Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za takšno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 6. 2016 zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse z dne 21. 4. 2016. S sklepom z dne 21. 9. 2016 pa je sodišče prve stopnje plačilni nalog IX Pg 4850/2014 z dne 28. 7. 2016 razveljavilo in predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse z dne 16. 9. 2016 zavrglo.

2. Zoper oba sklepa se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov v ločenih pritožbah pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijana sklepa razveljavi in jo v obeh primerih v celoti oprosti plačila sodne takse. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 13. 6. 2016

4. V skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) lahko sodišče stranko oprosti plačila taks, ji dovoli odlog plačila ali plačilo na obroke. Za primere, ko je taksni zavezanec pravna oseba, so pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo določeni v četrtem in petem odstavku navedenega člena. Po četrtem odstavku sodišče pravno osebo delno oprosti plačila taks, če ta nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Dolžnost stranke, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse torej je, da v predlogu za oprostitev plačila sodne takse konkretno navede svoje slabo finančno, premoženjsko oziroma likvidnostno stanje in za te svoje navedbe tudi predloži relevantne dokaze (primerjaj 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v nadaljevanju ZPP).

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse zavrnilo prav iz razloga, ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožena stranka je namreč v predlogu navedla zgolj, da se je „znašla v izredno težkem finančnem položaju zaradi splošnih razmer na tržišču“ in v izjavi o premoženjskem stanju, da njena sredstva znašajo 3.196.452 EUR, čisti poslovni izid obračunskega obdobja – 657.408,00 EUR in bilančna izguba – 661.507,00 EUR. Ti podatki pa tudi po oceni višjega sodišča ne zadoščajo za delno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Iz podatkov je sicer res razvidno, da tožena stranka posluje z izgubo, kar pritožnica poudarja tudi še v pritožbi. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ta okoliščina sama po sebi ne zadošča, saj tožena stranka več kot očitno ima določeno premoženje. V takem primeru pa je ustaljeno stališče sodne prakse, da mora stranka izkazati, da le-tega ne more unovčiti za pridobitev sredstev za plačilo sodne takse ter navesti zakaj ne (VSL I Cpg 1552/2013, I Cpg 933/2014 in I Cpg 1753/2013). Ker tega tožena stranka v pravočasno predloženih vlogah ni storila (tožena stranka šele v pritožbi navaja, da je „sredstva porabila za poplačilo obveznosti“, kar pa je pavšalno, neizkazano, pa tudi sicer prepozno), je sodišče prve stopnje toženkin predlog upravičeno zavrnilo.

6. Tožena stranka v pritožbi še trdi, da ima blokiran TRR, da pa tega ni mogla predhodno navesti, ker obrazec za oprostitev plačila sodne takse vpisa tega podatka ne onemogoča. Navedeno pa ne more predstavljati opravičljivega razloga v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (tožena stranka je imela vse možnosti, da blokado TRR navede v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ali v izjavi o premoženjskem stanju pod rubriko „Opombe“), zato gre za nedovoljene pritožbene novote, katerih višje sodišče ne sme upoštevati.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 21. 9. 2016

7. Tožena stranka v pritožbi z dne 21. 10. 2016 (, ki je po vsebini identična pritožbi zoper sklep z dne 13. 6. 2016) navaja, da družba posluje z izgubo, da ima blokiran TRR in da nima sredstev, ker jih je porabila za poplačilo obveznosti. Te navedbe pa v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2016 niso relevantne – v slednjem je pomembno le, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za razveljavitev plačilnega naloga ter zavrženje taksnega predloga.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 6. 2016 zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo opr. št. I Pg 4850/2014 z dne 27. 1. 2016. Tožena stranka se je zoper navedeni sklep pritožila in na podlagi izdanega plačilnega naloga opr. št. IX Pg 4850/2014 z dne 28. 7. 2016 ponovno vložila predlog za oprostitev, podredno odlog oziroma obročno sodne takse. Skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1 pa se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu taksa ne plača. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZST-1 plačilni nalog z dne 28. 7. 2016 (utemeljeno) razveljavilo, kar pomeni, da tožena stranka zneska sodne takse, navedenega v tem nalogu, ni (več) dolžna plačati. Posledično tožena stranka tudi ni (več) imela pravnega interesa za oprostitev, odlog ali obročno plačilo te sodne takse, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za taksno oprostitev z dne 16. 9. 2016 pravilno zavrglo.

9. Glede na obrazloženo in po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi tožene stranke zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).