20. 9. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Tatjane Kukić iz Ljubljane na seji 20. septembra 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 189. člena ZPIZ-1 (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b. ) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija ureditev po 189. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) v delu, ki za uveljavitev pravice do štetja časa skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti (do uveljavitve tega zakona) v zavarovalno dobo določa pogoj, da je imel otrok v navedenem času stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pobudnica meni, da je z navedeno določbo kršena enakost pred zakonom in s tem 14. člen Ustave. Navaja, da ji je bila na podlagi te določbe izdana odločba, s katero se ne strinja. Otroka je rodila v tujini, takrat je imela stalno prebivališče v Zagrebu in meni, da so ji zato kršene pravice. Meni, da matere zaradi navedenega niso enake pred zakonom. Meni še, da je izpodbijana ureditev tudi v neskladju s 33. , s 50. in s 53. členom Ustave ter da je nedopustno razlikovati med državljani glede na kraj rojstva njihovih otrok. Dodaja, da je takšnih primerov kar nekaj in da ve, da je to strošek za državo in da je to problem, vendar daje Ustava vsem enake pravice.

2.Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da iz pobude ni razvidno, v čem naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti. Meni, da ni jasno, v primerjavi s kom naj bi bila diskriminirana. Zakonodajalec naj bi lahko predpisal pogoje za pridobitev določenih pravic, še zlasti, če gre za "socialne" pravice, ki niso vezane na plačilo lastnih prispevkov. Predpisani pogoj naj ne bi bil diskriminacijski, sploh v povezavi s pogoji iz prvega odstavka 23. člena ZPIZ-1 in z namenom zakonodajalca. Meni, da gre za očiten namen, da se enemu od staršev, ki ni zaposlen ali zavarovan na drugi podlagi, prizna določen čas nege in skrbi za otroka v zavarovalno dobo in s tem v pokojninsko dobo. Po naravi stvari in glede na sistem obveznega zavarovanja, kot ga ureja ZPIZ-1, naj bi bilo nujno, da imata mati in otrok skupno stalno prebivališče in to v Republiki Sloveniji. Državni zbor izraža še strinjanje z mnenjem Vlade in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je predstavljeno v nadaljevanju te obrazložitve.

3.Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve menita, da pobudnica neutemeljeno primerja svoj položaj z drugimi materami, saj v prvem letu starosti otroka ni bivala na ozemlju Republike Slovenije. Pojasnjujeta, da Zakon določa čas zunaj delovnega razmerja, ki se šteje v zavarovalno dobo. V tem okviru se v zavarovalno dobo štejejo nekatera obdobja, ki so se v to dobo štela že v skladu s prej veljavnim zakonom, nekaj obdobij pa je zakon določil na novo. Med novo določenimi obdobji, ki se vštevajo v zavarovalno dobo, ne glede na dejstvo, da oseba v tem času ni bila zaposlena oziroma samozaposlena, je tudi čas skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti. Zakon v 8. členu določa, da je zavarovalna doba obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Navajata še, da naj bi zakonodajalec tudi priznanje starševstva vezal na pravice, ki se priznavajo zaradi plačanih prispevkov, čeprav se ti dejansko v preteklosti niso plačali, so se pa šteli za plačane. Zakonodajalec naj bi želel pravico dati osebi, ki je bila na njegovem ozemlju in takrat ni bila zaposlena oziroma drugače vključena v zavarovanje. Nepravilno naj bi bilo domnevati, da naj bi bilo sedanje bivališče na ozemlju Republike Slovenije zadosten pogoj za priznanje zavarovalne dobe, ne glede na dejstvo, da oseba v času materinstva ni imela nobene neposredne zveze z ozemljem, na katerem se priznava določena pravica. V nasprotnem primeru naj bi bilo mogoče, da bi oseba lahko v dveh ali več državah (v eni po bivališču v času rojstva, v drugi po bivališču v času uveljavljanja pravice do pokojnine ali tudi na podlagi kakšne tretje ali četrte okoliščine) pridobila enake pravice za isto okoliščino oziroma dejansko stanje.

4.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) pojasnjuje, da je bilo z ZPIZ-1 (23. člen) od 1. 1. 2000 dalje na novo uvedeno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje enega od staršev – upravičenca do starševskega dodatka po predpisih o starševstvu, ki skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi, če je njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je otrok državljan Republike Slovenije. Na ta način naj bi bilo obvezno zavarovanje razširjeno tudi na enega od staršev, ki sicer do tedaj ob rojstvu otroka ni izpolnjeval statusnih pogojev za vključitev v to zavarovanje. Zavod dodaja, da pravica do starševskega dodatka po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 97/01 in nasl. – ZSDP) ni pogojena le s slovenskim državljanstvom matere in njenim stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, temveč tudi s slovenskim državljanstvom in stalnim prebivališčem otroka v Republiki Sloveniji. Po mnenju Zavoda so navedene okoliščine pomembne za razumevanje izpodbijane določbe. Ta določba naj bi bila ob sprejemanju zakona v temelju namenjena, čeprav to ni bilo izrecno zapisano, zagotavljanju relativno enakopravnega položaja enemu od staršev, ki do uveljavitve ZPIZ-1 v času skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje, s položajem enega od staršev, ki je bil z ZPIZ-1 na novo vključen v obvezno zavarovanje. Relativna enakost v širšem smislu naj bi veljala glede štetja zavarovalne dobe in njenega vpliva na pogoje za pridobitev in odmero pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Relativna enakost naj bi izhajala predvsem iz dejstva, da se je na podlagi izpodbijane določbe štel čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti v zavarovalno dobo tudi enemu od staršev, ki do starševskega dodatka sploh ni bil upravičen, ker po prejšnji pravni ureditvi taka pravica sploh ni obstajala, in da državljanstvo staršev pri štetju zavarovalne dobe na tej podlagi sploh ni pomembno. Zavod dodaja še, da se je z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-273/01 z dne 18. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 136/04 in OdlUS XIII, 78), s katero je bil v določbi 189. člena ZPIZ-1 razveljavljen pogoj, ki je zahteval, da je bil otrok državljan Republike Slovenije, dotedanja relativna enakost tovrstnih oseb nekoliko spremenila. Zavod meni, da bi, če bi odpravili še pogoj prebivališča, izpodbijana določba dobila povsem drugoten pomen, zlasti pa dimenzijo, še posebej finančno. Na podlagi zakonskega besedila naj bi bilo ob opustitvi pogoja stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji mogoče komerkoli od staršev šteti v zavarovalno dobo čas skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, če v tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje na drugi podlagi. To pa naj ne bi bil namen zakonodajalca.

B.

5.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 189. člena ZPIZ-1 v delu, ki za uveljavitev pravice do štetja časa skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti (do uveljavitve tega zakona) v zavarovalno dobo določa pogoj, da je imel otrok v navedenem času stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

6.Pokojninsko zavarovanje je z zakonom urejen sistem obveznosti (za plačilo prispevkov) in pravic, s katerim se zagotavlja materialna in socialna varnost zavarovancev za primer nastanka zavarovalnih rizikov. Pravice iz pokojninskega zavarovanja temeljijo praviloma na plači in od nje plačanih prispevkih za zavarovanje. V obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon, ki ureja obvezno zavarovanje, ali mednarodni sporazum. Iz obrazložitve predloga ZPIZ-1 (Poročevalec DZ, št. 54/98) izhaja, da naj bi se z novo ureditvijo po ZPIZ-1 v zavarovalno dobo upoštevala predvsem obdobja zavarovanja, torej obdobja, za katera so bili obračunani prispevki. Kot izjemo od navedenega načela pa je predvidel, da bi se enemu od staršev, ki ni zaposlen ali zavarovan na drugi podlagi (študentke, gospodinje, brezposelni, ki niso upravičeni do denarnih nadomestil), priznal čas nege in varstva otroka do enega leta starosti v pokojninsko dobo. Mati (oziroma po medsebojnem sporazumu oče) bi za vsakega otroka, ki ga je negovala in varovala v času, ko ni bila zavarovana na drugi podlagi, dobila po eno leto pokojninske dobe. Sredstva za financiranje te pravice se v skladu z 232. členom ZPIZ-1 zagotavljajo v državnem proračunu. Kot izhaja tudi iz odgovora zakonodajalca, je torej navedena pravica po vsebini socialni korektiv. Gre za izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno in pri tem ostati v okviru namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec in s katerim je želel omiliti trdoto novega pokojninskega sistema.

7.Prvi odstavek 50. člena Ustave zagotavlja pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, določenimi z zakonom. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Zakonodajalec ima pravico, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeljuje dejanska stanja in nanje veže pravne posledice. To polje njegove proste presoje je še posebej široko na področjih, kjer uresničuje načelo socialne države. Glede na navedeno pobudnica ni bila postavljena v neenak pravni položaj nasproti drugim državljanom, saj v času, na katerega se pravica nanaša, niti ona niti njen otrok nista imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tako je neutemeljen njen očitek o neskladju s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

8.Pobudnica izpodbijani ureditvi očita tudi neskladje s 33., s 50. in s 53. členom Ustave, vendar teh očitkov ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Ker je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 189. člena ZPIZ-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti ena. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

Predsednik dr. Janez Čebulj