Jedro

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na katerih dejanskih okoliščinah temelji zaključek, da število zaposlenih invalidov ni zadostno in da zato tožeča stranka kvote ne presega. Ob prebiranju odločbe je mogoče zgolj domnevati, da nekateri zaposleni, ki so prijavljeni v zavarovanje kot invalidi, ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za status invalida po ZZRIZ. Nekaj več podatkov v tem pogledu vsebuje odgovor na tožbo, vendar tudi iz slednjega ni razvidno, kateri so ti zaposleni in zakaj pogojev ne izpolnjujejo. Iz odločbe torej ni razvidna dejanska podlaga za odločitev, posledično pa ni mogoče preizkusiti pravilnosti narejenega zaključka o dejanskem stanju in pravilnosti izpodbijane odločitve, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. 14101-05-5057019-05/2010 z dne 28. 12. 2010 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se v 1. točki izreka odpravi odločba tožene stranke št. N-74970 z dne 18. 1. 2010, s katero se tožeči stranki kot delodajalcu prizna pravica do nagrade za preseganje kvote in v 2. točki izreka tožeči stranki naloži, da v roku 8 dni na transakcijski račun tožene stranke vrne sredstva, pridobljena po odpravljeni odločbi v višini 3 534,08 EUR.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka po dokončnosti odločbe iz 1. točke izreka prišla do novih dejstev in novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku, ter na tej podlagi izdala sklep, s katerim je dovolila obnovo postopka po uradni dolžnosti. Ugotovila je namreč, da je vlogo za priznanje nagrade zaradi preseganja kvote vložil delodajalec, ki dejansko ne zaposluje zadostnega števila invalidov in tako ne presega kvote, ki jo v 62. členu določa Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/04, 72/05, 114/06, v nadaljevanju: ZZRZI). Gre torej za dejstva, zaradi katerih tožeči stranki kot vlagatelju zahteve za priznanje nagrade zaradi preseganja kvote nagrada ne bi bila priznana. Če se odločba odpravi, se skladno z določbo prvega odstavka 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. To pa pomeni vračilo vseh že prejetih izplačil s strani tožeče stranke, tako kot se ji nalaga v 2. točki izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka v višini sodne takse. V tožbi, ki jo vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, kršitve materialnih predpisov ter delne ničnosti, povzema potek dogodkov pred izdajo izpodbijane odločbe. V zvezi z vsebino odločbe navaja, da tožena stranka v obrazložitvi ne pojasni, kako je prišla do nove ugotovitve, da delodajalec ne presega kvote, niti ne pojasni, kako je prišla do prejšnje ugotovitve, da delodajalec kvoto presega in s tem do različnih ugotovitev v obeh odločbah. Obrazložitev je zato pomanjkljiva in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka se tudi ne strinja z naloženim vračilom izplačanih zneskov. Meni, da gre v tem delu za civilnopravne posledice, o katerih se ne more odločati v upravnem postopku, ker za to ni posebnega pravnega temelja v ZZRZI, ter da je za rešitev tega vprašanja pristojno redno sodišče v civilnem postopku, v katerem bi se upoštevale tudi okoliščine, ki jih tožena stranka ne želi obravnavati v upravnem postopku. Gre zlasti za ugotavljanje povzročitelja domnevno povzročene škode, to pa je po mnenju tožeče stranke predvsem tožena stranka sama in morda ZZZS, če jo je zavedel s svojimi podatki. Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva, zato za opustitev skrbnosti v konkretnem primeru nosi del odgovornosti tudi sama in zato je nedopustno, da se posledice njene napake z izpodbijano odločbo prelagajo na tožečo stranko, ki je ravnala z največjo možno skrbnostjo in v dobri veri. In ker glede na povedano ne gre za upravno zadevo, o kateri se odloča v upravnem postopku, je v skladu z 279. členom ZUP odločba v 2. točki izreka nična.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da Sklad v zvezi s pravico iz 75. člena ZZRZI odloča skladno z določbami 62. in 66. člena ZZRZI ter 6., 7. in 20. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 32/07, 21/08, v nadaljevanju: Uredba) na podlagi podatkov o skupnem številu vseh zaposlenih in številu invalidov na zadnji dan posameznega meseca iz uradnih evidenc upravljalcev podatkov ZZZS in o višini deleža kvote na podlagi registrirane glavne dejavnosti skladno s 3. členom Uredbe iz uradnih evidenc AJPES. Ti podatki so podlaga za obračun kvote oziroma njeno preseganje ter za odločanje o pravicah in obveznostih na podlagi ZZRZI. Skladno z 82. členom ZZRZI v povezavi z drugim odstavkom 9. člena Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalida (Uradni list RS, št. 10/05, 43/05, v nadaljevanju: Navodilo) tožena stranka izvaja nadzor nad izpolnjevanjem kvote in posledično tudi nad prijavo invalida v zavarovanje. Skladno s tem je tožena stranka opravila nadzor pri tožeči stranki ter poslala tožeči stranki poziv, da predloži ustrezna dokazila. Na tej podlagi je ugotovila, da je tožeča stranka napačno prijavila invalide v zavarovanje, saj dva od štirih ne izpolnjujeta pogojev iz 3. člena Navodila, kar je kršitev 63. člena ZZRZI. Sklad je s svojimi ugotovitvami seznanil tudi pooblaščenca tožeče stranke, ki bi lahko z njimi seznanil svojo stranko. Kljub opozorilu delodajalec (tožeča stranka) še vedno ni popravil napačne prijave dveh invalidov, temveč je vložil tožbo. Glede na to tožeča stranka še vedno krši 63. člen ZZRZI, saj ima še vedno dve osebi prijavljeni kot invalida, čeprav ne izpolnjujeta pogojev iz 3. člena Navodila. S tem si je tudi neupravičeno pridobila koristi z uveljavljanjem nagrade za preseganje kvote in oprostitve plačila prispevkov pri ZPIZ.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe oziroma njene obrazložitve je po presoji sodišča razvidna ustrezna pravna podlaga tako za vodenje postopka nadzora kot za odločanje s strani tožene stranke. Drugačne tožbene navedbe ter zatrjevana ničnost 2. točke izreka nasprotno nimajo ne dejanske in ne zakonske podlage.

Iz odločbe tudi jasno sledi (dejanski) zaključek, da tožeča stranka po zbranih podatkih ne zaposluje zadostnega števila invalidov in tako ne presega kvote, ki jo za priznanje nagrade zaradi preseganja kvote določa ZZRZI v 62. členu. Nepreseganje kvote je namreč z ozirom na 75. člen ZZRZI nedvomno razlog za to, da se nagrada ne dodeli, oziroma da se prvotna odločitev iz tega razloga odpravi. Z zakonom (3. člen) in Uredbo (6. člen) oziroma Navodilom, na katerega se Uredba sklicuje (3. in 4. člen), pa je določeno, kdo se šteje za invalida in s tem za tistega zaposlenega, ki se všteva v predpisano kvoto, ki je, kot že rečeno, podlaga za ugotavljanje upravičenosti delodajalca do nagrade. V tem pogledu pa, kot pravilno opozarja tožeča stranka v tožbi, izpodbijana odločba nima razlogov. Iz odločbe namreč ni razvidno, katere dejanske okoliščine so podlaga za ugotovitev oziroma za zaključek, da število zaposlenih invalidov ni zadostno in da zato tožeča stranka kvote ne presega. Zato je ob prebiranju odločbe mogoče zgolj domnevati, da nekateri zaposleni, ki so prijavljeni v zavarovanje kot invalidi, ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za status invalida po ZZRIZ. Nekaj več podatkov v tej zvezi vsebuje odgovor na tožbo, še vedno pa tudi iz odgovora ni razvidno, kateri so ti zaposleni in zakaj pogojev ne izpolnjujejo. Iz odločbe torej ni razvidna dejanska podlaga za odločitev, posledično pa ni mogoče preizkusiti pravilnosti narejenega zaključka o dejanskem stanju in pravilnosti izpodbijane odločitve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v bistvenem, bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pa predstavlja po določbah ZUP bistveno kršitev pravil postopka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pristojni organ mora v zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O zahtevku za povračilo stroškov postopka (v višini plačane sodne takse) sodišče ni posebej odločalo, ker se v primeru, ko je tožbi ugodeno, plačana sodna taksa na podlagi določb Zakona o sodnih taksah vrne tožeči stranki uradoma, brez njene zahteve.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.