Jedro

Obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila zaradi lastne nepripravljenosti, da to stori in ne iz razloga objektivne nezmožnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene J.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo II Kr 17841/2012 z dne 31. 5. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojeni J.Z. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 17841/2012 z dne 23. 8. 2013 in ji določeno kazen sedem mesecev zapora izreklo. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je dolžna oškodovanki S.P. povrniti 12.000,00 EUR priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom pa se oškodovanka napoti na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2. Proti tej sodbi se je pritožila obsojenkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se pogojna obsodba ne prekliče, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno presojo prvostopnemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sodba ne vsebuje razlogov za odločanje o preklicu pogojne obsodbe v obsojenkini nenavzočnosti. Navedena kršitev ni podana. Razlogi, ki jih pritožba pogreša, so navedeni v točkah 10 in 11 obrazložitve napadene sodbe. V točki 10 sodišče prve stopnje navaja, da je narok dne 31. 5. 2017 opravilo v navzočnosti oškodovanke ter v nenavzočnosti obdolženke (pravilno: obsojenke) in državnega tožilca. V točki 11 pa navaja, potek navedenega naroka ter ugotavlja, da je bila obsojenka na narok pravilno vabljena, da se naroka ni udeležila in svojega izostanka tudi ni opravičila, vsled česar sodišče šteje, da se je odrekla pravici odgovoriti na zadnji, že tretji predlog za preklic pogojne obsodbe.

5. Navedena obrazložitev sodišča prve stopnje zavrača tudi nadaljnjo pritožbeno navedbo zagovornice, da sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenke vendarle potrebno. Iz obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje presojo, ki jo pritožba pogreša, opravilo, narok pa izvedlo na podlagi določbe tretjega odstavka 506. člena ZKP. Na naroku je v dokazne namene prebralo predlog oškodovanke za preklic pogojne obsodbe, izpis iz kazenske evidence, izpis iz baze podatkov E-risk za vozila obdolženke ter zaslišalo oškodovanko. Na osnovi navedenega je ugotovilo, da obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila zaradi lastne nepripravljenosti, da to stori in ne iz razloga objektivne nezmožnosti, kot je to obrazloženo v preostalih točkah obrazložitve napadene sodbe.

6. Navedeno zavrača izvajanja pritožbe, da zaradi odsotnosti obsojenke sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer, ali je neizpolnitev pripisati objektivnim razlogom, ali pa je vzrok zanjo pripisati obsojenkini krivdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodba, s katero je bila obsojenki naložena obveznost povrnitve škode oškodovanki, postala pravnomočna dne 23. 8. 2013 in da obsojenka do naroka dne 31. 5. 2017 oškodovanki ni povrnila prav ničesar. Slednja je dne 26. 1. 2016 prvič predlagala preklic pogojne obsodbe in takrat je sodišče prve stopnje pribavilo podatke o zaposlitvi obsojenke, o lastništvu motornih vozil in nepremičnin ter opravilo narok, na katerega je obsojenka pristopila in na katerem je izjavila, da se ji bo finančno stanje do junija 2016 popravilo ter da bo od takrat naprej lahko začela vračati dolg in sicer po 300,00 EUR mesečno. Vsled navedenega ji je sodišče s sodbo z dne 23. 3. 2016 določilo nov rok za izpolnitev obveznosti, to je do 23. 6. 2016. Ker v navedenem času ni plačala ničesar in je oškodovanka ponovno predlagala preklic pogojne obsodbe, je sodišče prve stopnje dne 9. 11. 2016 opravilo nov narok, na katerem je obsojenka pojasnila, da dolga ni povrnila zaradi velikih izdatkov, ki jih imata z možem, pri čemer je omenjala izvršbo za dolg sina, kredit za hišo, leasing za avto, ki ga potrebuje za prevoz na delo in stroške za šolanje otrok. Pri tem pa ponovno obljubila, da bo v dodatnem roku povrnila dolg, ker bosta z možem februarja 2017 prejela 9.000,00 EUR zavarovalnine za življenjsko zavarovanje. V roku do 15. 3. 2017, ki ga je določilo s sodbo z dne 9. 11. 2016, obsojenka oškodovanki ni povrnila ničesar, niti ni bila z njo v nikakršnem kontaktu. Na osnovi podatkov, ki jih je podala sama obsojenka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila in je še ves čas zaposlena v R. A., da redno dobiva plačo in da je tam zaposlen tudi njen mož. Na narokih 23. 6. 2016 in 9. 11. 2016 je natančno pojasnila višino denarnih obveznosti, ki jih imata z možem, kakor tudi višino njunih dohodkov, sodišče prve stopnje pa je na podlagi teh podatkov in podatkov o njunem premoženjskem stanju, ko razpolagata z nepremičnino in osebnim avtomobilom ter rednimi dohodki, pravilno zaključilo, da je bila obsojenka zmožna in sposobna vsaj začeti vračati dolg oškodovanki, pa tega ni storila iz razloga lastne nepripravljenosti, da to stori.

7. Pritožba pravilnosti navedenega zaključka ne more z ničemer omajati. Pritožbena izvajanja o tem, da obsojenka na dveh narokih, na katere je pristopila brez zagovornika, ni vedela, kakšne podatke o svojem premoženjskem stanju mora navesti, vsled česar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo razloge za neizpolnitev s pogojno obsodbo naložene ji obveznosti, so v nasprotju s tem, kar izhaja iz zapisnikov narokov z dne 9. 11. 2016 in 23. 3. 2016. Na teh narokih je obsojenka navedla vse tiste podatke, ki jih navaja tudi pritožba in je torej sodišče prve stopnje razpolagalo z relevantnim premoženjskim stanjem obsojenke.

8. Pritožbeni zaključek, da je sodišče prve stopnje obsojenko oprostilo plačila stroškov postopka, kar pomeni, da je ugotovilo njeno slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega ni sposobna plačati teh stroškov, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je bila finančno zmožna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, ni pravilen. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka je pripisati razlogu, da bo obsojenka tako lažje poravnala obveznosti, ki jih ima napram oškodovanki, in v tej luči je sodišče prve stopnje, kot je to enako storilo pritožbeno sodišče, odločilo, da jo oprosti plačila sodne takse kot stroška postopka.

9. Po obrazloženem, ko torej ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, in ko sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot to navaja pritožba, in ko slednja tudi ne obrazloži pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ki ga uvodoma uveljavlja, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je bilo o pritožbi zagovornice odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP, razlogi za oprostitev pa so navedeni v točki 8 obrazložitve te sodbe.