Jedro

Pri osebi, za katero obstaja arhivski podatek, da je bila član Kulturbunda, se nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ domneva; stranka pa mora imeti v postopku možnost dokazovati nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2175/97-7 z dne 22.6.1999

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.7.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine B. z dne 3.2.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se F.K. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, RS, št. 1/91-I,30/91-I, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po 39. členu ZDRS velja za državljana Republike Slovenije oseba, ki je po prej veljavnih predpisih imela državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične Federativne Republike Jugoslavije oziroma povojne Jugoslavije. Med prej veljavne predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945, kasneje pa je bil večkrat spremenjen in dopolnjen. Zakon o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ z dne 23.8.1945 mu je določil tudi nov naslov: Zakon o državljanstvu Federativne Ljudske Republike Jugoslavije. Ta zakon je v 1. odstavku 35. člena določil, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Z novelo tega zakona v letu 1948 ( Uradni list FLRJ, št. 105/48) pa je bil k 35. členu dodan nov drugi odstavek, po katerem se za državljane FLRJ iz 1. odstavka 35. člena ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Iz podatkov upravnih spisov, in sicer iz podatkov Arhiva Republike Slovenije, izhaja, da je bil F.K., roj 21.1.1886, vpisan na seznamu Kulturbunda B. pod številko 26, poleg tega pa še na Seznamu kulturbundovcev iz B. in okolice in na Seznamu kulturbundovcev, ki so pomagali okupatorju pri aretacijah Slovencev. Iz podatkov arhiva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije pa je razvidno, da je bil dne 5.3.1946 izseljen preko P. v Avstrijo. Dejstva, da je bil član Kulturbunda tožnica ne zanika, kot tudi ne ugotovitve, da je že od leta 1946 dalje živel v tujini. Ker pa je ugotovljeno, da je bil član Kulturbunda, se šteje, da se je med vojno opredelil za nemško narodnost, s tem pa je podana zakonska domneva njegovega nelojalnega ravnanja, ki ga v postopkih ugotavljanja državljanstva, uvedenih po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ni potrebno dokazovati. Posamezniku je sicer dana možnost, da dokazuje nasprotno, vendar v obravnavani zadevi tožnica nasprotnega ni dokazala. V postopku je tožena stranka presodila tudi izjavo tožnice in izjavi dveh prič, ki jih je tožnica navedla kot dokaz. Glede teh dokazov je pritrditi toženi stranki, da imajo pisni dokazi, evidentirani v času aktualnih dogodkov in shranjeni pri pristojnih inštitucijah, večjo težo kot izjavi prič, ki sta izpovedali, da sta poznali F.K. kot poštenega Slovenca, ki je govoril slovensko. Na ugotavljanje državljanskega statusa F.K. pa tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je bil imenovani na dan 6.4.1941 domovinsko pristojen v Občino B., da je od leta 1954 prihajal v Slovenijo in da mu je bilo od 8.8.1958 do 8.10.1958 podaljšano bivanje na območju Slovenije.

Tožnica v pritožbi navaja, da zoper F.K. ni bila izdana sodna odločba, s katero bi mu bilo dokazano, da se je v smislu določb 2. odstavka 35. člena ZDrž pregrešil zoper svoj državljanski status. Pred sodiščem sploh nikoli ni bil kaznovan. Odločbo o zaplembi premoženja je prevzel njegov tedanji skrbnik, zato se zoper njo ni mogel pritožiti. Leta 1946 je bil aretiran in odpeljan v taborišče T. pri C., od tam pa brez postopka nasilno izgnan v tujino. V Avstriji je živel od 5.3.1946 do junija 1951 kot državljan takratne Jugoslavije oziroma Slovenije. Nikoli ni bil nemški državljan, avstrijsko državljanstvo mu je bilo podeljeno šele junija 1951. Ali je bil član Kulturbunda, njej ni znano. Da je bil pošten državljan pa sta v upravnem postopku potrdili dve priči. Zato je nedopustna trditev, da naj bi kot član Kulturbunda pomagal okupatorju pri aretacijah Slovencev. Predlaga, da pritožbeno sodišče svojih odločitev ne sprejema na podlagi domnevanj in upošteva, da je bil F.K. na dan 6.4.1941 domovinsko pristojen v Občini B. ter da je z rojstvom na območju FLRJ pridobil jugoslovansko državljanstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona, objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48, to je na dan 4.12.1948, živele v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, kar pomeni, da te osebe po ZDrž niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke priloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvoma o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje, da gre za osebo nemške narodnosti, ki je že pred 4.12.1948 živela v tujini, ugotovljeno na podlagi listinskih dokazov arhivskega gradiva. V pritožbenem postopku je tožena stranka dopolnila ugotovitveni postopek z dokazno presojo tožničine izjave, dane na zaslišanju dne 17.11.1993, in pisnima izjavama dveh prič, ki ju je tožnica kot dokaz predložila organu prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da imajo pisni dokazi o dejstvih, ki so bila zaznana in evidentirana v času aktualnih dogodkov, večjo težo, kot časovno odmaknjene izjave tožnice in dveh prič. Takšna dokazna presoja je po presoji pritožbenega sodišča logična in prepričljiva ter ima podlago v navedenih izjavah, za katere je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da ne vsebujejo navedb o konkretnih okoliščinah, ki bi izkazovale netočnost podatkov arhivskega gradiva o članstvu F.K. v Kulturbundu. Ugotovitvi, da izhaja iz podatkov arhivskega gradiva, da se je F.K. dne 4.12.1948 nahajal v tujini, pa tožnica ne nasprotuje.

Ker glede na navedeno tožnica ni uspela dokazati nasprotno od podatkov arhivskega gradiva, je bilo na tej podlagi pravilno in popolno ugotovljeno, da gre pri F.K. za osebo nemške narodnosti, ki je že pred 4.12.1948 živela v tujini. Pogoja nelojalnega ravnanja pa po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji upravna organa nista bila dolžna ugotavljati, ker se po navedeni zakonski določbi nelojalno ravnanje domneva pri osebi, za katero je ugotovljeno, da je nemške narodnosti. Stranka ima v postopku sicer možnost dokazovati nasprotno in dokazati tej zakoniti domnevi nasprotno dejansko stanje, vendar v obravnavani zadevi tožnica v upravnem postopku ni navajala in ni dokazovala tej zakoniti domnevi nasprotnih dejstev in konkretnih okoliščin, čeprav ji je bila ta možnost dana. Takšnih dejstev in okoliščin pa tudi ne navaja in ne dokazuje v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.