dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se prvi znaki spremembe tečaja v škodo tožnika začeli kazati šele po štirih letih od podpisa pogodbe, pritožba nasprotuje z nerazumljivo obrazložitvijo, da nična pogodba zaradi kasnejšega dogajanja ne more konvalidirati. Sodne zadeve, na katere se sklicuje, se nanašajo na kreditne pogodbe iz leta 2008. Toženka je v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozorila, da je Banka Slovenije šele junija 2005 izdala prva opozorila o tveganosti kreditov v CHF in da je imel tožnik kot vodilni delavec v H. vsaj enake informacije kot toženka. Vrednost CHF do domačega denarja SIT se ni bistveno spremenila vse do uvedbe EUR 1. 1. 2007, pač pa šele kasneje. To pomeni, da tožnik zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu, ker se ob sklenitvi pogodbe ni odločil za pravo tujo valuto. Pritožbena navedba, da se je njegova mesečna obveznost v nekaj letih zvišala za več kot 50 % je zavajajoča, saj se po ugotovitvah sodišča prve stopnje nekaj let, vsaj štiri leta, ni veliko spremenila, pač pa trditev velja za čas vložitve tožbe v letu 2015, ko se je pogodba izvajala že 11 let (od predvidenih 15). Tožnik ni prikazal, kako se je njegova obveznost zaradi rasti CHF postopno zviševala, niti koliko je znašala ob zaključku glavne obravnave. Zmotno meni, da je nepoštenost pogodbenih pogojev dokazal že s tem, ko se je obrok njegove obveznosti bistveno dvignil. Razmišljanje, da je s pogodbo vse vredu, dokler tožniku ustreza, če pa se razmere spremenijo, je nična, ni pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi bila nična pogodba absolutno neučinkovita že ob sklenitvi.

17. Po določbah prvega odstavka 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene: če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je nepoštenost dogovorjenega pogoja, da bo tožnik obroke svoje obveznosti plačeval v tolarski protivrednosti CHF ob pogodbenem določilu, da se obrok lahko spremeni glede na gibanje vrednosti CHF, česar se je tožnik ob sklenitvi pogodbe v popolnosti zavedal, utemeljeno zavrnilo v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pogoje je utemeljeno presojalo glede na razmere v času sklenitve pogodbe, dovoljenost valutne klavzule in tožnikovo pravico do konverzije pogodbe v EUR. Obveznost pogodbenih strank je bila uravnotežena. Zvišanje obveznosti zaradi zakonsko dovoljene in dogovorjene devizne klavzule ne pomeni, da zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja izpolnitev obveznosti predstavlja nekaj drugega kot je tožnik utemeljeno pričakoval. V aleatorni pogodbi je moral upoštevati tudi možnost rasti CHF. Pogodba ne pomeni toženkinega kršenja načela vestnosti in poštenja, saj ob njeni sklenitvi nobena pogodbena stranka ni mogla vedeti za znaten porast vrednosti CHF čez več let. Vrednost CHF je bila negotovo bodoče dejstvo, ki bi lahko tudi padla, kar bi bilo v škodo toženki. Dovoljenost valutne klavzule po prvem odstavku 372. člena OZ ne pomeni, da se v potrošniških pogodbah po specialnih določbah ZVPot ne uporabi ali da se uporabi samo, če vrednost tuje valute ne naraste.

18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo tožnikovo pogodbeno pravico do konverzije iz CHF v EUR. Po pogodbi je že od sklenitve dalje imel pravico, da bi se takoj, ko je ob vsakomesečnih plačilih zaznal rast CHF, odločil za konverzijo pogodbe v EUR, česar ni storil. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZVPot je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi. Ne bi bilo mogoče zagovarjati stališča, da je dogovor o valutni klavzuli nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi. Tožnik ni pojasnil, zakaj morda ni mogel pravočasno zaznati rasti CHF oziroma zakaj se za to ni pravočasno odločil. Pritožbena navedba, da potrebe za konverzijo v začetku ni bilo, kasneje pa je bilo prepozno, ne utemeljuje zahtevka za ničnost pogodbe. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da nična pogodba z menjavo valute ne more konvalidirati, saj pogodba zaradi poštenega pogoja pravice do odstopa od valutne klavzule, iz tega razloga sploh ni mogla biti nepoštena (nična). Ostalo pritožbeno grajanje v zvezi s konverzijo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedb in izpovedbe tožnika o neugodnostih konverzije, prav tako niso utemeljene, ker tožnik v pravočasnih navedbah, do konca prvega naroka za glavno obravnavo, konverzije ni niti omenil, kljub sklicevanju toženke nanjo v odgovoru na tožbo.

19. Po izrecnih pritožbenih navedbah se tožnik ne sklicuje na kršenje informacijske dolžnosti toženke pred sklenitvijo pogodbe. Če kršitve informacijske dolžnosti pred sklenitvijo pogodbe ni, pogodba iz tega razloga ne more biti neveljavna (celo nična). Pisna pogodba pravdnih strank vsebuje določbo, da se v primeru spremembe tečaja CHF lahko spremenijo obroki, čeprav tega opozorila takratni ZPotK še ni zahteval. Glede uporabe vezanosti obroka na tujo valuto ima pogodba zahtevano vsebino iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, o navedbi tuje valute in vrsti tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil, je obvezno šele od uveljavitve ZPotK-B, 20. 12. 2007 (Ur. l. RS, št. 111/2007). V času sklenitve sporne pogodbe 25. 3. 2004 zakonodajalec še ni zaznal potrebe po opozorilih v pogodbah glede valutnega tveganja, ki pa jo obravnavana pogodba že vsebuje. Dodatne predhodne informacije so bile z zakonom določene še mnogo kasneje. Pogodba pravdnih strank vsebuje vse, kar je morala pisna pogodba vsebovati po takratnih določbah zakona.

20. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine, po kateri so tožnikovi obroki in znesek za odkup določeni z zneski CHF. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker je pogodba o leasingu inominatna, in ker bi upoštevalo samo vsebino pogodbe, kot očita pritožba, pač pa je veljavnost pogodbe preverilo tudi glede določb ZVPot in ZPotK, kot da gre za kreditno pogodbo v tuji valuti. Pravilno je zaključilo, da kršitev navedenih določb navedenih predpisov ni bilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka po ugotovitvi, da ni podana pravna podlaga, ki jo je zatrjeval tožnik, in navajanje predpisov, ki so devizno klavzulo dovoljevali, ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka.

21. Pritožnik poudarja, da ne bi sklenil pogodbe v CHF, če bi vedel, da bo prišlo do nenadzorovanega povišanja obroka. Tega mu ni težko verjeti, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v začetku leta 2004 tudi toženka ni imela informacij za bodočo bistveno apreciacijo CHF glede na domači denar, ki se je začela pojavljati po več kot štirih letih. Tožnik se je kot bančni strokovnjak zavedal vsebine in pomena valutne klavzule ter je prevzel valutno tveganje v pogodbi s toženko, ki ni zanemarila pojasnilne dolžnosti, saj ni imela dodatnih informacij. Kasnejša rast vrednosti CHF in tožnikove obveznosti ob teh dejstvih ne pomeni, da je pogodba o finančnem leasingu nepremičnine z dne 25. 3. 2004 nična, kot je zahteval tožnik s tožbo. Pogodba ne nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kar je po določbi 86. člena OZ razlog za ničnost. Tožnik je po 11 letih izvajanja pogodbe iz razloga povišanja obveznosti neutemeljeno uveljavljal absolutno neveljavnost pogodbe, ki bi veljala že od začetka in se ni odločil za pogodbeno možnost konverzije pogodbe v EUR ali za uporabo pravnih institutov, ki varujejo načelo enakovrednosti dajatev (na primer razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin). Od prisilnih predpisov obravnavana pogodba prav tako ne nasprotuje določbah ZVPot in ZPotK, na podlagi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

22. Po preverbi vseh obsežnih pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nadalje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava v škodo tožnika niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče prav tako ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti in zmotne uporabe materialnega prava v pritožnikovo škodo, zato je po določbi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

23. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik neutemeljeno uveljavljal varstvo potrošnika. Po določbi drugega odstavka 1. člena ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporabljal blago in storitve za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Tožnik pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine ni sklenil v okviru svoje poklicne dejavnosti, saj je bil redno zaposlen v banki, vendar s tem še ni izključen njegov pridobitni namen oziroma pridobitna dejavnost, ne glede na to, ali je bila ustrezno registrirana. Potrošnik namreč ne nabavlja 94,91 m2 velikega poslovnega prostora v trgovsko poslovnem centru. Enako se po sodbi SEU C-269/95 (če tudi to sodbo uporabimo samo zaradi moči argumentov) za potrošniške pogodbe štejejo tiste, katerih namen je zadovoljevanje posameznikovih lastnih potreb v smislu lastne potrošnje. Nabavljanje 94,91 m2 velikega poslovnega prostora to ni.

24. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolguje toženki stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavljajo nagrada pooblaščencu za odgovor na pritožbo 1.875 točk odvetniške tarife, materialni stroški 28,75 točk in DDV 418,83 točk, skupaj 2.322,58 točk ali 1.066,06 EUR.