Jedro

Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, glede na podatke spisa pa je dolžnica ob vpogledu v spis že prejela fotokopije predloga za izvršbo, sklepa o izvršbi, vročilnice za dolžnico ter vlog A. d.d. Zahteva po (ponovni) vročitvi sklepa o izvršbi je zato neutemeljena.

Sodišče je upnikov odgovor na dolžničino vlogo dolžnici vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi njenih predlogov za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in za vrnitev v prejšnje stanje pa je v pomembnih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžnica ni mogla opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžnici kršena pravica do izjave v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice z dne 19. 9. 2018, da ji sodišče pravilno vroči sklep o izvršbi z dne 29. 6. 2018 (I. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog dolžnice z dne 19. 9. 2018 za razveljavitev potrdila Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 9. 2018 o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 54477/2018 z dne 29. 6. 2018 (II. točka izreka sklepa) in zavrnilo predlog dolžnice z dne 19. 9. 2018 za vrnitev v prejšnje stanje (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnica zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje preveč trdo postavilo na stališče, da je relevanten le registrski naslov, ne pa dejanski naslov poslovanja, in to kljub ugotovitvi, da se je dolžnica iz poslovnih prostorov na naslovu H. res odselila. Ob tem se sodišče ni opredelilo do izpostavljenih judikatov, po katerih je osnovni namen vročanja v tem, da se naslovnik seznani s pisanjem in se mu s tem zagotovi pravica do izjave. Sodna praksa se je tudi v primeru pravnih oseb in podjetnikov izrekla, da je treba upoštevati dejanski naslov dolžnika, in ob tem izrecno poudarila, da je treba upoštevati načelo dobre vere in poštenja, ki strankam narekuje pošteno uporabo pravic, sodišču pa preprečevanje zlorabe pravic. Po tem načelu stranka, ki sama ve, na katerem naslovu posluje nasprotna stranka, ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra, saj gre v takem primeru za zlorabo pravic. Ob sklicevanju na sodno prakso meni, da je treba kot odločilno ugotoviti, ali je dolžnica v času vročanja res dejansko poslovala na registrskem naslovu oziroma da tam ni poslovala, upnik pa je to vedel. Ob zaključku, da se je dolžnica odselila iz poslovnih prostorov na naslovu H., sodišče ni razjasnilo dejanskega stanja, kdaj se je odselila, in neutemeljeno ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov. Ob tem dolžnica še poudarja, da je pooblaščenec upnika v odgovoru na dolžničino vlogo navedel celo vrsto neresnic, med drugim to, da naj ne bi bil obveščen o selitvi dolžnice na nov naslov. V zvezi s tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj dolžnici ni zagotovilo pravice do izjave glede teh navedb in ji je upnikov odgovor vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Z navedbami se tako dolžnica ni mogla soočiti, sodišče pa tudi ni razpisalo naroka, na katerem bi se z izvedbo dokazov razjasnilo dejansko stanje. Če bi sodišče dolžnici dopustilo možnost izjave na upnikov odgovor, bi pojasnila, da ne le, da je bil upnik seznanjen z odselitvijo dolžnice, temveč je tudi vedel za njen novi naslov P., saj ji je na ta naslov tudi poslal antidatirane izterjevane račune, ki jih je dolžnica nato zavrnila. Dolžnica sicer res ni spremenila registrskega naslova, vendar ob vedenju upnika o njeni odselitvi to niti ni pravno odločilno. Dolžnica je tudi pojasnila, da ji je bil onemogočen vstop v objekt H., zato ni imela dostopa do nabiralnika in ni mogla vedeti za poskus vročitve, popolno oblast nad objektom pa je imel upnik, kar je vzrok za to, da se je s sklepom o izvršbi seznanila šele po vpogledu v spis. Če sodišče ocenjuje, da je bila vročitev pravilna, ti razlogi utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje, vendar se do tega niti ni opredelilo. Predlaga spremembo sklepa tako, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi oziroma dopusti vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je 2. 9. 2018 na podlagi ugotovitve, da je bil dolžnici sklep o izvršbi vročen 18. 7. 2018, izdalo potrdilo, da je sklep zanjo postal pravnomočen in izvršljiv dne 24. 8. 2018 (prvi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Dolžnica je 19. 9. 2018 (sodišče prve stopnje jo je prejelo 25. 9. 2018) vložila vlogo, naslovljeno kot zahteva za vročitev listine, predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ugovor in predlog za razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj. V bistvenem je uveljavljala nepravilnosti pri vročitvi s fikcijo, ker na naslovu vročanja takrat dejavnosti zaradi preselitve ni več opravljala, upnik pa je za to vedel. Podredno, če bi sodišče vročitev kljub temu štelo za pravilno, pa je navedla še, da so podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, saj ni imela možnosti dostopa do objekta in do nabiralnika ter s tem možnosti za seznanitev s pisanjem. Upnik je v odgovoru na dolžničino vlogo njene navedbe prerekal in navedel, da je predlog vložil z opredelitvijo dolžničinega naslova, kot izhaja iz registra, o dolžničini selitvi pa ni bil obveščen in ni imel razlogov, da bi štel, da na tem naslovu dejavnosti ne opravlja, saj z morebitnim drugim naslovom ni bil seznanjen. Pojasnil je tudi, da dolžnici dostopa do objekta ni preprečeval. 7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko izreka sklepa zavrnilo dolžničino zahtevo po pravilni vročitvi sklepa o izvršbi. V tem delu pritožba ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ pa višje sodišče kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni odkrilo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se po petem odstavku 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, glede na podatke spisa pa je dolžnica ob vpogledu v spis že prejela fotokopije predloga za izvršbo, sklepa o izvršbi, vročilnice za dolžnico ter vlog A. d.d. Zahteva po (ponovni) vročitvi sklepa o izvršbi je zato neutemeljena.

8. Utemeljena pa je pritožba zoper II. in III. točko izreka sklepa, s katerima je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je sklep v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku tudi pravica do informacije – stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti sicer omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. Ker za upnikov odgovor na predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in odgovor na predlog za vrnitev v prejšnje stanje v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. Vendar pa je poudariti, da mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače – nasprotniku ni treba vročiti le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka.1

10. Iz pritožbe izhaja in iz spisa je razvidno, da je sodišče upnikov odgovor na dolžničino vlogo dolžnici vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi njenih predlogov za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in za vrnitev v prejšnje stanje pa je v pomembnih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžnica ni mogla opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžnici kršena pravica do izjave v postopku. Dolžnica se je zato do v odgovoru podanih upnikovih navedb lahko izjavila šele s predmetno pritožbo, tudi sodišče prve stopnje pa še ni moglo odgovoriti na dolžničine navedbe, ki jih podaja v pritožbi.

11. Ker je že ugotovljena kršitev narekovala ugoditev dolžničini pritožbi, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

12. Glede na pojasnjeno je višje sodišče dolžničini pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno odločiti o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ob tem bo moralo upoštevati, da slednjega dolžnica ni utemeljevala le z navedbami o nepravilni vročitvi, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, temveč je podala tudi razloge, zaradi katerih se s sklepom o izvršbi ni mogla seznaniti in mu posledično pravočasno ugovarjati (nezmožnost dostopa do objekta,...).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.