Jedro

V kolikor se bo ugotovilo, da se je denacionalizacijski zavezanec olastninil v skladu z določili ZLPP pa je stališče tožene stranke, da ni mogoče vrniti nepremičnine v naravi, v kolikor vlagatelj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pravilno, če se je denacionalizacijski zavezanec lastninsko preoblikoval tudi glede predmetnih nepremičnin.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 1. 6. 2001 v 3. točki izreka in jo nadomestila z novo, s katero je odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku za poseben primer AA, v korist denacionalizacijskega upravičenca BB, za podržavljeno parcelo št. 2497/2 k.o. A. v izmeri 3820 m2 obveznice Slovenske odškodninske družbe, d.d. v višini 69.685,00 DEM in pod točko 2 v preostalem delu pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. zavrnila. Pod točko 3 je pritožbo AA iz B., pravnega prednika tožeče stranke, zavrnila. Upravni organ I. stopnje je s svojo odločbo z dne 1. 6. 2001 odločil, da se upravičencu do denacionalizacije pok. BB določi odškodnina za nepremičnino parc. št. 2497/2 k.o. A. v izmeri 3820 m2 v višini 69.685,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in da je zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna za tako določeno odškodnino izročiti pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca obveznice Slovenske odškodninske družbe d.d. v nominalni vrednosti 69.685,00 DEM, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s svojo sodbo odpravilo odločbo tožene stranke upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2000 (Ur. list RS, št. 54/02). V ponovnem postopku je tožena stranka upoštevajoč pravno mnenje sodišča ugotovila, da v zadevi ni sporna upravičenost BB do denacionalizacije. Pri ponovnem reševanju pritožbe zoper izpodbijano odločbo upravnega organa I. stopnje je ugotovila, da so utemeljene pritožbene navedbe, ki jih podala zavezanka v svoji pritožbi in sicer v smeri, da je izrek prvostopenjske odločbe v 3. in 4. točki v neskladju, ko določa, da je zavezanka dolžna obveznice izročiti pravnim naslednikom. V skladu s 3. odstavkom 67. člena Zakona o denacionalizaciji, se v primeru, kadar je upravičenec umrl ali bil razglašen za mrtvega z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, zato je odločbo upravnega organa I. stopnje v tem delu odpravila in nadomestila z novo točko in v skladu z 6. členom Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu, ki med ostalim določa, da rok določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec sklad, ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šest mesecev, določila rok v skladu s citirano odločbo. Zavrnila pa je ugovore vlagatelja AA v smeri, da ni ovir za vračilo podržavljene nepremičnine v naravi z obrazložitvijo, da vlagatelj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, zato se je podjetje AAA d.d. lastninsko preoblikovalo tudi glede predmetne nepremičnine, in je vlagatelj v denacionalizacijskem postopku izgubil pravico zahtevati vračilo navedene nepremičnine v naravi. Glede višine odškodnine pa je navedla, da je bila vrednost podržavljenega zemljišča izračunana na podlagi 14. člena Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenim premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja, zato je organ I. stopnje ravnal pravilno, ko je pri odločitvi upošteval mnenje in izvid izvedenca CC.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, v izpodbijani odločbi pa ni v celoti preizkusila pritožbenih razlogov. Sporno zemljišče je bilo sicer predniku tožeče stranke odvzeto, vendar ga denacionalizacijski zavezanec kljub spremembi lastništva ne uporablja, saj ga nemoteno uživa DD iz C. Zemljišče je v naravi nezazidano stavbno zemljišče, ki je bilo sicer izročeno prvemu zavezancu za vrnitev BBB d.d. B. zaradi uresničitve prostorsko izvedbenega načrta. Prvi zavezanec do uveljavitve ZDEN ni začel z gradnjo, saj gradnja na tem zemljišču nikoli ni bila predvidena, zato ni nobene zakonske ovire za izročitev nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu v last in posest. Nepremičnina sicer leži v ožjem gradbenem okolišu A.. Pogodba, sklenjena med Občino A. in pravnim prednikom prvega zavezanca, s katero je Občina A. izročila uporabniku in prvemu zavezancu za vrnitev nepremičnin sporno parcelo, temelji na sklepu Občine A. z dne 25. 2. 1971, v tem sklepu pa ni navedena številka sporne parcele, zato je pogodba o prenosu nepremičnine na prvega zavezanca z dne 13. 12. 1971 v tem delu nična. Glede na to, da na sporni parceli ni turističnega kompleksa in gradenj, je namen, zaradi katerega je bilo zemljišče dano pravnemu predniku prvega zavezanca odpadel, tako ni ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, naj bi se AAA d.d. dokapitalizirali, iz dokazov, ki so bili predloženi s strani prvega zavezanca pa ni moč napraviti takih zaključkov. Prvi zavezanec za vrnitev v upravnem postopku ni predložil nobenega dokaza, da se je lastninsko preoblikoval in dokaza, da je bila predmetna nepremičnina predmet lastninskega preoblikovanja. Nadalje navaja, da je v pritožbi grajal izvedeniško mnenje, ki ga je podal cenilec v postopku iz razloga, da je izračun napačen, saj se v izračunu ne upošteva koeficienta za kmetijska zemljišča, saj je bila nepremičnina ob odvzemu v naravi oljčni nasad. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Prizadeta stranka AAA d.d. B. kot zemljiškoknjižni upravičenci do sporne nepremičnine, zavračajo vse tožbene razloge tožeče stranke kot neutemeljene. V odgovoru navajajo, da je bila sporna parcela potem ko je bila nacionalizirana pravnemu predniku tožeče stranke le-temu tudi odvzeta iz uživanja, za kar mu je bila izplačana odškodnina. Parcela je bila pravno veljavno nacionalizirana leta 1959, iz čisto drugih razlogov kot je gradnja AAA, ki takrat sploh še ni bila predvidena. S pogodbo o prenosu pravice do uporabe zemljišč v skupni površini 245.004 m2, ki predstavljajo zaokroženo celoto, so zemljišča po plačilu dogovorjenega zneska prešla na podjetje OZD "AAA" A.. Zemljiškoknjižni naslov za pridobitev sporne parcele je navedena pogodba, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi Zazidalni načrt D. iz leta 1973, ki ga je pripravil CCC in ga je sprejela skupščina občine A. je še zmeraj v veljavi, v bližnji prihodnosti pa je predvidena ureditev vseh zemljišč, tako, kot je bilo predvideno v navedenem načrtu. Glede na navedeno sodišču predlagajo da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je v upravnem sporu prijavilo udeležbo kot zastopnik javnega interesa, odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo zemljišče, ki je predmet tega postopka nacionalizirano kot parcela št. 34972/2 vl. št. 4647 k.o. A. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLRJ št. 52/85 ZNNZGZ) z odločbo Občinskega ljudskega odbora A. z dne 30. 12. 1959, dotedanji lastnik BB pa je na tem zemljišču pridobil pravico uporabe, ki jo je izgubil z odvzemom zadevnega zemljišča takrat že parc. št. 220, vl. št. 585 k.o. A. iz posesti z izvršeno odločbo Skupščine občine A. z dne 18. 8. 1971. Sporno zemljišče je poleg ostalih zemljišč prešlo s pogodbo in aneksom k tej pogodbi z dne 16. 11. 1971 in 13. 12. 1971 na pravnega prednika denacionalizacijskega zavezanca OZD AAA A. podjetje DDD E.. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se je denacionalizacijski zavezanec podjetje DDD - AAA s sklepom Temeljnega sodišča v F, Enota v F z dne 13. 1992 registriralo kot delniška družba. Glede na datum registracije se je denacionalizacijski zavezanec lahko preoblikoval v delniško družbo na podlagi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ št. 77/88, 40/90 in 46/90), ki je kot obliko podjetja v mešani lastnini določal delniško družbo ali na podlagi Zakona o družbenem kapitalu (Ur. list SFRJ št. 84/89 in 45/90).

Ugovor tožene stranke, da v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj se je zavezanec lastninsko preoblikoval in na podlagi katerega predpisa se je lastninsko preoblikoval, je utemeljen. Iz upravnih spisov namreč ni mogoče ugotoviti, kdaj in kako se je denacionalizacijski zavezanec olastninil. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka ugotoviti, kdaj je bilo opravljeno lastninjenje denacionalizacijskega zavezanca in na podlagi katerega zakona. Pri tem sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, (Ur. list RS, št. 24/95), ki se nanaša na vračanje premoženja, če je zavezana pravna oseba v mešani lastnini in na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 3. 4. 1995 v zvezi z vlaganjem družbenega kapitala, ki je bil prenesen na Sklad Republike Slovenije za razvoj, to je, da je kljub prenosu ta kapital obdržal lastnost družbenega kapitala. V kolikor se bo ugotovilo, da se je denacionalizacijski zavezanec olastninil v skladu z določili ZLPP pa je stališče tožene stranke, da ni mogoče vrniti nepremičnine v naravi, v kolikor vlagatelj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pravilno, če se je denacionalizacijski zavezanec lastninsko preoblikoval tudi glede predmetnih nepremičnin. Pri tem je glede na to, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo spremenila odločbo I. stopnje le glede roka vračila delnic Odškodninskega sklada in osebe, kateri naj se izročijo pomembno, ali je bil denacionalizacijski zavezanec olastninjen na drug način do datuma izdaje odločbe upravnega organa I. stopnje.

Ostali tožbeni ugovori tožeče stranke so neutemeljeni. Pogodba o prenosu nepremičnine na pravnega prednika prvega denacionalizacijskega zavezanca ne more biti predmet tega postopka. Cenitev nepremičnine v predmetnem postopku izvedenca CCC temelji na 14. členu Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Pri tem je izvedenec uporabil pravilni koeficient, saj se koeficient za kmetijska zemljišča uporablja pri vrednotenju komunalno neopremljenih stavbnih zemljišč in kmetijskih zemljišč, ne pa pri vrednotenju komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, za kar v konkretnem primeru gre.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) odpravilo in zadevo po 2. odstavku istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.